Ekonomistka, ki so jo zaradi umirjenega pristopa ob prihodu na ministrsko mesto mnogi v zdravstvu videli kot nasprotje nekdanjega ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana, je podobno kot predhodnik doslej stavila na interventne ukrepe. Zdaj napoveduje številne sistemske spremembe. Pri posodabljanju javne mreže, kjer je spodrsnilo že vrsti zdravstvenih ministrov, bi bila rada temeljita.
Stavka zdravnikov traja že več kot devet tednov. Bi z današnje perspektive kaj storili drugače, kot ste?
Če me sprašujete o pomislekih na račun tega, da nisem prisotna na pogajanjih, bi še vedno ravnala enako. V preteklosti je do nesorazmerij in parcialnih rešitev prihajalo tudi zaradi vpletanja resornih ministrov. Prav je, da so pogajanja namenjena celotnemu javnemu sektorju in da jih tudi v primeru Fidesa vodi ministrstvo za javno upravo. Tak pristop je celovit in lahko pripelje do plačnega sistema, ki bo primeren za vse poklicne skupine. Zavedam se, da stavka traja res dolgo, a sem hkrati zadovoljna, da se s Fidesom skušamo dogovoriti o poteku mediacije. Perspektiva je dobra.
Pacienti tistih zdravnikov, ki niso želeli urejati bolniške odsotnosti, in invalidi, ki dolgo niso mogli do pregledov za podaljševanje vozniških dovoljenj, so se med stavko znašli v nemogočem položaju. Zakaj niste prej razjasnili, katerih mej v zdravstvu ne bi smeli prekoračiti?
Zakonodaja določa, kaj vse je treba opraviti ne glede na stavko. Verjeli smo, da bo za bolnike povsod poskrbljeno, kot bi moralo biti. Ko smo naleteli na dogajanja, kot je bilo zavračanje pregledov za podaljševanje bolniških dovoljenj invalidov, smo se nanje odzvali, sprva z dopisi, konec februarja z odlokom in zdaj še s predlogom zakonskih sprememb. Iščemo tudi druge dolgoročne rešitve. Nesmotrno je, da preglede za voznike s posebnimi potrebami opravljajo samo na enem samem mestu v državi. Invalidi bi lahko prve preglede še naprej opravljali na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, ki ima za to potrebno opremo, vse nadaljnje preglede pa bi bilo mogoče opraviti tudi drugod. Pregledi bi bili tako regionalno bolje razporejeni in s tem dostopnejši.
Predlog novele zakona o zdravniški službi, ki mu je ta teden pritrdila vlada, uvaja globe za zavračanje zdravljenj ranljivih skupin bolnikov med stavko. So bili nadzori brez te možnosti sploh lahko učinkoviti?
Zdravstveni inšpektorat je lahko v primeru nespoštovanja odločb, ki so bile izdane po nadzorih med stavko, z globami ukrepal že doslej. Ni pa jih mogel izreči neposredno ob zaznani kršitvi. V prihodnje bomo pripravili tudi širše posodobitve zakona o zdravniški službi, ki je bil pred leti napisan v povsem drugačnih okoliščinah.
Zdravniki ljubljanskega Onkološkega inštituta so izpostavili, da so po umikih soglasij za nadurno delo obravnave bolnikov še v sprejemljivih okvirih, a poznejše kot sicer. Kaj kažejo vaši podatki o razmerah v tej bolnišnici?
Vodstvo Onkološkega inštituta nam je zagotovilo, da so pacienti obravnavani v skladu s strokovnimi smernicami. Ob umiku soglasij za nadurno delo so dali prednost kliničnemu delu z bolniki, medtem ko je raziskovalno in pedagoško delo okrnjeno. Da bo imel umik soglasij za nadurno delo prej ali slej posledice in da bo zato obravnavanih manj bolnikov, smo se sicer zavedali. Podaljševanje čakalnih dob slabo vpliva tudi na finančni položaj javnih zdravstvenih zavodov. Če opravljajo manj obravnav, so njihovi prihodki nižji. Po stavki bo treba poiskati rešitev, kako nadomestiti razkorak pri zdravljenjih.
Bodo dodatna zdravljenja prevzeli
v zavodih, kjer je stavka manj vplivala
na vsakodnevno delo?
Če ne bi bilo stavke, bi se lahko za prenašanje programa k izvajalcem, kjer lahko poskrbijo za več pacientov, odločili pogosteje. Trenutno je ta pot otežena. V postojnski porodnišnici, ljubljanskem zdravstvenem domu in psihiatričnih bolnišnicah stavka na delo na primer praktično ne vpliva, na nekaterih oddelkih pa je soglasja za nadurno delo umaknila večina zdravnikov. Odločitve so težje, saj podatki o izpolnjevanju programa v tem času ne odražajo dejanskih zmogljivosti. Izkazalo pa se je, da so nekateri oddelki zelo odvisni od zaposlenih, ki tam delajo po pogodbah.
Je smiselno tudi v takih primerih umakniti soglasje matične ustanove za delo stavkajočega zdravnika pri drugem delodajalcu?
Da bo opravljenih toliko zdravljenj, kot jih predvideva vsakoletni program, morajo direktorji najprej poskrbeti v lastni bolnišnici. Vseeno pa je prav, da pred temi odločitvami premislijo, kako bodo vplivale na javno zdravstveno mrežo.
Boste oddelke, kjer so povsem odvisni od strokovnjakov iz drugih bolnišnic, ohranjali?
Javno mrežo je treba posodobiti. Kljub dodatnim zaposlitvam ne moremo zapolniti vseh lukenj. Brez racionalizacije jih tudi v prihodnjih letih ne bomo mogli. Takšna prenova je nujno potrebna in bi se je morali v Sloveniji lotiti že bistveno prej. Prilagajati bi se bilo treba potrebam prebivalcev, a nas je zdaj dohitela zamuda pri uvajanju manjših sprememb. Vprašati se moramo, kaj od zdravstva želimo in kaj je treba narediti, da bo javna mreža delovala učinkovito. Takšna, kot je, preprosto ni vzdržna, kar je med stavko toliko bolj očitno. Načeti moramo tudi vprašanje, ali so storitve ob taki mreži varne in kakovostne. V Sloveniji imamo oddelke, kjer imajo zaradi majhnega števila nekaterih zdravljenj preprosto premalo izkušenj. Pomembno ne bi smelo biti le to, da pacient pride do neke zdravstvene storitve. Prebivalci si zaslužijo tudi varno in kakovostno obravnavo.
Kako si razlagate podatke, ki kažejo, da so med stavko v zdravstvu poskrbeli za več bolnikov kot v enakem obdobju lani?
Večina zdravstvenega osebja se resnično trudi. Zdravniki in drugi zdravstveni delavci skušajo po najboljših močeh odgovoriti na potrebe pacientov. Povsem mogoče se mi zdi, da so skušali vsaj ponekod, ker so se bali slabega vpliva stavke na paciente, delati še več kot sicer. Morda sem preveč optimistična, a sama zdravnikom in drugemu zdravstvenemu osebju zelo zaupam.
Ste tudi sicer zadovoljni s tempom
dela v javnih zdravstvenih zavodih?
Ker še nimamo pravih podatkov, to težko komentiram objektivno. To me zelo moti. Ker ne vemo, kakšne so efektivne obremenitve posameznikov, tudi težko presojamo, kje v zdravstvenem sistemu imamo rezerve. Prav tako ne vemo, ali so bile storitve, ki so bile opravljene, za paciente prave in potrebne. Celo pri registru endoprotetike, ki je že vzpostavljen, še nismo dobili vpogleda, ki bi omogočal primerjave med izvajalci. V katerih primerih smo lahko zadovoljni in kje ne, bomo lahko povedali šele, ko bomo podatke o kakovosti dela združili s podatki o številu opravljenih zdravljenj. Tako bomo tudi lažje širili dobre prakse.
Kako zanesljivi so trenutni podatki
o čakalnih dobah, ki jih zbira Nacionalni inštitut za javno zdravje?
Ne povsem, a vseeno omogočajo primerjave s predhodnimi obdobji. So najboljše, kar v tem trenutku imamo, in nanje se moramo zanašati. Kadar odkrijemo napake, jih skušamo karseda hitro odpraviti. V prihodnje bomo morali poenotiti definicijo čakalnih dob, ki jih doslej niso povsod merili enako. Zanima pa nas predvsem to, koliko ljudi čaka nedopustno dolgo na prvi pregled, diagnostični poseg ali na operacijo.
Kolikšne učinke si obetate od prednostnega zdravljenja najdlje čakajočih bolnikov, ki ste ga predvideli v nedavno sprejeti vladni uredbi?
Povprečna čakalna doba se bo s tem skrajšala. V omenjeni uredbi smo določili tudi minimalno število prvih pregledov, ki jih mora opraviti tim zaposlenih v posamezni stroki. Vse to bi se moralo poznati do junija. Če se ne bo, bomo morali ukrepe spremeniti, a se mi to ne zdi verjetno.
Kako hitro nameravate odpraviti
nedopustno dolgo čakanje bolnikov?
Če govorimo o bolnikih, ki glede na slovensko zakonodajo čakajo nedopustno dolgo, je mogoče glede na izkušnje drugih držav vrste krajšati do desetino na leto. Res pa je, da se sistemi razlikujejo in se ukrepov ne da preslikati. Proces bo dolgotrajen, a pričakujem, da bodo prvi učinki pri nekaterih zdravstvenih storitvah vidni kmalu. Gre za zelo preproste ukrepe, verjamem pa tudi, da bodo v bolnišnicah in pri drugih izvajalcih kljub stavki zdravnikov razumeli, kako pomembno je povečati dostopnost za paciente.
Obsežnejše posledice kot sama stavka imajo lahko umiki soglasij zdravnikov za nadurno delo. Ta vzvod so zdravniki uporabili že leta 2010, sporazumu s takratno vlado Boruta Pahorja pa ni povsod sledilo takojšnje vračanje soglasij. Kako boste ravnali, če se bo ta scenarij letos ponovil?
Leta 2010 je bil v tednu po umiku soglasij za nadurno delo zdravstveni sistem že na robu delovanja. Tokrat podobnih težav ni, čeprav so od umika minili že trije tedni. Število zdravnikov se je v zadnjih letih povečevalo. Zdravstvo je manj odvisno od nadurnega dela, a se obenem povečujejo potrebe po zdravstvenih storitvah. Kaj se bo dogajalo potem, ko se bo stavka končala, ne moremo v celoti predvideti. Utemeljeno pa je upanje, da v nobenem primeru ne bo tako zelo hudih posledic, kot so grozile pred leti. Ne nazadnje so se v zadnjih tednih pokazale tudi možnosti izmenskega dela in uvajanja pripravljenosti namesto dežurstva.
Na dolgi rok bomo morali tako ali tako upoštevati mejo 48 ur dela na teden. Zaposleni v zdravstvu imajo pravico do počitka. To, da jim ne bo treba delati čezmerno, skušamo doseči z ukrepi za lažje zaposlovanje zdravstvenih delavcev iz tujine, dodatnimi izrednimi razpisi za specializacije zdravnikov in nagrajevanjem na področjih, kjer specialistov najbolj primanjkuje.
V tem burnem obdobju ste za podporo pri nastopih in sporočilih za medije najeli agencijo Propiar. Lahko iskanje zunanje pomoči razumemo kot priznanje, da vaša komunikacija z javnostjo ni bila najboljša?
Iskanja pomoči ne vidim na tak način. To ni nič nenavadnega. Želim si odprte, iskrene komunikacije in čim bolj razumljivega podajanja informacij. Pa tudi, da bi vsi prebivalci razumeli, v katero smer gremo. Cilj je še, da bi v prihodnje dobili konstruktivne povratne informacije o naših načrtih.
Celjski bolnišnici je vlada z uredbo omogočila opravljanje stotih operacij na odprtem srcu na leto. Zakaj ste se za vzpostavljanje četrtega srčnega centra odločili brez širše razprave?
Bolnikov, ki na take operacije čakajo nedopustno dolgo, je na celjskem območju veliko. Kadar ocenimo, da bi lahko neki izvajalec program opravil, se potrudimo, da ga prenesemo bližje pacientu.
Ste preverili, ali so kadrovske in druge zmogljivosti celjske bolnišnice zadostne za vzpostavljanje takšnega programa? Dvomi o tem so se pojavljali že lani, ko je v tem zavodu operacije brez ustreznega dovoljenja opravljal kirurg Tomislav Klokočovnik.
Če kadrovskih in prostorskih zmogljivosti v Celju ne bodo vzpostavili, operacij na odprtem srcu ne bodo mogli opravljati.
Zakaj niste izpolnjevanja teh pogojev preverili že pred dodelitvijo operacij z uredbo?
Za izpolnjevanje pogojev bo moral poskrbeti direktor celjske bolnišnice Dragan Kovačić. Zagotovo se bo potrudil, da bo program zaživel in da bodo pridobili primerno ekipo za opravljanje takšnih operacij. Upam, da mu bo uspelo, bomo pa izpolnjevanje zakonskih pogojev preverili tudi sami.
Za dodatno analizo ste se po drugi strani odločili pri izbiranju lokacije nove gorenjske bolnišnice. Zakaj se vam je zdela potrebna
še ena takšna ocena?
Prva analiza o gorenjski bolnišnici je bila opravljena pred več kot desetletjem in je nekoliko zastarela, eno od njih pa je na primer naročila radovljiška občina in je bila zato deležna pomislekov o pristranskosti. Tokrat podatkov nismo zbirali od začetka. Želela sem si pregled, ki upošteva tudi trenutne razmere. Zanimalo me je, kakšni so pogoji in potrebe v posameznih občinah, pri tem pa se bomo naslonili tudi na dosedanje ugotovitve. Rok za izdelavo aktualne analize je konec marca, odločitev, ali bo bolnišnica na Jesenicah, v Radovljici ali Kranju, pa bomo sprejeli kmalu zatem.
So upi, da bo ta bolnišnica bistveno razbremenila UKC Ljubljana in s tem izboljšala dostopnost zdravljenj za prebivalce osrednje Slovenije, utemeljeni?
Do neke mere. Del pacientov, ki bi se sicer zdravili v Ljubljani, bodo obravnavali v novi bolnišnici, a je veliko odvisno tudi od odločitev pacientov. Nekateri se bodo, čeprav so z Gorenjskega, že zaradi bližine verjetno še naprej odločali za ljubljanski UKC. Odprto je tudi vprašanje, ali bo treba regijsko bolnišnico graditi v Ljubljani. V UKC namreč opravljajo tako najzahtevnejša zdravljenja za vso državo kot zdravljenja, ki sodijo v splošne bolnišnice.
Ob gradnji urgentnih centrov se je pokazalo, da zgolj novi zidovi ne zaležejo. Kako bodo lahko na Gorenjskem zaposlili dovolj dodatnih zdravnikov, medicinskih sester
in drugih zaposlenih, ne da bi to kadrovsko osiromašilo obstoječe bolnišnice?
Bolnišnica na Gorenjskem bo izboljšala razporeditev osebja, saj bodo nekatere dejavnosti le na enem mestu. Razmisliti pa bo treba, kaj bo delovalo na kateri lokaciji. V Splošni bolnišnici Jesenice zlasti v času zimske turistične sezone zdravijo zelo veliko poškodovancev, povsod pa primanjkuje negovalnih postelj. Ko se akutna obravnava v bolnišnici konča, bolniki pogosto nimajo kam in zato na oddelkih ostajajo dlje. Oblika oskrbe, ki bi bila vmesna stopnja med bolnišnico in domačim okoljem, bi bila za takšne bolnike veliko primernejša. Jasno pa je, da je število zaposlenih omejeno.
V mnogih odročnejših krajih se prebivalci ta čas bojijo, da bodo po prenovi nujne medicinske pomoči pri zdravstveni oskrbi še bolj prikrajšani kot sicer.
Želimo si, da bi bila oskrba na točkah, kjer bodo zagotavljali nujno medicinsko pomoč, v prihodnje dovolj kakovostna. Nekatere od ambulant, ki delujejo ponoči in ob koncih tedna, so neustrezno opremljene za omogočanje takšne pomoči. Bolnike so v takih krajih zelo pogosto preusmerjali v urgentne centre. Temu se želimo izogniti. Dežurnih mest za družinske zdravnike bo v prihodnje manj, kar pomeni, da bodo za paciente pogosteje na razpolago v ambulantah v rednem delovnem času. Ko bodo štele minute, pa bo reševalno vozilo ob novi organizaciji pri bolniku prej kot doslej.
Dostop do oskrbe je zelo neenakomeren tudi v primeru pediatrične nujne pomoči. Napovedali ste vzpostavljanje točk, kjer bo pediater stalno prisoten, a bodo ta kriterij v mnogih zdravstvenih zavodih težko izpolnili. Kako boste poskrbeli, da bo ponoči in ob koncih tedna v sili lažje dostopati do pediatra?
Obstoječa dežurna mesta bomo popisali, da bomo dobili jasno sliko, v zagotavljanje nujne pomoči pa se bodo morali v prihodnje vključevati vsi slovenski pediatri. Osnova za te spremembe je interventni zakon, ki je bil sprejet konec lanskega leta, doreči pa bo treba urnike za zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva.
V osrednji Sloveniji se pojavljajo skupki občin, kjer ni mogoče otroka na novo vpisati niti v eni ambulanti. Tudi drugje zdravstveni domovi vse težje nadomeščajo upokojitve. Kdo bo oskrbel otroke, ki nimajo izbranega pediatra?
Število specializacij iz pediatrije je bilo v preteklosti premajhno. Upoštevati pa moramo tudi, da rodnost v Sloveniji močno pada že vsaj zadnjih deset let. Skupaj s pediatrično stroko bomo morali najti inovativne rešitve za ureditev tega področja. Ob večjem številu mest na razpisih bo pediatrov sčasoma dovolj, a bomo morali na to še počakati. Kratkoročno pa verjetno ne bo mogoče poseči po drugih rešitvah, kot je zagotavljanje nadomestne oskrbe po vzoru ambulant za neopredeljene paciente. Pomembno je, da otroci pridejo do pediatra, ko ga potrebujejo.
Boste ob pomanjkanju pediatrov v osnovnem zdravstvu ohranili vse pediatrične oddelke bolnišnic?
Razmisliti bo treba, ali je smiselno za vsako ceno obdržati tiste pediatrične oddelke, ki s svojim osebjem ne morejo zagotavljati celovite oskrbe. Podobno velja za oddelke, kjer zdravijo odrasle paciente.
Možnost izbire pediatra in osebnega družinskega zdravnika se je začela v mandatu vlade Marjana Šarca zmanjševati zaradi znižanja meje, pri katerih lahko v ambulanti odklonijo dodatne vpise. Bo po prenovi glavarinskih količnikov, s katerimi merite te obremenitve, iskanje stalnega zdravnika za prebivalce kaj lažje?
Prenova je namenjena večji pravičnosti pri obremenitvah zdravnikov. Starostne skupine pacientov, ki vplivajo na število glavarinskih količnikov pri posameznem zdravniku, so bile doslej na primer definirane preširoko. Obremenitve so lahko zelo neenakomerne.
Zakaj ne prisluhnete opozorilom, da brez dviga omenjene meje mnogi prebivalci še dolgo ne bodo imeli možnosti izbire osebnega zdravnika?
Sedanja meja je rezultat dogovora z zdravniki. Enostranska sprememba ne bi bila pravična. Velika večina zdravnikov ima že tako več pacientov, kot določa omenjena meja. Poleg tega smo v zadnjem času sprejeli številne druge ukrepe za večjo možnost izbire osebnega zdravnika, na primer ambulante specializantov in kadrovske okrepitve ambulant družinske medicine z dodatnimi diplomiranimi medicinskimi sestrami. Vpis na medicinske fakultete je večji kot v preteklosti, mladi zdravniki, ki so si izbrali specializacijo iz družinske medicine, pa prejemajo poseben dodatek. Zdravnikom bomo delo olajšali tudi z administrativnimi razbremenitvami. Težko pa je reči, kdaj bo družinskih zdravnikov dovolj, da bi imel vsak prebivalec možnost izbire v svojem kraju.
Obiskovanje stalnega družinskega zdravnika je dobro za paciente in zmanjšuje obremenitve zdravnikov, je mogoče razbrati iz nedavnih ugotovitev raziskovalcev Univerze v Cambridgeu in poslovne šole Insead. Zakaj bi se morali slovenski bolniki brez zdravnika zadovoljiti z nadomestno oskrbo, kjer jih obravnavajo različni zdravniki?
Da stalnost izboljša kakovost obravnav bolnikov in zmanjša obremenitve zdravnika, kažejo tudi ugotovitve OECD. A dokler ne bo mogel vsak pacient do izbranega zdravnika, se mi zdijo ambulante za neopredeljene prav dobra rešitev. Pacient tako pride do oskrbe, ko jo potrebuje.
Ko ste lani jeseni postali ministrica za zdravje, ste razmišljali o poseganju v košarico pravic. Ste te načrte opustili?
Ne. Dolgoročne rešitve po ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja moramo iskati na dveh ravneh, pri financiranju in v košarici pravic. V sodelovanju z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) smo se lotili prenove pri nenujnih reševalnih prevozih. Nočemo, da bi ti prevozi v prihodnje zavzemali velik delež sredstev zdravstvenega zavarovanja, za pomembne posege pa bi ga po drugi strani primanjkovalo. Celotne košarice ne bo mogoče pregledati v enem zamahu, lahko pa s tem začnemo. Omenjene posodobitve bi radi vključili tudi v spremembe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.
Kako globoko boste posegli pri spreminjanju temeljne zdravstvene zakonodaje?
Trenutno pripravljamo izhodišča za te spremembe. S spremenjenim zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju bi radi dosegli, da ZZZS postane aktivni kupec storitev. Ni pomembno le to, kaj v zdravstvu kupuje, ampak tudi to, po kakšni ceni in kako kakovostne so te storitve. Uvesti želimo tudi finančno-medicinske nadzore, v katerih želimo zajeti vse te vidike. Pri zakonu o zdravstveni dejavnosti pa bo ključno vprašanje javna mreža, kjer so nujne posodobitve.
Se vaši koalicijski kolegi strinjajo z načrti, ki bi posegli v delovanje nekaterih manjših bolnišničnih oddelkov? Ministre za zdravje je pri tej temi večkrat ustavilo že usklajevanje med vladnimi strankami.
Koalicija me podpira, se pa o načrtih vseskozi dogovarjamo. Pomembno je, da se na ministrstvu za zdravje pri vseh spremembah naslanjamo na podatke.
Kaj bo nadomestilo trenutni obvezni zdravstveni prispevek, za katerega plačujemo po 35 evrov na mesec? Sami ste bili ob prihodu na ministrsko mesto naklonjeni dvigu prispevne stopnje.
Obvezni zdravstveni prispevek je regresiven, torej manj ugoden za ljudi z nižjimi dohodki. Končne odločitve o tem, kaj bo sledilo, še nismo sprejeli. Možnosti tudi še nismo v celoti pretehtali, saj so povezane z drugimi spremembami v davčnem sistemu. V vsakem primeru bomo rešitve iskali skupaj z ministrstvom za finance.
Se obetajo trošarine na sladke pijače?
Ta ideja mi je blizu, a bolj z vidika sporočila glede zdravja kot z vidika prihodka. Ali bi bil to lahko namenski vir, na primer za področje preventive, se sicer še nismo dogovarjali.
Vlada je prejšnji teden sprejela izhodišča za novo zakonodajo na področju varnosti in kakovosti. Bodo bolniki dobili vpogled v kakovost dela zdravstvenih ustanov, med katerimi izbirajo?
Eden od dolgoročnih ciljev je transparentnost podatkov. Pri tem bomo morali zagotoviti zlasti, da bodo zbrani na primerljiv način. Nikakor si ne želimo, da bi na bolnišnico, ki pazljivo beleži vse dogodke, to na koncu vrglo slabo luč. Pomembno je tudi, da izvajalci sami preverjajo, kje imajo priložnosti za izboljšave. Najprej se bodo primerjali med seboj, kasneje pa bomo primerjave tudi javno objavljali.
Kazalniki kakovosti morajo biti pri tem čim bolj povedni. Sama rada spomnim na nemške izkušnje z operacijami raka prostate. Umrljivost pacientov po takih operacijah je bila v vseh bolnišnicah približno enaka. Razlike so se pokazale šele, ko so v tej državi spremljali nove kazalnike, na primer delež težav z inkontinenco med operiranimi pacienti različnih bolnišnic. Bolnikom, ki so dobili vpogled v te primerjave, ni bilo več vseeno, kam se odpravijo na operacijo.
Pri zamenjavi tkiv, ki je pred kratkim privedla do odstranitve želodca napačnemu pacientu, z dogodkom niste bili seznanjeni v roku. Kako razširjeno je nespoštovanje obvez pri poročanju?
Pogosteje gre za njihovo nepoznavanje, pa tudi odsotnost sistemske ureditve. Ko gre kaj narobe, bi moralo biti vnaprej jasno, kako ravnati. Tak zakon bi potrebovali že zdavnaj, tokratni poskus priprave pa je že šesti doslej.
Nadzora po smrti 49-letne Sonje Golc, ki sta zajela ptujsko bolnišnico in mariborski UKC, sta pokazala na niz napačnih odločitev. Kot smo poročali, pa so nadzorniki izpostavili tudi nezadostne zmogljivosti pri zdravljenju bolnikov. Kako boste posegli v te razmere?
Ponekod je mreža prešibka. Pomembno je, da bolnik pride na pravi oddelek. Te poti bomo skušali razjasniti tudi z novo zakonodajo na področju varnosti in kakovosti.
Boste poskrbeli tudi za sistem nekrivdnih odškodnin, ki bi pacientom prihranil mučno dokazovanje krivde zdravstvenih delavcev?
Okrog tega je za zdaj še veliko dilem, zato nekrivdnih odškodnin v zakonski predlog o varnosti in kakovosti še ne bomo vključili. Načrtujemo pa poseben zakon, ki bo urejal nekrivdne odškodnine. Priprave smo se že lotili.
Zdravstveni resor ste prevzeli, ko je bil pomemben del mandata vlade že mimo. Katerim spremembam ste se v teh okoliščinah že odpovedali, pri katerih pa vas lahko primemo za besedo?
Pri teh odločitvah izhajam iz svojih prioritet. Poskrbeti je treba za čim večjo dostopnost in kakovost zdravljenj, oboje pa je povezano tudi s finančno vzdržnostjo. Spremembam, s katerimi bomo to dosegli, bomo namenjali največ pozornosti. Če bo ostalo dovolj časa tudi za druga področja, se jim bomo posvetili. Hkrati se zavedam, da zdravstvenega sistema v dveh letih in pol svojega mandata ne morem spremeniti v tolikšni meri, da bi bil idealen.
