"Pritisk nizkocenovnih trgovskih sistemov v Sloveniji, slabšanje kupne moči in logika lastnikov trgovskih sistemov, da blago poceni kupijo in drago prodajo (kilogram čebule kupijo po 15 do 20, prodajo pa po 60 do 80 centov), so vplivali na to, da v Sloveniji do danes nismo naleteli na posluh in pripravljenost trgovcev za trženje avtohtonega ptujskega luka," potarna lukar Miran Klinc.
Slovenski česen ima okus po česnu
Pridelava ptujskega luka traja tri leta: najprej pridelajo seme, nato čebulček in nazadnje čebulo. V dobrem letu je tržnega pridelka v najboljšem primeru deset ton na hektar. "Ptujski luk vsebuje dva- do trikrat več suhe snovi kot hibridna čebula - v enem letu iz treh kilogramov semena hibridne čebule pridelajo kar 45 do 60 ton pridelka -, ne vsebuje škodljivih hormonskih sredstev, ima pa v sebi izdatno količino najmočnejšega antioksidanta kvercetin, zato je ptujski luk hrana, začimba in naravno zdravilo," našteva Klinc, a trgovcev s hrano ne prepriča. Podobno je s česnom. Ta, ki je na voljo pri nas, je praviloma iz Kitajske. K nam z ladjo potuje do tri tedne (sadje in zelenjava iz Izraela tri dni, banane iz Ekvadorja dvajset dni...), strokovnjaki za prehrano pa nostalgično ugotavljajo: "Slovenski česen ima pravi okus po česnu, medtem ko je kitajski narejen za ves svet."
Človeštvo ima na voljo približno 10.000 kulturnih rastlin, a od tega polovico vseh zaužitih kalorij predstavljajo le riž, pšenica in koruza. Biotehnolog in mikrobiolog dr. Peter Raspor ugotavlja, da se tudi proizvodnja hrane močno globalizira. Cilj je proizvesti čim večje količine čim manjšega števila različnih proizvodov. S tem namreč multinacionalke povečujejo dobičke. "Po drugi strani izgubljamo samooskrbo s hrano (v Sloveniji je samooskrba z žiti le še 50-odstotna, s svinjino še bistveno manjša, op.p.) in njeno raznolikost, izgubljamo tudi različne okuse in užitke. V bistvu izgubljamo svojo kulturno identiteto, kajti hrana je naša kultura," je prepričan Raspor. Opozarja tudi, da v Evropo prihaja sadje iz Južne Amerike, in se sprašuje, koliko kerozina in energije se porabi za vsak kilogram teh pridelkov, "da se lahko bogati bašemo s plodovi narave v času, ko nam jih ta na našem koncu ni namenila".
Klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj na vprašanje, ali si bo lahko svet neskončno dolgo privoščil tovorjenje hrane tisoče kilometrov daleč, odgovarja: "Seveda ne! To počnemo samo zato, ker zunanjih stroškov prometa ali izpustov toplogrednih plinov, ki pri tem nastajajo, ne pripišemo nobeni državi, saj sta tako ladijski kot letalski promet zunaj domene kjotskega sporazuma." Posebno velika energijska potrata je po mnenju Kajfež-Bogatajeve to, da od drugod vozimo hrano in pijačo, ki jo imamo tudi doma. "Vzemimo samo ustekleničeno vodo, ki jo v Slovenijo uvažamo iz evropskih držav, pa jabolka ali celo mleko. Prevažanje hrane lahko tudi poveča porabo raznih kemikalij, da lahko hrana zdrži dolgo pot. Nenazadnje je vse skupaj tudi vprašanje etike, ko iz držav, ki jih pestita suša in revščina, uvažamo hrano in jim tako v bistvu 'krademo' vodo ter slabšamo okolje, sami je pa imamo dovolj," opozarja Lučka Kajfež Bogataj.
Denar raje za orožje kot za hrano
Globalizacija na področju prehrane ima še številne druge slabosti in pasti, saj lahko že suša ali poplave v kateri od večjih pridelovalk kmetijskih surovin svetovni trg z njimi povsem zamajejo. Trenutno se to dogaja z žiti, sladkorjem..., zato cene teh surovin skokovito naraščajo, to pa sproža val drugih podražitev in slabšanje življenjske ravni najrevnejših slojev prebivalstva po vsem svetu, ki za nakup hrane že tako porabijo okoli 70 odstotkov svojih dohodkov. Še bolj skrbi to, da zaradi podhranjenosti vsako leto umre 3,5 milijona otrok in da je lakota eden najhujših problemov človeštva, a so se, ironično, izdatki za oborožitev na svetu v letih od 1996 do 2007 povečali za 45 odstotkov, v Afriki, kjer imajo največje težave z lakoto, celo za 51 odstotkov.
Evropski žitni trg je znorel. Cena pšenice je v letu dni zrasla skoraj za 130 odstotkov, kar je sprožilo val podražitev pekovskih izdelkov, mesa in mesnin, mleka in mlečnih izdelkov, jajc... tudi v Sloveniji. Slovenska živilska podjetja surovine pretežno nabavljajo na mednarodnem trgu. Deloma zato, ker jih doma ni dovolj (pšenice) ali jih sploh ni (kakava, lešnikov, šipka...), deloma pa zato, ker jih zunaj praviloma dobijo ceneje. A se s tem izpostavljajo nevarnostim cenovnega šoka, ki je v zadnjih treh letih izbruhnil že drugič. Cene žit, zlasti pšenice, so namreč po zadnji žetvi znova podivjale. Podjetje Žito za svoje izdelke na leto porabi okoli 60.000 ton pšenice, približno 30 odstotkov je kupi doma, preostalo v tujini. Vsa slovenska mlinarska industrija je lani poleti, ko je bila pšenica poceni (do 130 evrov za tono, zdaj znaša več kot 300 evrov), neposredno od slovenskih kmetov odkupila manj kot 20.000 ton. "To je za približno mesec in pol porabe. Preostale količine, ki nam jih je uspelo nabaviti v Sloveniji, smo morali kupiti od zadrug ali drugih posrednikov, ki pa so se popolnoma ravnali po gibanjih na svetovnih borzah. Od njih smo tako že v jesenskih mesecih lanskega leta kupovali pšenico tudi po ceni, višji od 200 evrov," nam je pojasnil Toni Balažič, predsednik uprave Skupine Žito.
Za naraščanje cen pšenice naj bi bili krivi tudi poplave v Avstraliji, ki pridela dobro desetino svetovnih količin te poljščine, in lanska suša ter požari v Rusiji, ki je zaradi naravnih nesreč ustavila izvoz pšenice. Nekateri ocenjujejo, da se je to zgodilo po nepotrebnem in ob podpori domačih politikov, ki naj bi tako pomagali bogateti svojim trgovcem z žiti. Ti naj bi jih namerno zadrževali v polnih silosih, čakali, da jim cena kar najbolj zraste, in jih šele nato dali v prodajo. "V javnosti trenutno krožijo različni podatki o zalogah žit po svetu in Evropi. Toda natančnih in relevantnih ni na voljo. To na neki način potrjuje predvidevanja o delovanju borznih špekulantov na trgu pšenice," meni tudi Balažič. Velike količine špekulantskega denarja so se namreč s trga vrednostnih papirjev preselile na trg surovin, ki ga obvladuje peščica multinacionalk.
Turki zatresli trg z govedino
Kako malo je treba, da se trg surovin zaradi strnjene proizvodnje v le nekaj državah sesuje, dokazuje že omenjena ruska prepoved izvoza pšenice. Italija, denimo, je tam kupila okoli 500.000 ton pšenice na leto, zato se je morala preusmeriti drugam, tudi na Madžarsko, kjer se je povpraševanje po tej surovini posledično močno povečalo. Podobna zgodba je z govejo živino in govedino. Slovenija je bila doslej na tem področju samooskrbna, a sta zmedo na trgu čez noč povzročila Turčija in Libanon, ki sta doslej govedino uvažala iz Brazilije. Ker pa so se tam cene skoraj približale evropskim, se jima to ne splača več, zato sta ti državi spremenili carinske režime in se preusmerili na evropski trg. To je povpraševanje po goveji živini in govedini izjemno povečalo, celo tako, da ju je začelo primanjkovati, močno (za 35 odstotkov) so poskočile tudi odkupne cene. Strokovnjaki napovedujejo, da bo kriza v govedoreji trajala vsaj dve leti, saj je izvoz ustavila tudi Argentina.
Boris Jež, direktor Gospodarskega interesnega združenja za meso, poudarja, da so v takih primerih manjše države in manjša živilska podjetja še veliko bolj na udaru kot velika. Slovenija je pri mesu, zlasti prašičjem, zaradi svoje majhnosti tako ranljiva, da lahko naš trg zamaje že sto ton uvoženega mesa. In nekateri - zlasti avstrijska mesna industrija - to s pridom izkoriščajo ter slovenskim trgovcem meso ponujajo po bistveno nižjih cenah, kot ga prodajajo doma v Avstriji. "Zakaj slovenski trgovec sprejme meso, ki je za 30 do 40 odstotkov cenejše, kot je njegova povprečna cena pri domačih dobaviteljih, pa ve, da mu prodajajo le dva tovornjaka presežkov? Vzame ga zato, ker bo lahko na podlagi tega naprej stiskal slovenske dobavitelje," nam je že pred časom ta fenomen pojasnil agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar.
Marko Višnar, direktor Farm Ihan, je prepričan, da je trenutna cena slovenske svinjine sramotno nizka. "Veliki tuji igralci pri nas s presežnim mesom čistijo svoja skladišča, drugod meso prodajajo bistveno dražje, mi pa moramo vso svojo ponudbo prodajati po enaki ceni. Šestdeset odstotkov evropskega trga s svinjino obvladujejo trije veliki igralci, dva izmed njih imata skladišča tudi v Ljubljani. S ponudbo poceni mesa izkoriščata tržne priložnosti in našo naivnost, zato trgovcem uspeva ceno mesa zadrževati na zelo nizki ravni. To je njihova pravica, naša pa, da temu rečemo ne," Višnar utemeljuje razloge za napovedano (ponekod že izpeljano) podražitev mesa in mesnin po treh letih nespremenjenih cen.
Boris Jež spomni, da globalizacija vselej deluje le do prve krize. "Pri energiji smo videli, kaj se je zgodilo: ko so Ukrajinci zaprli plinske ventile, se je pol Evrope treslo od mraza. Enako je bilo s financami: ko si nacionalne banke niso več med seboj posojale denarja, šibke banke niso mogle več servisirati gospodarstva. To se nam lahko kaj kmalu zgodi tudi na področju prehrane. Je hrana res lahko neomejeno globalno vprašanje? Sam menim, da ne in da je pomembno, da je pot od mesta, kjer se hrana proizvaja, do mesta, kjer se zaužije, čim krajša," je prepričan Jež.
Podobno razmišlja profesor Franc Lobnik, ki že dalj časa svari, da se lahko zaradi globalne ekonomske krize in podnebnih razmer naša predstava o prehranski varnosti poruši. "Globalizacija na področju hrane ima več vidikov. Zaradi ekonomske krize in manjšanja kupne moči prebivalcev bodo veletrgovci iskali poceni hrano, tudi dvomljive kakovosti, da bi privabili kupce. Ob krizah se bo trg s prehranskimi izdelki zapiral in nelojalno povezoval, kar bo vplivalo na nestabilnost cen na tem področju. Tretji vidik pa je uporaba kmetijskih pridelkov za biogoriva," svari Lobnik. Skrbi ga tudi slovenska pridelava kmetijskih rastlin za bioplinarne. "Več kot 20.000 hektarjev njiv s silažno koruzo gre v kombinaciji z gnojevko v bioplin, da ne omenim oljne ogrščice za biogoriva. Ker gre za intenzivno proizvodnjo, se bo delež mineralnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev povečeval, kar okolju ni prijazno. Poleg tega so to obdelovalne površine, ki jih v Sloveniji ob 880 kvadratnih metrih na prebivalca izredno primanjkuje. Upam, da bo kmetijski minister Dejan Židan ukrepal!" poziva Lobnik.
Ocena OECD pravi, da trenutno "skurimo" okoli dva odstotka svetovnih žit in da bi lahko v desetih letih ta delež poskočil že na 12 odstotkov, medtem ko bi lahko pri oljnicah leta 2018 znašal že 20 odstotkov. "Analiza Inštituta za evropsko okoljsko politiko kaže, da to, kako smo si v EU zamislili proizvodnjo in rabo biogoriv, ni dobro. Gre za načrt, da se da podjetjem za proizvodnjo biogoriv proste roke pri nadaljnjem uničevanju zemljišč v škodo revnih po svetu. Tako bomo lahko Evropejci napolnili svoje rezervoarje za goriva, namesto da bi lahko revni svoje želodce napolnili s hrano," je nazorna klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.
