V Nemčiji so v manj kot letu in pol odvzeli doktorski naziv šestim še aktivnim politikom, z do sedaj še ne potrjenim očitkom plagiatorstva se je morala soočiti tudi nemška ministrica za izobraževanje in znanost Annette Schavan. Prepisovanje in malomarno navajanje virov sta postala eden najbolj nevarnih grehov iz preteklosti, ki postaja usoden za marsikaterega politika v sedanjosti. A ne prepisujejo le politiki.

Konec junija so lovci na plagiate na nemški spletni platformi VroniPlag po celi vrsti doktorskih nalog prvič preverili neki učbenik. Juristične delovne tehnike in metode je naslov knjige, ki naj bi bodočim pravnikom razložila, kakšna je pot do neoporečnega znanstvenega dela. Učbenika, ki se je na trgu pojavil letos, ni več mogoče kupiti, ker ga je založba umaknila s prodajnih polic in prednaročnikom povrnila denar. Celi odstavki knjige so bili prepisani z wikipedije, tretjina strani je prevzeta iz virov, ki sploh niso ali pa so nepravilno navedeni, so ugotovili anonimni aktivisti omenjene platforme.

Avtorji knjige so profesor prava Bernd Holznagel, direktor Inštituta za informacijsko, telekomunikacijsko in medijsko pravo na univerzi Münster, ter dva njegova sodelavca. Ko so avtorji izvedeli za očitke, so obvestili založbo, ki se je odločila, da knjigo umakne s trga. Profesor in soavtorja so priznali napako in dejali, da bi morali natančneje pregledati rokopis, preden so ga poslali v tisk, hkrati pa so povedali, da je pri nastajanju sodelovalo tudi več sodelavcev inštituta, ki so jih hoteli omeniti v uvodu. Toda ta zaradi napake ni prišel v tisk. Med aktivisti platforme se je sedaj vnela razprava, ali morajo pri učbenikih veljati enaka pravila glede citiranja kot pri znanstvenih delih.

Civilna družba proti plagiatorjem

VroniPlag je spletna platforma, ki se ukvarja s tem, da ob sumu plagiatorstva preiskuje znanstvena dela, največkrat doktorske disertacije. Nastala je 28. marca lani in je neke vrste naslednica spletne platforme GuttenPlag, ki je v odločilni meri zaslužna za to, da je zaradi plagiatorstva pri svoji doktorski nalogi in še nekaterih drugih delih moral odstopiti nemški minister za obrambo Karl Theodor zu Guttenberg.

Platforma VroniPlag je dobila ime po hčerki nekdanjega bavarskega ministrskega predsednika Edmunda Stoiberja Veroniki (Vroni) Saß, ki je letos maja izgubila sodni boj za povrnitev doktorskega naslova. Aktivisti platforme, ki so si sposodili njeno ime, so namreč vzeli pod drobnogled disertacijo pravnice in o svojih odkritjih obvestili univerzo v Konstanzi. Odbor za podelitev doktorskega naslova s področja pravnih znanosti je doktorsko nalogo preveril in ugotovil, da so bili obsežni deli naloge prepisani, zato je univerza v Konstanzi Veroniki Saß odvzela doktorski naziv.

Do junija letos so anonimni prijavitelji platformi posredovali v pregled že 23 doktorskih del, do začetka julija so univerze na osnovi izsledkov platforme odvzele doktorski naslov osmim osebam. Med drugim Silvani Koch Merin in Georgiosu "Jorgu" Chatzimarkakisu, oba sta poslanca nemških liberalcev v evropskem parlamentu. Od decembra lani so sodelavci platforme preverjali tudi doktorsko delo sedanje nemške ministrice za izobraževanje in znanost Annette Schavan, v katerem so sicer odkrili malomarnosti pri navajanju virov in nekaj manj kot 10 odstotkov plagiatorskih strani, vendar je večina članov VroniPlaga glasovala, da rezultatov, ker so njeni "grehi premajhni" v primerjavi s težkokategorniki, kot sta Guttenberg in Veronika Saß, v njenem primeru ne bi objavili. Shavanova je nato prosila univerzo v Düsseldorfu, naj preveri njeno doktorsko nalogo, rezultati še niso znani.

Sodelavci VroniPlaga so večinoma anonimni in nastopajo pod psevdonimi, največkrat zato, ker so tudi sami akademiki in znanstveniki in si ne bi radi nakopali na glavo srda svojih kolegov. Toda med njimi so tudi takšni, ki jim je to manj pomembno in se odkrito s polnim imenom zavzemajo za to, da bi ljudje do akademskih naslovov prišli po pošteni poti. WiseWoman (modra ženska) z VroniPlaga je v "nespletnem" življenju Debora Weber-Wulff, profesorica mednarodne medijske informatike na Visoki šoli za tehniko in gospodarstvo v Berlinu. Američanka, ki je na univerzi v San Diegu študirala uporabno fiziko in diplomirala iz informatike na univerzi v Kielu, je avtorica spletnega tečaja Fremde Federn Finden (odkriti tuja peresa), ki njene kolege uči, kako v delih svojih učencev in študentov prepoznati plagiate. V seriji člankov za nemški tednik Spiegel je že leta 2002 opozarjala na plagiatorstvo na šolah in univerzah. Na vprašanje, kaj so do sedaj storile nemške univerze za to, da bi preprečile plagiatorstvo, Weber-Wulffova odgovori, da bolj malo.

"S pomočjo platform GuttenPlag in VroniPlag je postalo več kot jasno, da je plagiatorstvo celo na ravni doktorskih del zelo razširjeno. Še toliko bolj upravičeno lahko domnevamo, da se ga pri svojih seminarskih in diplomskih delih ne izogibajo niti študenti. Univerze so v veliki meri nemočne in poskušajo problem rešiti tako, da kupujejo programsko opremo za odkrivanje plagiatov, čeprav je ta le delno uporabna. Lahko sicer pokaže dele, ki so plagiati, vendar jih hkrati precej tudi prezre ali pokaže napačne. Od programske opreme lahko pričakujete, da bo odkrila največ 60 do 70 odstotkov prepisanih strani," pove Weber-Wulffova.

"Če želite odkriti plagiat, je treba tekst brati počasi in pazljivo," pojasnjuje profesorica, "pozorni morate biti na nenavadne formulacije, na spremembe v stilu pisanja, in kadar opazite nenavadne pasaže, vnesite tri do pet besed v google, in boste ogromno odkrili."

Kljub temu je po njenem mnenju še vedno najbolj učinkovita metoda boja proti plagiatorstvu ta, da do njega sploh ne pride. "Na vsak način se je treba o tem veliko pogovarjati," svetuje Weber- Wulffova, "univerza mora študentom ponuditi tečaje, kako se korektno napiše znanstveno delo, in docenti jim morajo biti s svojim delom za zgled, ne pa da dela svojih študentov objavljajo pod svojim imenom, kot to odkrivamo v zadnjem času."

Nemška rektorska konferenca in svet za znanost menita, da je Guttenbergov padec sprožil široko razpravo o tem, kako v bodoče preprečiti plagiatorstvo, in po letu dni vendarle opažajo napredek. Svet za znanost je že novembra lani pripravil seznam predlogov, kako bi lahko izboljšali doktorski študij, na nekaterih univerzah razmišljajo o tako imenovanem dogovoru o mentorstvu, v katerem bi se mentor in doktorand v začetku doktorskega študija zavezala, katere cilje sledi doktorand in katere metode sme uporabiti. V njem pa bi bilo tudi določeno, kako mora mentor spremljati doktoranda pri njegovem delu.

Na Otoku najbolj deluje pričakovana sramota

Pri tem bi se Nemci radi zgledovali po anglosaškem modelu, kjer skupina znanstvenikov v tako imenovanem thesis comittee spremlja doktoranda od vpisa do zagovora. Največja ovira pri tej nameri je v Nemčiji običajno preveliko število diplomskih ali doktorskih del, s katerimi se mora ukvarjati posamezni profesor. Prav tako Nemci ne sledijo anglosaškemu svetu pri kaznovanju tistih, ki so prepisovali. Pri odkritjih za nazaj nemške univerze resda odvzamejo naslov, tekoča neustrezna dela pa zavrnejo in diplomantom ali doktorandom naložijo novo temo. Toda z univerze grešnika, kot je to v skrajnem primeru mogoče na anglosaških visokošolskih ustanovah, ne morejo izključiti.

V Britaniji se je zadnjič govorilo o politiku, ki so mu odvzeli doktorat zaradi plagiatorstva, pred letom dni, ko so ga odvzeli nemškemu poslancu evropskega parlamenta Jorgu Chatzimarkakisu. Ne zato, ker bi se na Otoku zanimali za plagiatorstvo med tujimi politiki, ampak zato, ker je Chatzimarkakis trdil, da se je "nenavajanja avtorjev in vključevanja tujih misli brez navednic" navadil, ko je bil leta 1995 krajši čas raziskovalec na eni izmed najbolj prestižnih univerz sveta, v Oxfordu.

To je bila slaba obramba, saj so več kot polovico njegovega doktorata tvorila besedila drugih avtorjev. Chatzimarkakis je sprožil ogorčenje dveh Nemcev, ki sta lani študirala na doktorskem programu na univerzi v Oxfordu. Oba sta vodstvo univerze opozorila na omenjeno trditev nemškega politika in poudarjala, da so na Oxfordu veliko bolj pozorni na plagiatorstvo kot na nemških univerzah. Urad za tisk na oxfordski univerzi je takrat najodločneje zatrdil, da od svojih študentov "pričakuje najvišje možne standarde" in da je "neverjetno, da bi na oxfordski univerzi kdorkoli spodbujal podstandardno akademsko delo".

V bitki proti plagiatorstvu v britanskem akademskem svetu, v katerem pravijo, da proti plagiatorstvu še vedno najbolj deluje in učinkuje pričakovana sramota, ki si jo nakoplješ z morebitnim odkritjem, si že vrsto let pomagajo tudi z elektronskimi "detektorji" plagiatorstva. Med temi je na Otoku in menda tudi globalno (v angleško govorečem delu sveta) najbolj znan leta 2009 nastali Turnitin (združili so tri besede: turn it in). Računalniški program med drugim vsebuje 220 milijonov akademskih del. Turnitin deluje tudi v ZDA, kjer se je nazadnje pohvalil z uspešnim odkritjem 29 primerov plagiatorstva v 360 esejih poslovnega kolidža Smeal v Pensilvaniji.

Nejasna pravila v Italiji, pa še ta se kršijo

Kopiraj in prilepi. Na tak način med italijanskimi študenti nastane kar četrtina vseh diplomskih nalog in komaj kakšna je brez ukradenega odstavka iz kakšne druge diplomske naloge ali strokovnega članka. To je pokazala raziskava o fenomenu plagiatorstva v diplomskih delih italijanskih univerz, ki jo je leta 2010 opravil eden od italijanskih ponudnikov programske opreme za odkrivanje plagiatov med diplomskimi in magistrskimi deli. Skoraj v vsakem od 1500 pregledanih diplomskih del z vseh koncev Italije so odkrili najmanj 5 odstotkov dobesedno prepisanih in nikjer citiranih odsekov, v četrtini diplomskih del pa več kot 15 odstotkov ukradenih zapisov; rekorderji prekopirajo kar 85 odstotkov besedila.

Da je plagiatorstvo med italijanskimi študenti močno razširjeno in malokdaj odkrito ali sankcionirano, nam potrdi mlada diplomantka Sara, ki se ne spomni, da bi na njeni fakulteti kdorkoli resnično preverjal, ali so diplomska dela v celoti avtorsko delo. "Neki prijatelj je oddal in zagovarjal diplomsko delo, ki ga je praktično v celoti ustvaril po sistemu kopiraj in prilepi," pove Sara.

Ko je beneška univerza Ca' Foscari lani poskusno izpeljala programsko preverjanje diplomskih nalog 25 študentov, so odkrili, da sta dva prekopirala kar 80 oziroma 90 odstotkov celotnega besedila. Rezultat preverjanja jih je prepričal, da so programsko pregledovanje razširili na vse nastajajoče diplomske naloge in magisterije, pridružilo pa se jim je še nekaj italijanskih univerz, na primer univerze v Perugii, Firencah in Bologni.

Prav na bolonjski univerzi je še za časa vlade Romana Prodija izbruhnil velik škandal zaradi plagiatorstva v profesorskih vrstah. Takratnega vodjo ekonomskega oddelka na univerzi Stefana Zamagnija so ujeli, da je v eni od svojih strokovnih objav kopiral že objavljeno delo tujega avtorja. Ker je šlo za prevod, je takšne plagiate precej težje odkriti, a Zamagni ni imel sreče - zasačil ga je italijanski profesor, ki je takrat predaval na Oxfordu in je bil seznanjen z obema objavama. "Pravila glede plagiatorstva so v Italiji zelo nejasna in še ta, ki obstajajo, se ne spoštujejo. Zamagniju se kljub očitnemu plagiatorstvu ni zgodilo nič in še danes poučuje na univerzi v Bologni," nam je dejal eden od profesorjev na bolonjski univerzi, ki je želel ostati neimenovan.

V Italiji sicer pogosto odkrijejo lažne diplomske certifikate iz tujine. Med zadnjimi aferami je najbolj znana lažna diploma Renza Bossija, sina desničarskega politika Umberta Bossija, z neke zasebne tiranske univerze. Pred časom pa so italijanski organi pregona odkrili tudi množico ponarejenih diplom iz tujine med zdravniki, farmacevti in ortodonti.