Toda s tem načeloma ni nič narobe. Nasprotno, to je dobro, zelo dobro. Kajti izguba vere v vsemogočnost države sprošča ogromen kreativni potencial in ogromno energijo pri posameznikih. Sprošča potrebo, željo in ambicijo nekaj narediti. Narediti nekaj zase. In prav v tej potrebi in ambiciji, narediti nekaj zase, se skriva velikanski ustvarjalni potencial množice posameznikov. Z uresničevanjem mikro ambicij vsakega posameznika, vendar v sodelovanju z drugimi enakovrednimi posamezniki, nastaja enormen makro potencial. Globalni potencial. Don Tapscott in Anthony D. Williams ta fenomen imenujeta macroWikinomics.

Če sta avtorja v leta 2006 izdani uspešnici Wikinomics opisovala, kako so nekatera podjetja v iztekajočem se desetletju uporabljala koncept množičnega sodelovanja in tehnologijo open-source za organiziranje sodelovalnih omrežij (kot je Wiki) za svoj poslovni uspeh, pa sta v leta 2010 izdani knjigi MacroWikinomics koncept sodelovalnega razvoja zastavila na bistveno širši ravni. Gre za to, kako z obstoječimi znanji, inteligenco in kreativnim potencialom posameznikov v medsebojni interakciji ovrednotiti in prevrednotiti obstoječe družbene norme in institucije ter postaviti nove temelje razvoja za naše in naslednje generacije. Ne gre več samo za to, kako postaviti nove temelje za sleherno gospodinjstvo, ampak kako s skupnimi močmi open-sourcati vladne storitve, znanost, izobraževanje, pridobivanje energije, medije itd.

Zame osebno je to največji napredek na gospodarskem področju zadnjega desetletja, ki je dozorel letos, v obdobju najhujše gospodarske krize po letu 1929. Zato, ker nas vrača v sodelovalni individualizem Adama Smitha, v katerem posamezniki v zadovoljevanju lastnih ambicij v interakcijah z drugimi posamezniki ustvarjajo razvojni presežek.

Morda menite, da močno pretiravam. Morda. Toda prikličite si v spomin samo nekaj primerov iz zadnjega desetletja in se boste morda zamislili. Pomislite na Linux, odprtokodni operacijski sistem, s katerim je finski inovator Linus Torvalds s prostovoljnim sodelovanjem tisočev voljnih računalničarjev z vsega sveta omogočil odprt in prost razvoj številnih aplikacij (denimo Firefox, OpenOffice, Gimp itd.) izven zaprtih in dragih produktov multinacionalk. Pomislite na Goldcorp, kanadsko družbo za pridobivanje zlata v okrožju Red Lake v zahodnem Ontariu, ki je bilo leta 1999 precej obupano zaradi usihajočih najdb zlata.

Kljub zelo sodobnim metodam vrtanja v globine več kot tisoč metrov na podlagi lastnih zaupnih in zelo podrobnih geoloških kart je bil izplen vedno manjši. Dokler ni direktor Rob McEwen, navdihnjen z govorom Torvaldsa na konferenci na MIT, prišel na idejo, da bi te zaupne geološke karte objavili na spletu in v zameno proti nagradi povabili strokovnjake z vsega sveta, da poskušajo identificirati nova najdišča zlata. Uspeh je bil neverjeten, zunanji strokovnjaki so predlagali številna nova najdišča, od tega je bilo kar štiri petine vseh predlaganih vrtanj uspešnih. Tržna vrednost Goldcorp, ki je bila prej v zatonu, pa je poskočila s 100 milijonov na 9 milijard dolarjev.

Pomislite na Wikipedijo, odprto spletno enciklopedijo v 276 jezikih, ki jo ureja na desettisoče posameznikov po vsem svetu, ki ima 365 milijonov bralcev in je sedma najbolj obiskana spletna stran na svetu. Pomislite na kitajske proizvajalce motociklov, ki so uspeli brez osrednjega velikega podjetja. Le z medsebojnim sodelovanjem malih proizvajalcev in izmenjavo sestavnih delov so v nekaj letih potrojili proizvodnjo motociklov. Pomislite na InnoCentive, spletni forum, ki združuje poldrugi milijon znanstvenikov z vsega sveta. Kadar želijo denimo multinacionalke tipa Procter&Gamble, ki zaposlujejo tisoče lastnih raziskovalcev, najti novo čistilno sredstvo, neredko svojo namero objavijo na spletnem forumu in bogato nagradijo najboljšo rešitev. V zadnjem desetletju je veliko farmacevtskih družb kljub desettisočem lastnih raziskovalcev zašlo v težave zaradi nizke stopnje učinkovitosti razvoja novih zdravil. Mnoga podjetja so zato razkrila formule svojih učinkovin široki raziskovalni skupnosti in prek open-sourcinga povečala število novih odkritij.

Prednost pristopa open-source je v odprtosti, transparentnosti in močno razširjenem naboru novih idej in konceptov ob hkratni izjemni fleksibilnosti. Seveda ima tak razvoj sodelovalnega individualizma tudi svoje slabosti (potencialna anarhija) in nevarnosti (možne zlorabe), toda hkrati je zaradi odprtosti in transparentnosti postopkov celoten proces podvržen veliko močnejšemu kritičnemu preverjanju kot pri zaprtih procesih znotraj podjetij in vlad.

Danes si je mogoče zamisliti, da bodo vlade kmalu odprle, denimo, pisanje zakonodaje, nove razvojne koncepte ali projektne rešitve itd. Lahko si zamislimo, da bodo državljani kmalu samoiniciativno oblikovali lastne predloge glede določenih ekonomskih, socialnih in drugih politik. Lahko si zamislimo, da se bodo samoorganizirali pri izvajanju določenih izobraževalnih in raziskovalnih storitev. Modre vlade bodo takšen ustvarjalni proces razvojnega načrtovanja, spočet v civilni družbi, podprle, ker bodo želele dobiti ne samo pasivni odziv na lastne predloge, ampak predvsem aktivne prispevke za razvojno načrtovanje.

V Sloveniji smo bili pred dvema desetletjema priča podobnemu državljanskemu procesu, ki ga je generiralo intelektualno vrvenje v civilni družbi. Proces, ki je ustvaril intelektualne podlage za osamosvojitev in nastanek prve demokratične slovenske ustave. S tem procesom smo dobili plebiscitarno odločitev za samostojno in demokratično državo.

Sedanja kriza, ki je predvsem kriza konceptov in vrednot in kriza upravljanja, kliče po podobnem razvojnem premisleku in po podobnem državljanskem angažmaju. Razvojnem premisleku o tem, kje smo kot družba danes, kakšno družbo si želimo v prihodnje, kakšno gospodarsko in socialno strukturo, kakšne izobraževalne in zdravstvene storitve. In državljanskem angažmaju in pogumu, da si upamo to zahtevati in se v ta namen polno angažirati. V ta namen smo odprli spletni forum slovenija-za-razvoj.si, na katerem želimo po vzoru Wikipedije spodbuditi in omogočiti odprto, transparentno, neideološko in nadstrankarsko diskusijo o omenjenih vprašanjih razvoja države ter hkrati poiskati konkretne razvojne predloge. Predloge, ki jih - kot izraz pričakovanj, znanja in demokratične volje množice motiviranih posameznikov - politična elita ne bo mogla spregledati.

Čas je, da državljani ponovno prevzamemo državo.