Na svetu pokrivajo gozdovi okoli 41 milijonov km
2
ali 30,5 odstotka površine kopnega, od tega okoli polovico v tropskih predelih. Površina gozdov na svetu se je v zadnjih 200 letih zmanjševala, s čimer se manjša tudi njihov blažilni vpliv na okolje. Med letoma 1990 in 2015 je bilo izkrčenih 129 milijonov hektarjev, v tem obdobju pa se je za devet odstotkov povečala površina gozdov v EU.A to ni nekaj novega. Marsikje so že davno izginili skoraj vsi gozdovi. Leta 1968 je Žumer v knjigi Lesno gospodarstvo zapisal: »Na dolgi črti od Haife do Šanghaja je gozdovom ostal le še najmanjši delež med zemljiškimi kulturami: v Izraelu 2,7 %, v Jordaniji 0,6 %, v Siriji 2,4 %, v Iraku 3,5 %, v Iranu 1,8 %, v Afganistanu 2 %, v Pakistanu 3 %, v Indiji 18 % in na Kitajskem 8 % celotne površine. Izguba gozda ali pa njegova sprememba v komaj plodno grmišče pomeni izgubo varstva poljedelskih zemljišč, poslabšanje vodnega režima, predvsem pa pereče pomanjkanje lesa. Zaradi pomanjkanja lesa za kurjavo si prebivalstvo pomaga v sili s koreninami, slamo, grmovjem, govejim gnojem, z vsemi kmetijskimi odpadki, ki bi sicer prispevali k izboljšanju rodovitnosti zemlje. Razen azijske celine je uničevanje gozdov hudo prizadelo tudi zeleni del vzhodne Afrike, celo Sredozemlje, dele Balkana in južne Rusije ter vso zahodno Evropo z vštetim britanskim otočjem. Končno pa tudi zgodnji industrijski vek ni prizanesel gozdovom, o čemer pričajo devastacije v delih Avstralije, zlasti pa Severne Amerike.«
Na podlagi preteklih podatkov o gibanju lesne zaloge v slovenskih gozdovih lahko ugotovimo, da sta povečevanje lesne zaloge gozdov in s tem ponor CO
2
do pojava večjih ujm po letu 2014 obsegala kar tretjino do polovico vseh emisij v Sloveniji (emisije, povzročene v industriji, prometu, kmetijstvu…). Po tem obdobju pa sta velika poškodovanost gozdov (žled, veter, lubadar) in potreben obseg sanacijskih sečenj povzročila bistveno znižanje količine ponora CO2
v slovenskih gozdovih, ugotavlja Janez Zafran z Gozdarskega inštituta Slovenije.V razpravi je nova gozdna strategija EU za obdobje do leta 2030, ki jo je pripravila Evropska komisija. Ta želi preko okolja, ki je v pristojnosti EU, uveljaviti tudi enotno gozdarsko politiko.
Predlogi Komisije so v grobem naslednji:
spodbujanje izdelave lesnih proizvodov z dolgo življenjsko dobo in s tem zmanjšanje emisij ogljika;
zagotavljanje trajnostne rabe lesnih virov za energijo iz biomase. Na COP26 so sprejeli deklaracijo, po kateri naj bi leta 2050 les dajal 4 odstotke potrebne svetovne energije oziroma trikrat več kot danes, kar bi pripomoglo k zmanjšanju neto svetovnih emisij CO
2
za 600 milijonov ton na leto do leta 2030 in več kot milijardo ton na leto do leta 2050;spodbujanje nelesnega gozdnega biogospodarstva, vključno z ekoturizmom;
razvoj znanj in spretnosti ter krepitev vloge ljudi za trajnostno gozdarsko biogospodarstvo;
zaščita preostalih pragozdov in starih gozdov v EU za zagotavljanje biotske pestrosti;
zagotavljanje obnove gozdov in okrepljenega trajnostnega gospodarjenja z gozdovi za prilagajanje podnebnim spremembam in odpornost gozdov;
pogozdovanje in ponovno pogozdovanje biotsko raznovrstnih gozdov, vključno z načrtom za zasaditev treh milijard dodatnih dreves do leta 2030.
Kako bodo porazdeljena bremena teh usmeritev? Seveda bo mnogo več omejitev predvsem v državah, ki so ohranile največ gozdov in ki z njimi ravnajo trajnostno, ne pa v tistih že stoletja razgozdenih državah, ki jih tudi v Evropi ne manjka. Veliko manj bremen bo odpadlo na države z majhno gozdnatostjo, kot so Nizozemska (11 %), Irska (12 %) in še donedavna članica EU Velika Britanija (13 %), Danska (16 %), Belgija (24 %), Madžarska (25 %), ali na države, kjer je med gozd vključen velik delež drugih gozdnih površin (gozdnato zemljišče, 5 do 10 odstotkov pokrito z drevjem, ki lahko doseže višino 5 metrov; ali več kot 10 odstotkov površine, pokrite z manjšimi drevesi, grmičevjem in grmovjem), kot so: Ciper (54 %), Grčija (40 %), Španija (34 %), Portugalska (32 %), Hrvaška (24 %), Italija (16 %).
Na drugi strani so države z največjo gozdnatostjo, Finska, Švedska in na tretjem mestu Slovenija (58 %), in prav te bodo morale nositi največje breme novih usmeritev (ponor CO
2
, biotska pestrost, izločitev gozdov iz gospodarjenja in zavarovanje).Nova gozdarska strategija na eni strani poudarja pomen lesa kot ekološke surovine, pa tudi pomen lesa za energijo, na drugi strani pa s poudarjanjem pomena gozdov za ponor CO
2
in skrb za biodiverziteto omejuje sečnjo. Tako je ob tem treba videti tudi revizijo direktive o obnovljivih virih (RED III), ki predvideva prepoved pridobivanja biomase iz gozdov z naravno drevesno sestavo, in revizijo direktive LULUCF o rabi tal ter spremembi rabe tal, ki omejuje gospodarjenje z gozdovi, saj predpisuje normativno količino sečnje v okviru 70 odstotkov prirastka. Ob letnem prirastku 8,8 milijona m3
bi letno lahko v Sloveniji posekali nekaj več kot 6 milijonov m3
lesa.Strategija EU o biodiverziteti predvideva še 10 odstotkov negospodarjenih površin v državi oziroma tretjino Nature 2000. To pomeni, da bi moralo biti za potrebe biodiverzitete iz gospodarjenja izločenih dobrih 200.000 hektarjev Slovenije (površina Slovenije je 2.027.100 hektarjev). Pretežni del Slovenije ali 58 odstotkov teritorija pokriva gozd (1.176.069 hektarjev). Prevladujejo gozdovi, s katerimi se gospodari (večnamenski gozdovi in gozdovi s posebnim namenom, v katerih so gozdnogospodarski ukrepi dovoljeni), teh je 1.067.815 hektarjev (91 %), varovalnih gozdov je 98.828 hektarjev (8 %) in gozdnih rezervatov je 9426 hektarjev (1 %). Natura 2000 obsega v Sloveniji 770.000 hektarjev (37 odstotkov države) in če bi iz gospodarjenja izločili tretjino teh površin, bi bilo to 257.000 hektarjev. Pretežni del Nature 2000 leži v gozdovih (532.000 hektarjev, kar je 45 odstotkov vseh gozdov), kar bi pomenilo, da iz gospodarjenja izločimo 177.000 hektarjev gozdov.
Prav s trajnostno in večnamensko naravnanim gospodarjenjem v preteklosti so se v gozdovih ohranili številni habitati in pripomogli k ohranjanju biodiverzitete (biotske raznolikosti) v slovenskih gozdovih.
V 67. členu Ustava Republike Slovenije določa, da je z zakonom opredeljen način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da so zagotovljene njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V 70. členu pa ustava določa, da zakon opredeli pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva. Gozdovi sodijo v to kategorijo in zakon o gozdovih določa, da so podlaga za gospodarjenje z gozdovi program razvoja gozdov Slovenije in načrti za gospodarjenje, ki slonijo na načelih trajnosti in večnamenskosti (ekološka, socialna in proizvodna vloga gozda).
Medtem ko je v EU okoli 60 odstotkov gozdov v zasebni lasti, je ta delež v Sloveniji kar 77-odstoten (20 % je še državnih gozdov, 3 % pa so v lasti lokalnih skupnosti). Tradicionalno je slovenski kmet vezan na gozd, zato je gozd pomemben vir dohodka na večini kmetij, posebej na hribovskih, in pomemben za ohranitev podeželja. In to zaradi lesa, ne pa zaradi dohodkov ob opuščanju gospodarjenja – ti se lahko, podobno kot bodo prišli tudi postopno z drugačno politiko, raztopijo in izgubijo ali potrošijo (Tovarna sladkorja Ormož), dohodek od lesa pa je trajen.
Les je bil v preteklosti pomembna surovina lesnopredelovalne, pohištvene in kemične industrije. Ko se danes počasi spet postavlja na noge lesnopredelovalna industrija, postaja les vse bolj iskana ekološka surovina. Tu imamo še veliko rezerv – z lesom, predvsem kvalitetnim, je možno nadomestiti številne manj ekološke surovine in ustvariti izdelke ter stavbe z dolgo življenjsko dobo.
Gozd ni pomemben le zaradi ponora CO
2
in zagotavljanja biodiverzitete, pomembne so tudi njegove druge vloge. Osnovno strukturo gozda ustvarja gozdno drevje in ob načrtnem, sonaravnem ter trajno naravnanem gospodarjenju le gozd, ki izkorišča naravni rastni potencial, lahko uspešno opravlja vse svoje vloge, torej daje v optimalni meri tudi les.Gozdove, s katerimi se gospodari že več stoletij, lahko v primerni kondiciji vzdržujemo le z gospodarjenjem v okviru naravnega razvoja gozdnih združb. Le taki gozdovi lahko v največji meri opravljajo večino svojih splošno koristnih vlog. Tega ne morejo opravljati gozdovi, prepuščeni naravi – ti lahko opravljajo le del splošno koristnih vlog, nikakor pa ne vseh.
Ljudje in oblasti so poleg lesa poznali tudi druge splošno koristne funkcije gozdov. Njihov vpliv na okolje je bil zelo pomemben. Spomnimo se le, koliko znanja, denarja in naprezanja je zahtevalo pogozdovanje ogolelega Krasa v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja.
Gozd je imel za človeštvo vedno neprecenljiv pomen. Najprej mu je dajal prostor za poselitev in nenadomestljivo surovino, les, iz katerega so si ljudje izdelali večino orodja in priprav, hkrati pa je bil ob kamnu osnovni gradbeni material za bivalne in gospodarske objekte. Z razvojem rudarstva in fužinarstva je dajal gozd glavni energetski vir – poleg vode – ki je omogočal razvoj človeštva. Vse večja potrošnja lesa je ogrožala trajnost preskrbe. S pomanjkanjem lesa se je ukvarjala Družba za poljedelstvo in koristne spretnosti (ustanovljena je bila 26. oktobra 1767; delovala je do leta 1787, ko jo je ukinil Jožef II.) Tako je leta 1768 J. A. Scopoli (1723–1788), ki je bil rudniški zdravnik v Idriji (1754–1769) in naravoslovec, v bojazni, da bo prišlo do pomanjkanja lesa, v posebni študiji predlagal, da se lesene hiše nadomesti z zidanimi, kritimi z opeko, da se prepove postavljanje kozolcev, da se ognjišča v hišah nadomesti s štedilniki, da naj se lekarnarji, pivovarji, solarji, pralnice in meščani navadijo uporabljati šoto, ki je je na Ljubljanskem barju več kot dovolj; tudi topljenje železne rude v nizkih pečeh požre dosti več oglja kot plavži, v kovačnicah in topilnicah naj se uvede uporaba premoga.
