Razlogi strank, ki jim je bilo pridobivanje diplomatskih mest v preteklosti eno osrednjih kadrovanj, pa so bili od primera do primera različni: nagrajevanje zvestih članov, pa eleganten umik neželenih in odpisanih, možnost pridobivanja zanimivih informacij, začasen predah pred imenovanjem na nova pomembna mesta ...

Od ministrov v Peterletovi vladi je kar dvakrat zasedel veleposlaniško mesto nekdanji minister za kulturo, ki se je leta 1992 neuspešno potegoval za SKD-jevega kandidata za predsednika države (premagal ga je Ivo Bizjak) Andrej Capuder. Leta 1993 je bil imenovan na veleposlaniško mesto v Franciji, kasneje pa kot vidni član NSi za vodjo DKP v Rimu. Prav tako so na veleposlaniška mesta oziroma mesta generalnih konzulov iz Demosove vlade odšli takratni (in tudi kasnejši) zunanji minister Dimitrij Rupel, ministrica za zdravje Katja Boh, minister za trgovino v Peterletovi in prvi Drnovškovi vladi Jožef Jeraj, pa ministrica za delo v Peterletovi in v več Drnovškovih vladah Jožica Puhar.

Od Drnovškovih ministrov so veleposlaniki postali še Davorin Kračun (ki je bil minister v različnih resorjih: od ministra za planiranje do ministra za ekonomske odnose in zunanjega ministra), minister za kulturo in kasneje minister za notranje zadeve Borut Šuklje, ministra za obrambo Franci Demšar in Tit Turnšek - slednji se je moral predčasno vrniti iz Kitajske zaradi afere z vlomom njegove žene v prostore veleposlaništva. Prav tako predčasno se je na lastno željo od vodenja DKP poslovil Marjan Senjur, ki je bil v tretji Drnovškovi in nato v Bajukovi vladi minister za ekonomske odnose. Od ministrov v zadnji Drnovškovi in v Ropovi vladi sta si veleposlaniško mesto pridobila kmetijski minister in med letoma 2001 in 2003 predsednik SLS Franc But ter ministrica za gospodarstvo Tea Petrin. Po zaključku dela Janševe vlade je v tujino odšel takratni minister za kmetijstvo Iztok Jarc, ki pa je bil že pred imenovanjem v vlado veleposlanik (v Izraelu) in torej sodi med karierne diplomate.

Spremembe zakona o zunanjih zadevah v prejšnjem mandatu so kandidaturo za veleposlaniško mesto omogočile zgolj kariernim diplomatom, a je bil zakon v tem mandatu kaj hitro spremenjen in je dopustil, da je do deset odstotkov (kar trenutno pomeni šest) vodij DKP ob nekoliko zaostrenih pogojih za imenovanje ponovno iz vrst pogodbenih diplomatov. Tako med sedanjimi diplomati v kvoto nekariernih vodij DKP poleg Francija Buta sodijo še nekdanji uradni govorec MZZ Milan Balažic, ki je pred dnevi odšel na veleposlaniško mesto v Avstralijo, dolgoletni viceguverner Banke Slovenija Andrej Rant je vodja stalnega predstavništva pri OECD v Parizu, nekdanji državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Boruta Pahorja Rado Genorio vodi misijo pri EU v Bruslju, nekdanji svetovalec predsednika države Danila Türka Dušan Snoj pa generalni konzulat v Monoštru.

V dobrih dvajsetih letih slovenske diplomacije so se na čelo DKP zavihteli številni bivši poslanci, med drugim nekdanji podpredsednik državnega zbora iz vrst SDS in kasneje državni sekretar v kabinetu premierja Janše Miroslav Luci (bil je veleposlanik v Beogradu), soustanovitelj Pučnikovih socialdemokratov Matjaž Šinkovec (zasedal je več pomembnih diplomatskih mest, od veleposlanika v Veliki Britaniji do vodje misije pri Natu, sedaj pa je predstavnik Slovenije v politično-varnostnem svetu EU), poslanec in nekdanji župan Maribora iz vrst SD Boris Sovič (ki se je pred dnevi vrnil z veleposlaništva v Izraelu), poslanec LDS Marjan Šetinc, ki je bil najprej veleposlanik v Veliki Britaniji, sedaj pa vodi DKP na Poljskem, pred dnevi pa se je z generalnega konzulata v Monoštru vrnil nekdanji poslanec SDS Drago Šiftar... Med vidnimi predstavniki strank se je na veleposlaniškem mestu znašel tudi kartograf Milan Orožen Adamič iz vrst SDS (bil je vodja DKP v Zagrebu), pa nekdanji podpredsednik Nove Slovenije Avguštin Vivod (Argentina)...

Na čelu DKP pa niso manjkali niti bivši šef Slovenske obveščevalno-varnostne službe (Tomaž Lovrenčič je postal veleposlanik v Španiji), nekdanji generalni direktor policije (Andrej Podvršič je bil generalni konzul v New Yorku, a je to mesto predčasno zamenjal za mesto izvršnega direktorja za varnost v multinacionalki v Ženevi). Z mesta načelnika generalštaba Slovenske vojske pa se je na veleposlaniško mesto na Madžarskem preselil Ladislav Lipič (od tam pa je predčasno odšel v urad predsednika republike Danila Türka). V nasprotju z Lovrenčičem, ki je šel iz Sove v tujino, pa je Matjaž Šinkovec z veleposlaniškega mesta prišel na čelo Sove.