Na dobre dni so jih ujeli tudi po dvesto. A ko se je lani prvič po desetletjih znova odpravila na tradicionalni lov, je ujela le eno in jo tudi zaprepadena izpustila. V nekaj desetletjih je populacija evropske jegulje namreč upadla za več kot 90 odstotkov, predvsem zaradi izsuševanja močvirij, umetnih pregrad, ki ovirajo migracijo, in onesnaženja voda. Evropske jegulje že milijone let opravljajo svojo neverjetno selitev iz Sargaškega morja čez Atlantik do evropskih rek. V približno 20 letih doživijo pet metamorfoz, preden se vrnejo v Sargaško morje, da izležejo jajca in poginejo.
Odločena, da pomaga rešiti to kritično ogroženo vrsto, je Becker-Hughesova skupaj z drugimi prebivalci ustanovila pobudo Somerset Eel Recovery Project. Njihov pristop je nekoliko nekonvencionalen. Verjamejo, da je treba, če želijo jegulje ponovno naseliti v reke, najprej obnoviti njihov prostor v srcih in zavesti ljudi. Zato ogrožene vrste ne rešuje le z znanstvenimi ukrepi, temveč tudi z umetnostjo in izobraževanjem. Organizirajo »jegulje kavarne«, kjer starejši delijo pričevanja o časih, ko so bile jegulje del njihovega otroštva, šole pa opremijo z akvariji, v katerih otroci več tednov skrbijo za mlade jegulje in jih nato izpustijo v reke. Po njenem mnenju lahko jegulja postane simbol naše skrbi za vode, tako kot je čebela postala simbol varovanja zraka.
