Populisti so seveda vedno v prednosti pred tistimi, ki prisegajo na racionalnost in dokazljivost. Kljub temu smo v tem članku poskusili kolikor se da racionalno odgovoriti na najpogosteje ponavljane manipulacije nasprotnikov družinskega zakonika (zapisali smo jih v polkrepkem ležečem tisku). Večino teh trditev smo prepisali iz sporočil za javnost, ki jih je oblikoval tajnik Komisije Pravičnost in mir dr. Tadej Strehovec, uporabljajo in širijo pa somišljeniki v parlamentu in na cesti.

Sprejeti družinski zakonik (v nadaljevanju zakonik) je z izenačitvijo zakonske zveze z istospolno partnersko skupnostjo radikalno redefiniral družino.

Sprejeti zakonik ni izenačil istospolne partnerske skupnosti z zakonsko zvezo. Nasprotno, v sprejeti različici poleg različnih pravic ohranja tudi simbolno razlikovanje med heterospolno in istospolno usmerjeno skupnostjo: v zakonsko zvezo lahko stopita izključno moški in ženska. Zakonik izenačuje le pravne posledice, to pa je tisto, kar od zakonodajalca zahteva ustavno sodišče. Zgornji argument razkriva, da nasprotniki zakonika ne ločijo med zakonsko zvezo in družino. Nekdo je lahko v zakonski zvezi, pa nima namena ustvariti družine, nekdo si ustvari družino, pa ni v zakonski zvezi.

Družinski zakonik napačno in škodljivo definira družino.

Definicija družine, ki jo vsebuje družinski zakonik, se glasi: družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema staršema ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku določene obveznosti in pravice. V to definicijo je hotel zakonodajalec zajeti tudi rejnike, stare starše, "nove" očete in mame, poleg bioloških torej tudi socialne starše. Krog tistih, ki bi jim bilo mogoče priznati enake pravice kot biološkim staršem, so hoteli razširiti zato, da bi jih lahko nato upoštevali tudi drugi predpisi, ki se nanašajo na družinske člane. Ta definicija je bolj vključujoča - v njej so zajete tudi enostarševske ali t.i. reorganizirane družine. Dobro je še vedeti, da je nastala na ljubljanski pravni fakulteti pod okriljem prof. dr. Karla Zupančiča že v devetdesetih letih in da dolgo časa ni nikogar vznemirjala. Med drugim se je znašla tudi v osnutku zakon(ik)a, ki ga je vladi v prejšnjem desetletju predložil član NSi in nekdanji minister za družino Janez Drobnič. Ta zakon v državnem zboru ni bil obravnavan iz drugih razlogov.

Zakonik je razvrednotil družino in družinske vrednote.

Drži prav nasprotno: zakonik je dal družini še večjo veljavo in težo, saj vključuje tudi netradicionalne oblike družinskih skupnosti; tako družinske vrednote širi in utrjuje. Z ekskluzivno definicijo družine, za katero se zavzemajo nasprotniki zakonika - otrok, mama in oče, če je le mogoče, poročena - bi izpustili več kot polovico družin, ki danes živijo med nami. Kar 53 odstotkov otrok je namreč rojenih v zunajzakonskih skupnostih, četrtina vseh družin pa je enostarševskih. Z drugimi besedami: če bi pristali na ozko definicijo družine, bi vse preostale skupnosti, ki jih ljudje, ki v njih živijo, razumejo kot družine, tako pa nanje gleda tudi okolica, vsaj implicitno razglasili za poldružine, za neprave ali za manjvredne družine. V vsem času razprav o zakoniku njegovi nasprotniki tudi niso povedali, kako naj bi člane "nepravih" družin prisilili, da zaživijo v "pravih" družinah. Časi, ko je družinski oče nesojenega zeta s pištolo na sencah prisilil, da je hčerko popeljal pred oltar, so namreč nepreklicno minili.

Zakonik omalovažuje materinstvo in očetovstvo in mu ne priznava posebnega pomena za rojstvo in razvoj otrok. In vendar je v ustavi jasno zapisano, da država varuje materinstvo in očetovstvo.

Da, v ustavi je jasno zapisano, da država varuje materinstvo in očetovstvo, zakonik pa to načelo udejanja v številnih določbah, katerih namen je dodatno zaščititi materinstvo in očetovstvo. Na primer: v členih, ki varujejo koristi otroka, zakonik zavezuje državo, da stori veliko več za razvoj strokovnih institucij in nevladnih organizacij, ki lahko prispevajo k pozitivnemu starševstvu. Že zdaj za tovrstne programe - vzgoja za družino, vzgoja za partnerstvo, programi za izboljšanje komunikacije v družini... - na ministrstvu za družino namenjajo pol milijona evrov letno, v prihodnje naj bi še več. V sklop takšnih ukrepov, na primer, sodi šola za starše - pripravljajo jo skupaj z ministrstvom za zdravje -, v kateri se bodo lahko nosečnice in njihovi partnerji brezplačno pripravili na spremembe, ki jih v odnos med njimi prinaša očetovstvo in materinstvo. Tako - z državno pomočjo - bodo lahko postali (še) boljši očetje in boljše mame.

Zakonik zagovarja stališče, da otrok za zdrav psihični, duhovni in telesni razvoj ne potrebuje očeta in matere.

To ni zapisano nikjer v zakoniku, tega tudi ni mogoče izpeljati iz nobene določbe. Nihče od avtorjev oziroma zagovornikov zakonika ni nikoli dejal ali zapisal, da je slabo, če otroka vzgajata oče in mama, ali da ju otrok ne potrebuje. Res pa je, da biološkega očetovstva in materinstva zakonik ne absolutizira in ne mitizira. Priznava in upošteva namreč dejstvo, da otroke vzgajajo tudi dedki in babice, tete in sestre, očimi in mačehe, poleg bioloških tudi socialni starši, ki so heteroseksualni, biseksualni ali istospolni. Otrok ima lahko danes celo tri starše, poleg bioloških še novega partnerja enega od staršev, vsi trije ga imajo lahko iskreno radi in zanj skrbijo. Mimogrede, tega zadnjega družinski zakonik za zdaj še ne ureja.

Raziskave tudi kažejo, da istospolni pari, ko skrbijo za otroke, pogosto igrajo (pogojno rečeno) žensko ali moško vlogo, pri heteroseksualnih starših pa so značilnosti, ki veljajo za moške ali ženske, lahko porazdeljene tudi v nasprotju z ustaljenimi predstavami. Nekateri očetje so bistveno bolj popustljivi od mater, nekatere matere so bistveno bolj stroge. Življenje gre pač svojo pot, pa če je to politiki in Cerkvi všeč ali ne. Naloga države je, da zavaruje enake pravice otrok, ki se zaradi različnih okoliščin - ne po svoji volji - znajdejo v takšnih družinah. Razvojni psihologi poudarjajo, da so za zdrav razvoj otroka najpomembnejši varno in spodbudno okolje, skrb, občutek topline, odzivnost odrasle osebe in možnost navezanosti. Ojdipov kompleks je po mnenju (uglednega) slovenskega psihoanalitika mogoče ustrezno predelati tudi v istospolnih družinah. In morda najpomembnejše: poleg slovenskega psihološkega in sociološkega združenja sta, na primer, tudi ameriško psihiatrično in psihološko društvo potrdili, da so istospolne družine ob izpolnitvi drugih pogojev varno okolje za zdrav razvoj otrok.

Če so odnosi v družini moteni in za otroka ogrožujoči, pa je država dolžna vanje poseči, pri čemer je vseeno, ali gre za tradicionalno katoliško ali za liberalno istospolno družino, za biološke ali socialne starše.

Razvrednotenje družine se je začelo s spreminjanjem zakonodaje pred 35 leti, ko so tedanji zakonodajalci izenačili zakonsko in zunajzakonsko skupnost, nadaljuje pa se s sedanjim zakonikom, ki tem skupnostim dodaja še istospolne.

Ta očitek zapira oči pred realnostjo in zamenjuje vzrok in posledico - demokratična zakonodaja sledi življenju, usmerja pa ga le v manjši meri, če sploh. Pomen zakonske zveze se je v zadnjih desetletjih bistveno spremenil. Kot rečeno, vedno več otrok je rojenih v zunajzakonskih skupnostih, v katerih živijo tudi tisti, ki se sicer izrekajo za pripadnike Cerkve, čeprav ta spolne odnose pred poroko prepoveduje. Morda je tudi zato čas, upravičeno pripominjajo nekateri, da ponovno premislimo, kakšen simbol je sploh še zakonska zveza in kaj zakoncema poleg slovesne zaobljube daje. Po eni od javnomnenjskih raziskav so Danci na vrhu evropske lestvice po številu razvez, obenem pa sodijo med tiste države, v katerih se ljudje izrekajo za najbolj srečne.

S sprejemom takšne družinske zakonodaje se bo ustvarila pravna podlaga za spremembo učnih programov, ki bodo promovirali takšne življenjske sloge, ki so v nasprotju z mnenjem večine staršev otrok v osnovnih in srednjih šolah.

Edino prav je, da se otroci v šoli seznanijo z različnimi oblikami družin, ki jih je kot take prepoznala znanost in so bile po predvidenem postopku uvrščene v kurikulum. Tu družinski zakonik ne bo prav ničesar spremenil. Poznavanje seveda nikakor ni promoviranje. A tu najbrž ne gre za lapsus nasprotnikov zakonika: glede na nekatera dogajanja je namreč mogoče domnevati, da si v resnici prizadevajo za to, da se v šoli molči o različnih oblikah družin in še naprej tabuizira homoseksualnost. Prav tako ni naključje, da se "promocije" napačnih življenjskih slogov najbolj bojijo starši, starši so namreč tisti, ki delajo probleme. Otroci so praviloma zelo strpni, predavatelji v delavnicah o človekovih pravicah pa po opažanjih učiteljic praviloma pazijo, da učencem ničesar ne vsiljujejo. Ob tem je zanimivo, da so v nekaterih slovenskih katoliških šolah pripravljeni učence seznanjati celo s teorijami, ki niso znanstveno potrjene, na primer s kreacionizmom, "ne razumejo" pa, da morajo biti po enaki logiki otroci seznanjeni z obstojem istospolnih družin in istospolno spolno usmeritvijo.

Z uvajanjem t.i. neregistrirane istospolne skupnosti se odpirajo vrata absurdnim situacijam, ko bo lahko ogrožena premoženjska varnost družin. "Pomislimo samo na primer, da je npr. stari oče dodeljen v moško sobo v domu starejših občanov, dve leti kasneje pa po njegovi smrti moški sostanovalec začne trditi, da sta živela v neregistrirani istospolni skupnosti, dediči pa si bodo morali preko sodišča izboriti t.i. nujni delež družinskega premoženja. Zakonik omogoča zlorabe postopkov dedovanja pri osebah, ki živijo v domovih za ostarele, v študentskih domovih oziroma povsod tam, kjer živijo skupaj osebe istega spola."

Tovrstni strahovi so več kot zabavni. Zunajzakonska skupnost velja že skoraj 35 let, pa ni v javnosti še nikoli odmeval noben primer, ko bi se nekdo poskušal polastiti premoženja nekoga tako, da bi ga posthumno razglasil za svojega zunajzakonskega partnerja ali partnerico. Ni jasno, zakaj bi se to množično dogajalo v primerih, ko bi premoženjske pravice po umrlem partnerju uveljavljali istospolni partnerji. Sicer pa si lahko poskusimo zamisliti takšno situacijo: ostareli dedek razglasi, da je pravkar umrli sostanovalec njegov dolgoletni življenjski partner?!

Tisti, ki svarijo pred tovrstnimi zlorabami, "pozabljajo", da mora zunajzakonska ali istospolna partnerska skupnost vsebovati enake značilnosti kot zakonska zveza. To pomeni, da morata biti partnerja v takšni zvezi povezana spolno, čustveno in ekonomsko, kot tovrstna partnerja ju mora dojemati tudi okolica, jasno pa mora biti izražena tudi njuna volja po skupnem življenju. Če se pojavi kakršenkoli dvom - če denimo nekdo to izpodbija -, je treba skupno življenje na sodišču dokazati s pričami, fotografijami in drugimi listinskimi dokazi. Da bi obstoj istospolne skupnosti uveljavljal sostanovalec v študentski sobi ali sostanovalec v domu upokojencev, je popolnoma nemogoče, so prepričani na ministrstvu za delo.

Sprejeti zakonik namenoma omogoča samo posvojitve bioloških otrok v istospolne skupnosti, z namenom, da bo ustavno sodišče kasneje presodilo diskriminacijo na ravni osebnih okoliščin in zahtevalo popolno legalizacijo posvojitev otrok v istospolne skupnosti.

Tisti, ki to trdijo, namenoma ali iz neznanja spregledujejo, da so enostranske posvojitve v istospolnih skupnostih mogoče že zdaj, po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Takšno posvojitev (v lezbični družini) je ministrstvo priznalo v času sprejemanja družinskega zakonika. Zanimivo pa je, da zagovorniki zgornjega argumenta možnost, da je ta rešitev v zakoniku diskriminatorna, omenjajo v zelo nenavadnem kontekstu: kot da bo narobe, če bo ustavno sodišče odpravilo morebiti ugotovljeno diskriminacijo. In vendar še malo ni jasno, ali bo sodišče diskriminacijo sploh ugotovilo. Sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice prof. dr. Boštjan M. Zupančič, na primer, meni, da je posvojitev otroka privilegij, ne pa pravica. Na ministrstvu pojasnjujejo, da se za popolno posvojitev s strani istospolnih partnerstev niso odločili tudi zato, da jim ne bi očitali zlorabe zakonodajne moči.

Obstoječi zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti (ZRIPS) z majhnimi popravki popolnoma odgovarja na legitimna prizadevanja istospolnih skupnosti oz. njihovih predstavnikov.

To je nesmisel. ZRIPS istospolnim partnerjem določa le pet pravic, doslej pa sta dva pobudnika na koprskem sodišču spodbi(ja)la le člen o dedovanju, pa še ta člen zadeva le premoženje, ki ga partnerja ustvarita skupaj. To pomeni, da se bodo pred ustavnim sodiščem brez družinskega zakonika prej ali slej znašle še mnoge druge neupravičene prikrajšanosti istospolnih partnerjev. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve trdijo, da bi morali popraviti več deset različnih predpisov, da bi zagotovili pravno enakost. V ta namen bi morali odpreti sistemske zakone, na primer s področja zdravstva, socialnega in pokojninskega zavarovanja, kazenskega prava…, kar je samo po sebi nemogoča naloga. Poleg tega bi za to potrebovali nekaj let, v tem času pa bi ohranjali neustavno razlikovanje. Nemogoča ideja je tudi, da bi v družinskem zakoniku pustili vse oblike družin z izjemo istospolnih družin. Takšna pozicija ni daleč od rešitve, kot je rekel nekdo, po kateri belcem pripada sprednji del avtobusa, temnopoltim pa zadnji. Povedno dejstvo je tudi odločitev koprskega sodišča, da od ustavnega sodišča zahteva presojo ustavnosti celotnega ZRIPS. Z naslednjim ključnim argumentom: če imajo zunajzakonski partnerji enake pravice kot zakonski, bi morali imeti tudi člani neregistriranih partnerskih skupnosti enake pravice kot člani registriranih.

Evropsko sodišče za človekove pravice je junija lani v odmevni sodbi jasno poudarilo, da se pri govoru o t.i. pravicah do istospolnih porok in posvojitev otrok ni mogoče sklicevati na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter temeljnih svoboščinah. To pomeni, da zakonodajna opredelitev zakonske zveze kot skupnosti moškega in ženske ter posvojitve otrok zgolj v takšne skupnosti v ničemer ne predstavlja kršenja temeljnih človekovih pravic istospolno usmerjenih. Zato nimajo prav tisti, ki trdijo, da če verski predstavniki pozivajo k omejevanju pravic istospolno usmerjenih, je to enako, kot če bi ti z akcijami pozivali proti Cerkvi.

Tu gre za vnovično mahanje s polresnicami. V omenjenem primeru (Schalk in Kopf proti Avstriji) je ESČP res reklo, da pravica do zakonske zveze ni človekova pravica, kar pomeni, da jo vsaka država lahko opredeli po svoje, toda sodniki so prvič rekli nekaj enako ali še bolj pomembnega - da istospolni pari uživajo pravico do družinskega življenja. Ko je namreč to sodišče leta 2001 zadnjič odločalo o tem, je zapisalo, da imajo istospolno usmerjeni posamezniki le pravico do zasebnega, ne pa tudi do družinskega življenja. Sicer pa je ESČP v več sodbah ugotovilo diskriminatorno ravnanje državnih organov do istospolnih. Pozivati k nadaljevanju diskriminatornega odnosa do istospolnih je povsem enako, kot če bi nekdo pozival k omejevanju pravic vernikov oziroma Cerkve.

Družinski zakonik ne priznava, da je v največjo otrokovo korist, da ima skrbno in ljubečo mamo ter skrbnega in ljubečega očeta. Ne spoštuje dejstva, da mama in oče po naravni poti otroku podarita življenje in se dopolnjujeta pri vzgoji otrok. Enostranske posvojitve s strani istospolnih partnerjev oziroma partnerk so (tudi zato) nesprejemljive.

Nasprotniki enostranskih posvojitev namerno in zavajajoče spregledujejo dejstvo, da so te predvsem v korist otrok. Ob tem bi jih moralo zanimati, da se ti v istospolnih skupnostih niso znašli po lastni izbiri in vendar so pri celi vrsti pravic, ki jih lahko uveljavljajo njihovi bolj srečni vrstniki, v slabšem položaju. Simbolno in dejansko so to drugorazredni otroci. Konkretno: istospolni partner ali partnerka, ki z biološkim deli skrb za otroka, zanj ne more vzeti bolniške. Če umre, otrok po njem ali njej ne more dobiti starševske pokojnine. Če gresta partnerja narazen, otrok od socialnega starša ne more zahtevati preživnine. Socialni starš je v slabšem položaju tudi glede stikov, na primer če gre otrok v bolnišnico. Zakonik pravzaprav z ničimer ne zanika, da sta otrokova največja korist ljubeča in skrbna oče in mama. A ker to ni vedno možno, ne dovoli (več) "kaznovanja" otrok zgolj zato, ker zanje ne skrbijo heteroseksualni pari. Če nasprotniki zakonika menijo, da je možno, da za otroka vedno skrbita oče in mama, bi bilo dobro, če bi povedali, kako to doseči. S prevzgojo istospolnih oseb, z odvzemanjem otrok ljubečim, a "nepravim" istospolnim staršem, ali morda s prepovedjo skupnega življenja istospolnim?

Družinski zakonik odpira vrata umetnim oploditvam za lezbične skupnosti in t.i. nadomestnemu materinstvu (najemu žensk za donositev otroka) za moške istospolne skupnosti. Lezbijka je lahko dobra mama in homoseksualec dober oče, ne moreta pa dve lezbijki nadomestiti očeta in dva homoseksualca matere.

Družinski zakonik ne odpira vrat umetnim oploditvam lezbijk in nadomestnemu materinstvu; oboje je prepovedano z zakonom o zdravljenju neplodnosti. Umetna oploditev je dovoljena le v primerih, ko oploditev po naravni poti ni možna iz zdravstvenih razlogov. (Kako lezbijke zanosijo, je za zdaj še njihova zasebna stvar.) Stališče, da je lahko homoseksualec dober oče, dva homoseksualna (dobra) očeta pa ne moreta nadomestiti matere in torej ne moreta biti dovolj dobra starša, ima vsaj eno luknjo. Homoseksualec, ki živi v zvezi z žensko, bo namreč težko zares dober oče - ker bo frustriran. V istospolni skupnosti bo skoraj zagotovo boljši oče. In kot rečeno, po dosedanjih raziskavah, ki jih ne gre absolutizirati, ker istospolne skupnosti odkrito vzgajajo otroke šele nekaj desetletij, sta dva homoseksualna očeta lahko dovolj dobra starša. Sklepanje o tem, kaj se bo z zakonodajo dogajalo v prihodnosti, pa je tvegano početje.

Če bo referendum uspešen, istospolni ne bodo mogli posvajati otrok.

Ne drži. Istospolni bodo lahko otroke posvajali v tujini, naše sodišče je takšno posvojitev istospolnemu paru, ki je deklico posvojil v Ameriki, že priznalo. Enostranske posvojitve v Sloveniji pa že zdaj dovoljuje zakon o zakonskih zvezah in družinskih razmerjih. Lezbijka je nedavno posvojila otroka svoje partnerke.

Na referendumu, če bo, se bodo volilci odločali za ohranitev družine ali za nadaljnji propad družine.

Na referendumu, če ga ustavno sodišče ne prepove, se bodo volilci odločali za ali proti zakonu, ki bolj učinkovito kot zdajšnja zakonodaja varuje otroke, družinskih skupnosti in otrok v njih ne diskriminira, predvsem pa ne greni življenja ljudem, katerih izbire in usmeritve niso po volji Cerkve na Slovenskem in tradicionalistov. Na referendumu se bodo volilci odločali za ustreznejši položaj družine, ki ostaja najpomembnejša vrednota mladih generacij tudi zato, ker se učinkovito prilagaja času in spreminjajočim se življenjskim stilom.