Res se včasih soočimo s položaji, ko zakonodaja (še) ne predvideva, da se nekatera dejanja ali dejavnosti lahko opravljajo tudi z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev. Vendar je te pravne praznine največkrat mogoče zapolniti ob upoštevanju namena predpisa in z uporabo splošnih pravil o elektronskem poslovanju. Včasih pa niti ne gre zares za pravno praznino, meni dr. Damjan. "Glede uporabe twitterja za objavo izidov vzporednih volitev v času volilnega molka se mi sploh ne zdi problematično, da to vprašanje ni podrobneje urejeno v zakonu. Prav nasprotno, nobene potrebe ni, da bi ga posebej urejali. Komunikacija posameznikov preko interneta pač ni zajeta s pravili o volilni kampanji, zato je dovoljena, prevlada namreč svoboda govora," pravi dr. Damjan, a pri tem dodaja, da bi lahko bil odgovor drugačen, če politična stranka twitter uporablja za politično propagando.

"Niti naša niti svetovna zakonodaja ne zajemata novih trendov in razvoja sodobnih komunikacijskih poti. In nikoli ne bo, ker zakonodaja vedno sledi gibanjem in jih nato skuša urediti. Če bi zakonodaja vnaprej predvidela, kaj se bo v družbi dogajajo in kaj bo treba urediti, to ne bi bila več zakonodaja, ampak šloganje," karikira večni korak zakonodajnega zaostanka dr. Jurij Žurej, pravni strokovnjak in direktor urada za intelektualno lastnino.

Volilni molk

Na abstraktnost pravil, ki skušajo "klasične rešitve" prenesti tudi na spletna mesta, je precej odmevno opozoril zaplet z volilnim molkom ob minulih volitvah, ki so pokazale tudi, da besedna zveza "volilni molk" učinkuje predvsem kot ustrahovanje ljudi pred volitvami, kot pravi strokovnjak za volilno pravo in član državne volilne komisije dr. Jurij Toplak. Prijave o kršitvah volilnega molka, nad katerim bedi inšpektorat za notranje zadeve, naj bi se med tokratnim molkom nanašale celo na uporabnike priljubljenega spletnega socialnega omrežja facebook, ker so nekoga pač "lajkali". Spletni uporabniki so se med drugim obračali tudi na predsednico LDS Katarino Kresal, ko je v soboto pred volitvami na omrežju twitter objavila "sporočilo o vremenu" - drugi vidni člani strank, ki so dejavni na tem spletišču, so namreč po vseh izrečenih predvolilnih floskulah za nekaj dni obmolknili -, in jo spraševali, ali ni s tem dejanjem kršila volilnega molka. Da je bil strah (ali vsesplošna zmeda) uporabnikov spleta pretiran, je kmalu zatem na istem spletnem mestu dala vedeti tudi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar: po podrobni preučitvi zakona o volilni in referendumski kampanji je pojasnila, da ni prav nobene možnosti, da bi kaznovali kršitve volilnega molka na twitterju ali facebooku, ob tem pa je ena najbolj cenjenih pravnic v državi tudi priznala, da je staro logiko molka povozil internet. "Upam, da do naslednjih volitev molk ukinemo. Pretoka informacij danes nihče ne more ustaviti, tako da se zdi nekako odveč," se je na tvit informacijske pooblaščenke odzvala ena od uporabnic tega priljubljenega virtualnega stičišča mnenj.

"Sam pritrjujem stališču, da je prepoved razprave in izmenjave mnenj na dan pred glasovanjem ena najhujših omejitev svobode izražanja, saj omejuje svobodno razpravo ravno o najpomembnejši temi, in sicer o prihodnosti države, in to v času, ko je ta razprava najnujnejša," je za Dnevnik pred dnevi med drugim povedal dr. Toplak, sicer generalni sekretar Evropskega združenja za volilno pravo. Čeprav pojma volilni molk slovenska zakonodaja ne ureja, so ga tako kot na vseh dosedanjih volitvah oziroma referendumih tudi tokrat upoštevali elektronski in internetni mediji. Dr. Toplak meni, da gre za udomačen izraz še iz časov socializma, ki ga danes urejajo tri različne zakonske omejitve izražanja: omejitev javne volilne propagande, omejitev volilne kampanje in prepoved objavljanja anket javnega mnenja. Četudi so televizije z objavami rezultatov vzporednih volitev vselej čakale do 19. ure, ko so se tudi zaprla volišča po državi, je docent za ustavno pravo prepričan, da prepoved objav anket velja le v soboto. Ali si slovensko zakonodajo na podoben način razlagajo tudi na inšpektoratu za notranje zadeve, bo "razčistil" tudi postopek zoper televizijsko hišo Info TV, ki je v nedeljo rezultate vzporednih volitev objavila še pred 20. uro, ko naj bi se izjemoma zaradi zapleta v tržiškem volilnem okraju uradno končal volilni molk. Če bo inšpektorat odločil, da Voduškova televizija z objavo podatkov ni kršila molka, bi se lahko že kampanja pred naslednjimi volitvami oziroma referendumi razlikovala od dosedanjih. Da slovenska zakonodaja v nekaterih delih ne sledi družbenemu in še manj tehnološkemu razvoju, pa je med drugim pokazala tudi zahteva naše časopisne hiše po oceni ustavnosti določbe zakona o volilni in referendumski kampanji, ki je medijem sedem dni pred volitvami prepovedovala objavo javnomnenjskih anket. Ustavno sodišče je namreč v začetku tega leta odločilo, da je takšna prepoved neustavna: volilke in volilci so tako lahko ankete spremljali vse do zadnjih dni pred prvimi predčasnimi volitvami v državi.

Globalno urejen le s protokolom

Internet, splet, svetovno mrežo, kakorkoli že imenujemo to informacijsko avtocesto, je nemogoče pravno urediti v vseh podrobnostih. Internet, s številnimi storitvami, ki jih ponuja, je zgolj ena od možnosti vstopanja v razmerja, ki sicer obstajajo tudi v realnem življenju, in kakor je življenje pestro in ga je nemogoče povsem dosledno normirati, tako tudi situacij, ki obstajajo na internetu, ne bomo mogli normirati v vsaki podrobnosti, meni Benjamin Lesjak z mariborskega inštituta za pravne rešitve informacijske družbe. "Zato je treba vzpostaviti sistem in tako normo, ki v dani situaciji zaobjame čim več možnih situacij. Pri tem se ne smemo zanesti zgolj na črko zakona, ampak moramo v svojih ravnanjih upoštevati temeljna etična spoznanja in pravice, ki so zapisane v ustavi, konvencijah, resolucijah ali drugih listinah, ki so splošno priznane in sprejete v družbi," pravi Lesjak.

Internet ne pozna meja in je fenomen, ki je na globalni ravni urejen predvsem tehnološko in relativno enostavno s tako imenovanim internetnim protokolom. Temelji na zaupanju izmenjavi paketov in zaradi enostavnosti ponuja široke možnosti za inovacije, vsebinsko pa internet na globalni ravni ni posebej reguliran, pravi Lesjak, temveč se regulira in razvija sam.

Slovenska zakonodaja posega v področje interneta in urejanja odnosov na številnih področjih. Na področju obligacij sta tako sprejeta zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu ter zakon o elektronskem poslovanju na trgu, ki v osnovi dovoljuje sklepanje poslov in trgovanje v elektronski obliki. Z zakonom o elektronskih komunikacijah smo tudi prevzeli pravni okvir EU, ki ureja področja od povsem tehnoloških do zasebnosti, nadziranja, neželene pošte itd. Tudi zakon o varstvu osebnih podatkov ureja številne situacije varovanja zasebnosti in je v svojem bistvu dovolj abstrakten, da varuje našo zasebnost tudi na internetu, pravi Lesjak, ki priznava, da so seveda tudi številna področja, ki niso povsem "zakonodajno pokrita", a bodo sodišča s svojimi odločitvami dorekla, ali določena situacija predstavlja kršitev nekega predpisa ali ne.

Nerodni poskusi urejanja

"Najbolj skrb zbujajoč trend na tem področju, ne le v Sloveniji, ampak tudi v EU in drugod po svetu, pa je po mojem to, da se skuša z zakonodajo omejiti oziroma spremeniti načine uporabe informacijskih tehnologij za zaščito interesov vplivnih lobijev, ki želijo usmeriti tok tehnološkega razvoja v svoj prid, da bi ohranili vse koristi ustaljenih ekonomskih modelov iz predinternetne dobe. Tak primer je pravno varstvo tehnoloških ukrepov za zaščito avtorskih del, ki je grobo poseglo v ravnotežje med interesi uporabnikov del in imetnikov avtorskih pravic, nazadnje pa se je še izkazalo, da so pravila precej nepotrebna, saj so bila pripravljena na podlagi zmotnih pričakovanj o ekonomskem potencialu uporabe tovrstnih tehnologij," je prepričan dr. Damjan.

A ne gre vseh področij metati v isti koš. Kot opozarja Jurij Žurej, so nekatera področja zelo dobro urejena, kot je na primer vlaganje elektronskih vlog, zahtev, prijav, spet na drugih področjih pa zakonodaja precej šepa, in kot primer navaja avtorsko pravo in medijsko zakonodajo. Še posebej pri slednji se je pokazala velika težava, saj je težko opredeliti, kaj ali kdo je na spletu sploh medij.

Medijski kavelj

Rešitve, ki so jih ponujali za opredelitev medijev, so zajemale predvsem uredniško oblikovanje vsebin in periodičnost izhajanja, pri čemer periodičnost ne pomeni nujno rednega izhajanja, pač pa le ponovitve. Žurej ob tem opozarja, zakaj je pomembno biti medij tudi na spletu: "Medij je po ustavi edina pravna subjektiviteta, ki ima priznano človekovo pravico, to je pravico do svobode izražanja in svobode tiska, pri čemer je svoboda tiska celo več kot le svoboda izražanja. Slednjo imamo vsi, a le medijem je priznana pravica, da ne razkrijejo vira, iz te pravice izhajajo krajši roki države za odgovore," pravi Žurej. Seveda iz statusa medija izhajajo tudi odgovornosti, a temu se lahko spletni mediji - v nasprotju s klasičnimi - zelo preprosto izognejo. Zgodbo namreč objavijo s strežnika nekje v daljni tujini, postopek pravnega onemogočanja poročanja s strani, ki je "naložena" nekje v Burkini Faso, pa je izjemno težak in bi se lahko po Žurejevih besedah končal z blokado vseh spletnih ponudnikov v Sloveniji, kar pa bi bil že poseg v druge pravice.

Prav tako imajo mediji ne samo pravico zbirati in obdelovati osebne podatke, pač pa te zbirke tudi niso dolžni prijavljati. Po združitvi koncernov so imeli evropski mediji tako celo boljše baze osebnih podatkov kot obveščevalne službe, položaj nekoliko karikira Žurej. A dejstvo je, da so medijske baze podatkov ogromne in v teh bazah ostajajo tudi tisti, ki so kazen že odslužili in lahko na sodišču dobijo potrdilo o nekaznovanosti, saj mora biti njihova evidenca izbrisana. "Medij lahko celo ponovno objavi zgodbo iz časa, ko je bil 'nekdo' v sodnem postopku ali je prestajal kazen, vendar mora pri tem izkazati javni interes. Kar mediji zelo pogosto pozabljate," pokritizira medije Žurej, a doda, da tudi pri nas obstaja sodba, ki nekoliko poenostavljeno pravi, da "izbris iz kazenske evidence ni tudi izbris iz spomina ljudi". Zakonodaja torej ne predvideva, da bi morali tudi mediji po prestani kazni izbrisati obremenilne zapise o posamezniku, a kot opozarja dr. Žurej, bi morali vedno znova tehtati javni interes za objavo takih podatkov. Izbris iz elektronske časopisne dokumentacije tudi ne bi rešil veliko. "Nobene možnosti ni, da bi dosegli umik nečesa, kar je enkrat na spletu. V Nemčiji sicer obstajajo specializirana podjetja, ki vam 'uredijo' profil z brisanjem nekaterih podatkov, slik, vpisov na spletu, a vsega tudi ta podjetja ne morejo izbrisati. Edina možnost bi bil svetovni električni mrk in magnetno sevanje, ki bi prizadelo vse strežnike na svetu. Verjetnost za kaj takega je nemerljivo majhna," je ironičen Žurej.

Dr. Damjan opozarja predvsem na poskuse, kako internet, ki je po svoji naravi globalen, razkosati in omejiti z nacionalnimi mejami. V nedemokratičnih državah se to dogaja predvsem zaradi političnih ciljev - preprečevanja kritike režima. Pri nas pa je tak primer zakonska ureditev spletnih iger na srečo, ki skuša ohraniti privilegiran položaj domačih ponudnikov iger na srečo in preprečiti slovenskim uporabnikom interneta dostop do tujih spletnih strani s tovrstno ponudbo. Blokade spletnih mest in kontrola vsebine podatkov, ki se prenašajo prek njih, se pogosto zahtevajo tudi zaradi učinkovitejše zaščite pravic intelektualne lastnine - zlasti z namenom zatreti izmenjavo avtorskih del prek omrežij peer-to-peer.

Lahkotno sprejemanje zakonov

"Zdi se, da poslanci vse preveč lahkotno sprejemajo predloge zakonov, ki naj bi 'prinesli red' na internetu, ne da bi se ob tem zavedali, da hodijo po ustavnopravno zelo občutljivem terenu. Kakršnakoli cenzura interneta z blokado spletnih mest ali s filtriranjem nezakonitih vsebin se lahko učinkovito izvaja samo z zelo grobimi posegi v komunikacijsko svobodo interneta, na kar ne bi smeli zlahka pristati," pravi dr. Matija Damjan. Internet postaja temelj informacijske in komunikacijske infrastrukture sodobne družbe ter prevzema vlogo različnih starejših tehnologij (pošte, telefona, časopisov, RTV), zato ob tem tehnološkem prehodu ne bi smele efektivno izumreti s temi tehnologijami povezane in tradicionalno uveljavljene pravice, kot so svoboda govora, svoboda tiska, varstvo tajnosti pisem in drugih občil ter varstvo osebnih podatkov. Na pomen interneta kot sredstva za uresničevanje človekovih pravic je opozoril francoski ustavni svet v svoji odmevni odločitvi o zakonu HADOPI, pred dvema tednoma pa je Sodišče EU sprejelo odločitev v zadevi Scarlet Extended, v kateri je tudi s sklicevanjem na pravico do varstva osebnih podatkov ter svobodo sprejemanja in širjenja vesti pomembno omejilo možnost, da se ponudniku internetnega dostopa odredi vzpostavitev sistema filtriranja internetnih komunikacij. "Menim, da se bodo na področju elektronskih komunikacij tudi v prihodnje odpirala mnoga pomembna ustavnopravna vprašanja," zaključuje dr. Damjan.

Pri čezmejnem oziroma mednarodnem urejanju "odnosov na internetu" dr. Lesjak opozarja na igralniško zakonodajo. "Preko spleta je mogoče igrati igre na srečo 'na teritoriju Slovenije', kjer pa spletni prireditelj pravzaprav nima koncesije za prirejanje igre na srečo in zato ne plačuje davkov iz tega naslova. Pojavili so se poskusi omejevanja dostopa do spletnih strani preko ponudnikov interneta, ki po obstoječi zakonodaji načeloma ne odgovarjajo za promet, ki ga omogočajo svojim strankam, ampak na srečo so ti poskusi propadli, saj se niso izkazali za učinkovite, s podrobnim omejevanjem, na primer s tehnologijo preverjanja prometa e-komunikacij, pa bi prehitro zašli v področje ogrožanja zasebnosti posameznikov," pravi Benjamin Lesjak.

Sam teritorij lahko po besedah mariborskega strokovnjaka bistveno vpliva na poslovanje nekega podjetja na internetu, kot v primeru ponudnika družabnega omrežja Facebook inc., ki je eno izmed svojih podružnic ustanovil na Irskem. Varstvo osebnih podatkov je v ZDA, od koder izhaja Facebook inc., opredeljeno nekoliko bolj ohlapno kot v EU, iz zgodovine razvoja podjetja pa ne moremo trditi, da je povsem dosleden varuh osebnih podatkov svojih uporabnikov. Prav zaradi tega je dunajski študent prava Max Schrems zoper Facebook inc. lahko vložil tožbo, v kateri mu očita nespoštovanje zakonodaje s področja varstva zasebnosti, saj je po njegovem mnenju podvržen zakonodaji EU.

Proces prilagajanja prava novemu tehnološkemu okolju po mnenju pravnikov še zdaleč ni končan. Predvsem je mogoče številne uradne postopke v javni upravi in pravosodju z uporabo elektronskih komunikacij poenostaviti ter omogočiti širšo in enostavnejšo dostopnost do različnih elektronskih registrov pravic in pravnih dejstev ter do različnih uradnih in programskih gradiv, ki nastajajo v javnem sektorju. Kot so v opisu projekta "Pravni izzivi informacijske družbe" zapisali avtorji, so doslej sprejete pravne rešitve pogosto izhajale iz delno napačnih predpostavk o nadaljnjem tehnološkem in ekonomskem razvoju ter načinih poslovanja, ki naj bi se na tej podlagi razvili. "Urejanje na podlagi analogije s tradicionalnimi rešitvami tako ni več primerno, kadar je zaradi novih tehnologij prišlo do dejanskih sprememb, ki odpravljajo ratio legis stare ureditve," so še zapisali.

Splet je vzporedni svet, ki potrebuje drugačne rešitve kot svet, v katerem živimo. In kot pravi dr. Jurij Žurej: zakonodaja ne bo nikoli dohitela razvoja interneta. Ker ne zna napovedovati prihodnosti.