Dan po 2. januarju, ko so Budimpešto okrasili protestni napisi kot "Hej, Evropa, žal nam je, da imamo takšnega premierja!", pa se je oglasila tudi slovenska manjšina na Madžarskem. Na spletni strani RTV Slovenija je bil objavljen pogovor s predsednikom zveze Slovencev na Madžarskem, gospodom Jožetom Hirnökom. Odkrito je dejal, da je bila na Madžarskem demokracija obglavljena. Obenem pa je ocenil tudi, da je v takšni situaciji bolje biti skromen in ne protestirati, da jih ne bi dobili po glavi: "To bi bilo zelo nevarno za nas. Zdaj so takšni časi, ker pač potem lahko dobimo kakšno… To bi bilo kontraproduktivno. Smo zelo majhna manjšina. Seveda pa spremljamo vse, kar se dogaja. Ljudje oziroma civilna iniciativa je s protestom pokazala, da niso zadovoljni s sistemom in da nasprotujejo ustavi. Kot maloštevilna manjšina pa moramo sprejeti določene kompromise in moramo biti vsaj do neke mere lojalni do vsake vlade. Žal je tako."

Gospod Hirnök je govoril o novi madžarski ustavi. V njej je položaj narodnih manjšin negotov: omenjeno je sicer spoštovanje nacionalnih različnosti, vendar si do njih država ni predpisala dejanskih obveznosti.

Kakšno zvezo ima to s Tomažem Majerjem? Med SDS, ki prisega na slovenstvo, in Fideszom, stranko Viktorja Orbana, ki mu je za slovenstvo malo mar, je spletena posebna simpatija. Orban je SDS podprl pred volitvami, Milan Zver iz SDS pa Orbana med njegovim lanskim predsedovanjem Svetu EU, ko se je Evropa zgražala nad novim madžarskim medijskim zakonom, ki je najavil vse, kar je kasneje sledilo. Stranki sta si po ideologiji in svetovnem nazoru precej podobni. Z ustreznimi terminološkimi popravki na mestih, ki se nanašajo na Slovence ali Madžare, bi lahko oboji podpisali enak idejni program. Kar pa je nesmisel glede na to, da gre za stranki, ki razmišljata nacionalistično oziroma etnocentristično.

Nekonsistentnost

Bi Orban in Zver, če bi ju kdo vprašal, lahko brez zahajanj v paradokse pojasnila svojo medsebojno navezanost? Morda, vendar le z veliko retorične spretnosti. A tovrstna konceptualna zmedenost je na evropski desnici pogost pojav. Zaplete se že pri enotni obsodbi totalitarnih režimov, fašizma, komunizma, nacizma, ki je eden od temeljev delovanja (vzhodno)evropskih konzervativnih sil. Paradoksov je v tem krogu več in se množijo sami od sebe. Odgovor na vprašanje, od kod vse to, pa je značilno eden: politični populizem. Zanj je značilno, da nima konsistentnih idej in da sproti izrablja ukrepe, ki ustrezajo trenutni družbeni klimi. Nacionalizem oziroma poveličevanje "lastnega" naroda pa je v tem nenehnem spreminjanju nekakšna stalnica.

"Politika gotovo ne razume teh procesov vse do bistva. Ne razmišlja o tem, kaj sploh je narod, kako je bil kot moderni pojem zgrajen in kako se ga da problematizirati," pravi profesor dr. Peter Stanković, kulturolog s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. "Vendar pa politiki dobro razumejo, da je gonja proti simbolnemu Drugemu vedno zbirališče skupnosti. Tam lahko dobiš glasove, če se predstaviš kot zaščitnik pred sovražnikom, ne glede na to, ali sovražnik dejansko obstaja ali ne. Politika ustvarja sovražnike, da bi se lahko potem ponudila kot rešitev." Širina konteksta, na katerega se politična retorika nanaša, je pri tem arbitrarna. V širino seže le toliko, kolikor je potrebno, da ohrani trenutni videz smiselnosti. Obenem takšne strategije lahko privedejo do tega, da so si navidezni sovražniki vzajemni, medtem ko jih prijetno druži prav način ustvarjanja sovražnikov.

"Kot primer lahko izpostavimo politiko do Hrvaške," pravi Stanković. Nacionalistična retorika v Sloveniji do Hrvaške (in nasprotno, na Hrvaškem do Slovenije) je sredstvo populistov, ki vsake toliko ponovno pridobi zagon.

"Zgodovinska perspektiva jasno kaže, da si družbe vedno najdejo svojega Drugega," pravi docent dr. Damjan Mandelc z oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je pravkar izdal knjigo o nacionalizmu z naslovom Na mejah nacije. "Tudi tedaj, ko gre za etnično, kulturno in lingvistično relativno homogene družbe, v katerih ni skupine, ki bi ogrožala skupinsko identiteto, se najde skupina, ki ji pripišejo lastnosti, ki naj bi ogrožale homogenost, identiteto, navade, tradicije. Še toliko lažje je takšnega fantomskega sovražnika najti v sedanjih kompleksnih in prepletenih, globaliziranih in odprtih družbah, ki so soočene z etnično, jezikovno, religijsko, kulturno pluralnostjo."

Mesto nekdanjega Juda, ki je bil večni skupni "sovražnik" Evropejcev, so prevzeli novi "tujci", priseljenci, Romi, muslimani, geji. "Tovrstne, že precej ustaljene skupine 'osovraženih', pa pogosto dopolnjujejo še sosedski narodi ali etnične manjšine, ki koristijo vsakokratnim šovinističnim političnim skupinam in oblastem, ki jim širjenje nestrpnosti in sovraštva prinaša politične točke," pravi Mandelc "A že na primeru odnosov med Slovenci in Hrvati lahko hitro opazimo, da na hitro prebujeno sovraštvo tudi relativno hitro ponikne."

Ob tem se postavlja vprašanje, ali nacionalizem res obstaja kot konsistentna ideja ali pa gre bolj za nekonsistenten vsakokratni nabor šovinističnih hujskaških parol, ki služijo političnim elitam. "Poznamo resne poskuse zajemanja nacionalizma v vsej njegovi raznolikosti in strukturiranja v enotno teorijo, vendar doslej kaj takega ni uspelo še nikomur," pravi Mandelc. Raziskovanje nacionalizma dejansko razkriva različne paradokse. "Na eni strani je objektivna sodobnost narodov, ki jo poznajo zgodovinarji, na nasprotni subjektivna starodavnost teh narodov v očeh nacionalistov. Poleg tega politična moč nacionalizmov stoji nasproti njihovi filozofski šibkosti in nekoherentnosti. Nacionalizem namreč, v nasprotju z drugimi velikimi filozofskimi sistemi in -izmi, ni imel svojih velikih mislecev. Ni bilo nobenega nacionalističnega Marxa, Webra ali Hobbsa. Nacionalizem torej ni posebej konsistentna ideja, še vedno pa je močna politična sila. Vsaj zaenkrat je nacionalizem močnejši kot njemu konkurenčne ideje kozmopolitstva in internacionalizma," pravi Mandelc.

Dr. Veronika Bajt, ki je o nacionalizmu izdala knjigo z naslovom Nationalism from nation to statehood (Nacionalizem od naroda do državnosti), pravi, da je "značilnost populističnega diskurza sposobnost kameleonskega spreminjanja". "Zato se v vlogo dežurnega krivca lahko postavlja enkrat ene in drugič druge skupine ljudi," pravi. "Ideja 'grešnega kozla' je priročen populistični mehanizem, saj zreducira kompleksnost družbenih strahov na tarčo, ki je lahko prepoznavna, a se hkrati nanjo lepijo raznovrstne fantazme, ki izhajajo iz nepoznavanja in predsodkov do drugačnosti. Grešni kozli, ki se najpogosteje povezujejo s finančno, ekonomsko in širšo družbeno krizo sedanjega trenutka, so tudi na globalni ravni migranti in različne etnične, religiozne ter spolne manjšine."

Bajtova opozarja, da predsodki in strah pred (določenimi) tujci v sodobni "zahodni civilizaciji" izvirajo v glavnem iz nepoznavanja in hujskaštva. "Naša čustva imajo tu pomembno vlogo," pravi. Čustva pa niso racionalna. "Sodobna socialna psihologija je pokazala, da smo kot posamezniki in posameznice sposobni zelo neracionalnih postopkov kategoriziranja. Ko imamo na primer prijatelje, ki pripadajo skupinam, ki jih zavračamo, te prijatelje vidimo ločeno od teh skupin - kot ljudi, ki jih poznamo in sprejemamo na osebni ravni."

Tudi profesor Stanković je ob vprašanju, kaj je v nacionalizmu racionalnega razen njegove uporabnosti za doseganje političnih ciljev, zmajal z glavo. "Ti procesi ne delujejo racionalno, ne gre za racionalne argumente, temveč za nujne strukturne elemente, ki so pogoj za obstoj naroda." Stankovič je razložil, da identitete, kakršna je narod, same po sebi ne morejo obstajati, temveč se vedno oblikujejo v relacijskem odnosu do Drugih. "Oblikovanje narodove identitete glede na Drugo, pa je dvojna: po eni strani gre za relacijskost nasproti Drugim v okolici, po drugi pa tudi nasproti simbolnemu Drugemu znotraj same identitetne skupnosti. To so praviloma manjšine. V veliki meri so bili to v zgodovini res Judje, pa tudi Romi in različni priseljenci. Tako pridemo torej do ugotovitve, da ni problematičen le nacionalizem, ampak tudi sam koncept naroda, saj se ta oblikuje v negativnem odnosu do manjšin."

Krpan in Brdavs

Mandelc pravi, da je tudi v teoriji o nacionalizmu težko najti enotno mnenje o tem, ali je nacionalizem smiseln ali nesmiseln pojav. "Dokler je nacionalni ali nacionalistični program usmerjen v doseganje avtonomije, je lahko sprejet kot legitimen in pravičen. Ko pa nacionalistično ravna večina, ki skuša zatreti katero od manjšinskih skupnosti, se predznak spremeni." Za Slovenijo, pravi Mandelc, sta značilni obe obliki. "Dokler je bil zgodovinski boj Slovencev za priznanje, avtonomijo, samoodločbo in samoohranitev del večnacionalnega konteksta habsburške monarhije, Avstro-Ogrske in obeh Jugoslavij, zgodovinska dejstva niso bila sporna. Obrat pa je nastopil z osamosvojitvijo. Slovenski narod je tedaj postal 'gospodar na svojem' in ni bilo več razlogov za bojeviti, ksenofobni nacionalizem."

Vendar se je ravno tedaj slovenski nacionalizem šele dobro razplamtel. "V Sloveniji je bilo distanciranje od Balkana še posebej očitno v času vzpostavljanja lastne državnosti, ko je vzniknila poudarjena potreba po razločevanju od tega, kar je bilo prej, in vzpostavitvi lastne ločene entitete," opisuje temeljne procese Veronika Bajt. "Izbris pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije iz registra stalnega prebivalstva je potem najbolj nazorno pokazal, da je Slovenija razumljena kot država Slovencev za Slovence," pravi Bajtova. "Mnogi v tem niso videli nobenega problema, kot se jim na primer tudi zdi 'normalno', da 'tujci' izgubijo delo pred 'Slovenci' ali da se solidarnost omeji na skupnost pripadnikov večinskega naroda. Trendi zaostrovanja teh vprašanj so že nekaj časa prisotni tudi drugod in drznila bi si ugibati, da gre za precej premišljeno taktiko, ki je pri določenem deležu ljudi vedno pozitivno sprejeta."

Eden največjih dosežkov zadnjih volitev se kljub temu zdi izpad Slovenske nacionalne stranke iz parlamenta. Vendar, pravi Bajtova, je izpad SNS lahko le posledica slabe komunikacijske strategije, ne pa premika v zavesti volilcev. "Druge stranke so bile očitno uspešnejše pri izražanju vprašanj, ki so v prejšnjih letih kot bolj skrajna pripadala SNS. Nacionalistična, nestrpna in desničarska stališča so namreč že zdavnaj postala del programskih vsebin nekaterih strank, hkrati pa nacionalizem še zdaleč ni bil zgolj del SNS, temveč bolj ali manj vseh strank. Če namreč govorimo o 'nacionalnem interesu', sprejemamo zakonodajo, ki daje prednost 'Slovencem', in dopuščamo diskriminacijo etničnih manjšin in migrantov, je jasno, da je Slovenija kot država v svojem bistvu utemeljena na nacionalističnem načelu dajanja prednosti matičnemu narodu."

"Že velikokrat se je izkazalo, da stranke lahko dobijo podporo volilcev, če se predstavijo kot branilke nacionalnih interesov. Pri tem jim ni treba storiti veliko drugega kot zgolj vzpostaviti sovražnika. To je relativno enostavno," je okvir problema opredelil Stanković. "Zaradi tragičnih izkušenj, ki jih ima Evropa v zvezi s tem, pa velja, da tega ni korektno početi. Zato se strankam takšna retorika praviloma ne obrestuje. V državah z daljšo demokratično tradicijo takšnih pojavov ni veliko oziroma so izjave politikov bolj previdne. Retorika o tujcih je denimo skrita v politično korektnost: v Nemčiji so previdni in pravijo, da 'priseljenci niso dobro integrirani'. Zavest o globoki problematičnosti teh tem je pač prevelika in volilno telo bi bolj ostro izražanje lahko kaznovalo."

Nemški nacionalistični stranki NPD se tako še nikoli ni uspelo prebiti v zvezni parlament. Na zadnjih zveznih volitvah leta 2009 je dobila manj kot dva odstotka glasov. To, so opozorili v nemških medijih, pa še ne more preprečiti, da ne bi bila kot uradno registrirana stranka, ki je relativno uspešna na deželnih volitvah, v skladu z volilno zakonodajo upravičena do več kot milijona evrov iz državne blagajne. Vendar je bilo obenem jasno, da njenih skrajnih stališč do tujcev nemški volilci niso sprejeli. Peter Stanković pravi, da gre tu za vprašanje razvitosti politične kulture. "Bojim se, da je Slovenija pri tem del vzhodne Evrope, ki ima politično kulturo še preslabo razvito," je rekel. "Izkušnja demokracije je še prekratka, zato problematični nacionalizmi dobro delujejo. V Sloveniji so še zelo prisotni predvsem predsodki do priseljencev iz nekdanje Jugoslavije. Zato je z retoriko, usmerjeno proti pripadnikom narodov nekdanje Jugoslavije, lahko pridobiti pozornost in odobravanje."

Konkretnejša in bolj prepoznavna je sicer ksenofobična retorika, ki je uperjena proti Romom. Predsodki in sovraštvo imajo dolgo zgodovino. "Dokler Baski, Škoti, Samiji, Korzičani in druge nacionalne in etnične manjšine molčijo, nimajo težav," je kontekst opisal Mandelc. "Ko pa, četudi na demokratičen način, izrazijo svoje nacionalne zahteve, postanejo za dominantno večino nacionalisti, separatisti, teroristi. Za razliko od naštetih Romom ni treba niti protestirati. Nestrpnosti in predsodkov so deležni tudi, ko so kot najbolj marginalizirana evropska etnična manjšina povsem tiho.

Ko bodo evropske države romskim skupnostim zagotovile enake pogoje svojim etničnim večinam in priznanim manjšinam, bo nanje mogoče kazati s prstom. Dokler pa romskemu otroku, ki se mora v osnovni šoli najprej naučiti tujega jezika, slovenščine, in nato še enega tujega jezika, madžarščine, ne bomo omogočili učenja v maternem romskem jeziku oziroma dialektu, bo krivda vselej na strani države oziroma večine. Dokler status narodne manjšine uživata italijanska in madžarska skupnost, ki imata tudi vsaka svojega predstavnika v državnem zboru, takšnega statusa pa ustava ne priznava tudi romski manjšini, je celotna krivda za slab položaj Romov na strani slovenske države."

Mandelc pravi, da so v Evropi največ predsodkov deležni Romi, Judje in muslimani. Odpor do teh družbenih skupin, vključno z Judi, zaznavajo tudi meritve javnega mnenja v Sloveniji. Res pa je, da se odstotek tistih, ki jih ne bi hoteli imeti za sosede, z leti znižuje. Sociologi predvidevajo, da zavest o problematičnosti tovrstnega odpora vendarle raste, zato ljudje pred anketarji tudi neradi izražajo svoja - morebiti skrita - negativna čustva. Svojevrsten preboj pa pomeni tudi napovedana gradnja džamije v Ljubljani, za kar je bila potrebna politična odločitev, ki je povozila glas nervoznega ljudstva. To se je v svojem nasprotovanju delno sklicevalo na tradicijo, delno pa na moderni strah pred islamom.

Vloga katoliške cerkve

"Vsi Turki, ki so vpadli v naše kraje, so že več stoletij mrtvi, Krpan in Brdavs sta pravljična lika. Islamofobija ni uvožena, zrasla je na domačih tleh," pravi Mandelc. "Francoska, nizozemska ali nemška zgodba s tamkajšnjimi muslimani nimajo veliko opraviti s slovensko. Vsaka od njih ima ločeno genezo, prvi dve sta povezani z obdobjem kolonializma, v Nemčiji pa z množičnim priseljevanjem Turkov v preteklih desetletjih. V slovenskem primeru drži, da je mogoče razloge za islamofobijo iskati tudi v tradiciji in zgodovini, a v novejšem kontekstu gre za nov politični izum, za iskanje novega notranjega sovražnika, za določanje Drugega, ki je dovolj drugačen, da lahko ksenofobu predstavlja realno in dovolj vidno nevarnost."

Četudi so med islamsko skupnostjo in katoliškimi institucijami v Sloveniji odnosi na uradni ravni dobri, pa je mogoče v dolgoletnem nasprotovanju gradnji džamije slutiti tudi boj RKC za kulturno hegemonijo. Vloga katoliške cerkve v konstituiranju slovenskega nacionalizma je tudi sicer vredna pozornosti. Četudi gre za inštitucijo, ki je na ekonomski ravni tesno povezana z Vatikanom, se v Sloveniji - podobno tudi na Hrvaškem - zdi, da je njena vloga tudi izrazito lokalno-politična, kot da bi vzdrževala nekakšno blago obliko avtokefalnosti, kakršno poznajo pravoslavne cerkve. Tudi to je vzhodnoevropski fenomen, saj so se v nekdanjih komunističnih državah ob rušenju starih režimov in v kasnejšem obdobju tranzicije med Cerkvijo in novimi političnimi elitami tkale posebne vezi.

Tako je v Sloveniji prišlo do vključevanja RKC v proces osamosvajanja in izgradnjo "naroda", temu pa je sledilo definiranje političnega prostora, tudi prek referendumov, ki so se sklicevali na občo moralo. Zadnji od takšnih odločnih poskusov, da bi se utrdil položaj RKC v družbi, je pobuda za referendum o družinskem zakoniku. Ta je izrazito katoliški, malone cerkveno-institucionalni projekt.

In tudi v njem je mogoče prepoznati vrsto populizmov ter s populizmi povezana dva elementa nacionalizma: zbiranje podpisov za referendum je potekalo ob prikazovanju narodnih noš in ob mizah, okrašenih s slovenskimi zastavami in obdanimi z nageljni. Nastal je vtis, da se odvija bitka za slovensko bit, ki jo ponovno ogrožajo Drugi, tokrat istospolno usmerjeni.

"Na eni strani imamo konservativno politiko in Cerkev, na drugi strani koncept slovenstva," opisuje situacijo Stanković. "Vedeti pa moramo, da je povezava med obema zgolj začasna. V konceptu slovenskosti ni ničesar, kar bi bilo res nujno katoliško. Vendar je trenutna artikulacija teh fenomenov pač takšna, kot je." S tem je pravzaprav opredeljen mehanizem populizma. "Zanimivo je denimo, da je bila še v devetnajstem stoletju liberalna politika tista, ki se je borila za narod, medtem ko je katoliška cerkev narodu v bistvu nasprotovala, saj je Cerkev načeloma univerzalna. Nad vsemi temi spremembami skozi čas pa ljudje seveda nimajo pregleda, zato je danes mogoče, da se konservativne politične sile enačijo s tradicionalno slovenskostjo."

"Zagovorniki referenduma najbrž poudarjajo domoljubje," išče povezavo med simbolom Triglava na zastavi in bojem proti gejem Veronika Bajt. "Tudi odkrito rasistične skupine se vedno predstavljajo kot domoljubne in poudarjajo, da 'zgolj' skrbijo za ohranitev svojega naroda, ki ga je treba braniti pred tujci in vsakršnimi 'odpadniki'. Narodnjaška simbolika je seveda izvrsten primer tega, kako poudariti domnevno superiornost sebe in 'svojih', saj se Drugega vnaprej izključuje iz 'pripadnosti' narodnemu 'telesu'. Drugi je ponavadi tudi 'izdajalec', saj se ga ožigosa za 'nelojalnega'. Izbira bioloških sopomenk ni naključna, saj je 'telo naroda' razumljeno kot pristna skupnost sorodnih in kulturno povezanih posameznic in posameznikov.

Povezava med navezavo na 'naravo' in 'moralo' tako s strani nacionalističnih kot tudi homofobnih predsodkov je zgovorna, saj se tudi v rasistični logiki Drugega bojimo in sovražimo zato, ker bo na tak ali drugačen način oskrunil, 'penetriral' v to naše čisto narodno telo. Pred časom so bile denimo bavbav, ki je zmotil tradicionalno idejo družine, samske ženske. Narod pa je seveda po nacionalistični logiki razumljen kot družina."

Usodno navezo med nacionalizmom in homofobijo - dvema obrazoma iste frustracije ljudi, ki se bojijo samih sebe - pa je, medtem ko se obeta nov krog verbalnega nasilja, ovekovečil "vsejugoslovanski" film o gejevski paradi, ki se že dober teden dni vrti v slovenskih kinematografih. Tam je z malimi črkami zapisano naslednje veliko spoznanje: "Ustaši" je psovka, ki označuje Hrvate. Uporabljajo jo Srbi in Bošnjaki. "Četniki" je psovka, ki označuje Srbe. Uporabljajo jo Bošnjaki, Hrvatje in Albanci. "Balije" je psovka, ki označuje Bošnjake. Uporabljajo jo Srbi in Hrvati. "Šiptarji" je psovka, ki označuje Albance. Uporabljajo jo Srbi, Bošnjaki in Hrvati. "Peder" je psovka, ki označuje homoseksualce. Uporabljajo jo vsi.