Na ekskurziji v onesnaženo ozračje, ki ga domnevno povzroča cementarna Lafarge, smo se pri omenjeni gospe oglasili zato, da razčistimo dvoje: katere vrste proizvodnje se še dogajajo v Zasavju in kako pomembna v razvidu industrijskega Zasavja sporna cementarna sploh je.

Za specifično regijo gre, smo izvedeli torej že takoj na začetku. Kmetijstvo in gozdarstvo v družbenem bruto proizvodu zasedata izrazito majhen delež. Približno dva odstotka prihodkov. Zaradi premogovništva in nanj vezane energetike se je Zasavje v dvesto petdesetih letih rudarsko-industrijske evolucije razvilo v bržkone najbolj čisto proletarsko okolje pri nas, hkrati, kar je enako pomembno, pa tudi v regijo, ki je imela nezamenljivo strateški pomen. Ki ji je vsa ta leta zagotavljal relativno stabilnost in neranljivost. Šele ko so zaloge premoga skopnele in so rudnike zaprli, so bili ljudje v Zasavju prisiljeni spremeniti življenje oziroma pogled nanj. Nekateri prej, drugi kasneje. Medtem ko je zagorski rudnik, ki je v najboljših letih zaposloval več kot dva tisoč ljudi, od leta 1996 zaprt, je v Trbovljah proces zapiranja rudnika še vedno v teku. Trdoživa rudarsko-energetska tradicija je, kot pravi Balohova, ovira za prestrukturiranje. »Tudi zaradi te tradicije smo še vedno regija, ki najtežje razvija podjetništvo, s tem, to je treba vedeti, da so tudi znotraj regije razlike. V Zagorju smo imeli več časa, da smo spreminjali miselnost. Vmes smo imeli še tranzicijo, v kateri so propadala podjetja, ki so bila vezana na rudnik. Leta 2000 je bil sprejet poseben zakon za Zasavje. V vseh treh mestih, Zagorju, Trbovljah in Hrastniku, smo dobili sredstva za prestrukturiranje. Ustanovili smo podjetniške inkubatorje, preko katerih želimo ljudi vzpodbuditi k podjetništvu. Zagorje postaja podjetniški kraj. Sploh če ga primerjamo z drugima dvema. Imel je dvajset let priložnosti. Že na zunaj je bolj urejen. Ima tudi največjo frekvenco ustanavljanja podjetij,« pravi ekonomistka.

Ne Trbovlje, trg je lahko ves svet

Vzpodbuda podjetništvu se kaže tako, da ljudje z idejo za samostojen posel, ki se vključijo v inkubacijo, lažje dobijo kredit, prostore, nasvete in drugo pomoč. Podjetja, ki so v inkubatorju, imajo tudi možnost pridobiti evropska sredstva. V letošnjem letu so bile na voljo vsote do 30.000 evrov. Nepovratnih sredstev. Dobili so jih tisti, katerih poslovne ideje je mariborski podjetniški sklad, ki je za to presojo merodajen, ocenil kot obetavne, medtem ko jim je regionalni razvojni center v Zagorju pomagal pripraviti vloge. Kot pravi Balohova, je zanimanje za sodelovanje v inkubatorju precejšnje. Na voljo je pet delavnic in trideset pisarniških prostorov s popolno opremo, torej takšnih, v katerih so na primer že računalniki. Streho nad glavo je tako že dobilo štirinajst podjetij, v vsem obdobju, odkar projekt inkubatorjev deluje, pa se je v tridesetih podjetjih zaposlilo približno dvesto zaposlenih. »To je za naše razmere zelo veliko. Pri tem gre za dvesto ljudi, ki imajo vsi svojo nadaljnjo mrežo sodelavcev,« dodaja sogovornica.

Iz inkubatorja je izšlo denimo trboveljsko podjetje Dewesoft, v katerem razvijajo posebno programsko opremo za zajem merilnih podatkov iz različnih naprav. Njihovo znanje potrebujejo Nasa, BMW, Boeing, Toyota, Lufthansa, Nokia, Ford, Siemens in številna druga podjetja. »Fenomen smo v tem smislu, da imamo izvrstne programerje, ki so večinoma doma iz teh krajev,« pravi soustanovitelj podjetja Jure Knez. »Knapovska mentaliteta pomaga, saj ti mladi vedo, kaj pomeni trdo delo. V službi delajo tako, kot so delali njihovi predniki v rudnikih. Pomaga jim, da imajo v krvi zavedanje, da je treba v poslu trdo delati.« Ne pozabi izpostaviti, da je poleg njih še nekaj podjetij, ki jim je uspelo odpreti vrata v svet, kot denimo Inženirski biro Pirnar in Savšek, ki dela za Caterpillar, ali pa Dax, ki z Epsonom sodeluje na področju robotike.

Ker so trboveljske okvire že davno prerasli, ga vprašamo, kdaj se bodo selili na imenitnejšo lokacijo. »Ne bomo se. Tukaj smo, ker je to naš dom,« odvrne Knez. »Potrebujemo le hitro povezavo v svetovni splet, avtocesta je čez hrib, poleg tega pa smo v središču Slovenije in nam na noben konec ni daleč. Kar se globalnega posla tiče, pa so na razpolago FedEx, DHL ali UPS, tako da ni težav.« Obiskovalci iz Azije in Evrope mu večkrat pravijo, da je v Gabrskem, kjer stojijo prostori Dewesofta, pravzaprav raj, saj imajo zelenje in tišino. »Mislim, da imamo toliko znanja, da nam ni treba prodajati našega zdravja,« sklene Knez razmišljanje o prihodnosti Zasavja.

Balohova je vseeno opozorila, da se Zasavje energetiki ne namerava odpovedati. Vsi ključni voditelji so lani podpisali energetski memorandum, dokument, ki od države terja, da pospeši odločitev glede termoelektrarne Trbovlje. Ta že dolgo vrsto let čaka na odločitev o investiciji v obnovo kotla oziroma o nadaljevanju proizvodnje. Energetsko dovoljenje Trboveljčanom poteče leta 2013. »Regija ima legitimno pravico, da gre v tej smeri. Zasavje še vedno hoče biti energetska točka, vendar pa seveda z manjšimi izpusti in z uporabo lesne biomase. Vsak projekt mora prispevati k zmanjševanju onesnaževanja. In ta kombinacija je že nekako domišljena v projektu o gradnji centra za pripravo biomase, s katero bi elektrarna služila, obenem pa bi jo uporabljala tudi kot kurivo. Zasavje infrastrukturo za energetiko ima. Logika Zasavja je, da se energetska dejavnost ohrani, obenem pa naj se zagotovi manjša obremenitev okolja.«

Zdi se, da so prav v zadevi Lafarge zajete vse značilnosti zasavske dvojne igre. Dvojne v smislu, da je na eni strani hotenje ostati strateška energetska točka v državi, na drugi strani želja po spreobrnitvi v lahkotnejše, čistejše in nemara tudi manj naporno preživljanje. Zgodba premore kompozicijo brez napake. Na eni strani so Trbovlje, kjer še vedno delujejo tako rudnik, termoelektrarna, Lafarge kot skupina Laibach. Na drugi strani je Zagorje, kjer so rudnik že zaprli, mesto, ki se iz rudarsko-energetske tradicije domnevno levi z več uspeha kot sosedje, in mesto, ki mu dim iz trboveljskega dimnika smrdi. Protesti nad trboveljskim dimom ob podpori skupine Orlek prihajajo predvsem iz Zagorja. V ozadju dogajanja se odvijajo tudi mali družinski prepiri. Kajti sorodnikov, ki delajo v Lafargeu, seveda ne zanima, da zaradi dvesto delovnih mest v obeh dolinah redno zaudarja po gorečih pnevmatikah. Eno od teh delovnih mest je njihovo in jim vendarle zagotavlja dostojno preživetje. In obratno. Onim, ki imajo delo drugje, Lafarge zgolj smrdi.

Smrad v zraku

Smrad gorečih pnevmatik je nedvomen. Očiten. In se zaleze tudi v dolino na drugi strani 423 metrov visokega hriba, kjer leži najbolj izpostavljena Ravenska vas. Zavohali smo ga, ko smo se potikali še po Zagorju. V njegovem predmestju, kjer gospod Franc, lastnik žage, velike kmetije in verjetno še česa, opaža, da mu ptiči zadnji dve leti ne zobajo več grozdja. »Grozdje so včasih vedno pozobali kosi,« pravi gospod. »Takoj ko je dozorelo, so priletele ptice in niso šle z brajde, dokler ni bila prazna. Letos in lani je bilo prvič, da je grozdje ostalo nedotaknjeno,« je dodal. Poskusimo kanček jagodice. Neokusno in nesladko celo v primerjavi z najbolj »izmišljenim sadjem« iz zimske ponudbe kakšne veleblagovnice. »To je iz cementarne. Sigurno,« doda. Kaj pa zelenjava? So kakšne težave, vprašamo njegovo gospo. »O joj, grem po paradižnik, da boste videli.« Prinese majhne rumene paradižnike in potegne s prstom po lupini. Za njim ostane jasno vidna sled, preostala površina pa je nedorečeno črnkaste barve. »Za ostalo zelenjavo ne vem, kaj je z njo. Solato dobro operem in ima normalen okus, vendar pa tale paradižnik ni normalen. Vonj iz cementarne me ponoči zbudi. Vstanem in grem na balkon sredi noči. Včasih je vonj tak, kot bi sežigali živalsko drobovino.« Kaj pa otroci? »Odselili so se,« mirno doda gospa.

Vzpnemo se proti Ravenski vasi, zaselku na vrhu hriba med Zagorjem in Trbovljami. Med brežinama dveh vrhov se pri tleh vleče gost oblak dima. Na vrtu srečamo gospoda Marjana. Priimka ne želi izdati. »To najbrž ni megla,« vprašamo pomenljivo. »Ne, to je smog, ki je ves čas tu gori,« odvrne. Smrad je neznosen. Za razliko od Trbovelj, kjer je preverjanje okoljskih kazalnikov tudi pod vplivom domišljije, višje v hribih človek težko ohranja distanco. »Najbolj se vidi na sadju, ki ni več dobro,« razmišlja Marjan med skupinskim vonjanjem dima zažganih gum. »Ko so kurili v dolini s premogom, je bilo vse sivo in črno. Danes je trava spet zelena, vendar pa zrak neznosno smrdi. To pomeni, da dihamo strupen zrak.« So obdobja v letu, ko smrdi manj oziroma, ali ste se morda celo že navadili? »Ne. Tako močno smrdi, da se ne moremo navaditi.«

Nekaj višje živi na svoji kmetiji Peter Šinkovec, tisti, ki je na protestu v Ljubljani dejal, da se »bo Pahorju drek dvakrat vrnil nazaj«. »Da. To sem jaz,« odgovori miren moški v srednjih letih in doda: »To bomo naredili.«

Član krajevnega sveta in nekdanji predsednik krajevne skupnosti pravi: »Smrdi takrat, ko imajo probleme z izgorevanjem. Decembra je nizek zračni tlak, zato se smrad zelo težko razkadi. Zelo nas zanima, kaj je v tem smradu. To bi morala prva najprej rešiti država, pa vidite, kje smo,« razmišlja Šinkovec pred nesrečno hišo v Ravenski vasi, pod katero v dolini med drugimi posluje tudi podjetje Svea. »Otroci imajo težave s pljuči. Veliko jih s prvimi simptomi astme že hodi okoli specialistov.«

Včasih pet dni ne smrdi, včasih dan, spet drugič pet minut ali pa pol ure. Smrad je bil že prej, ampak drugačen. Vohali so žveplo, zdaj, ko je odžvepljevalna naprava, pa nič več. »Problem so dovoljenja. Klasična sežigalnica lahko doseže denimo 20 enot izpustov organskega ogljika, Lafarge pa 200. Pri benzenu imajo petstokratno povišanje. Odkar sežigajo plastiko in gume, imajo edini takšna dovoljenja. Verjamem jim, da so na številnih področjih znotraj zakonodajnih okvirov. Problem je v tem, da so okvire, ki jih sežigalnica ni bila sposobna dosegati, zanje posebej prilagodili,« pribije Šinkovec. Sploh ne gre samo za Lafarge, doda in pove, da ima tudi nekaj drugih podjetij zamisli o še novih sežigalnicah. »Termoelektrarne zagotovo. Kapitalist je 'usran' vsak, pa če je domač ali tuj,« ostaja ostrih misli Šinkovec, medtem ko roke tišči v žepe delovnega kombinezona. V Ljubljani se je na protestu zbralo za osemnajst avtobusov Zasavcev. Drugih je bilo manj. Kaj je največja težava pri prepričevanju Slovencev, da so v tem delu Slovenije težave, ga vprašamo, on pa odgovori: »Vsaj polovica Slovencev je prepričanih, da imamo lahko, ker smo imeli vse te zgodbe že v preteklih desetletjih, vse skupaj še naprej. Smola je, ker del hrastniško-trboveljske politike podpira takšno razmišljanje. Ko so zapirali Iskro in Peko in je bilo izgubljenih tisoč delovnih mest, se ni nihče metal na zobe, v primeru Lafargea pa vse skrbi, koliko delovnih mest bi izgubili.«

Kot še navrže, »tu gori ni klasične smrti s kapjo« že več kot petnajst let. Preden umrejo, so ljudje zelo bolni. Največ je raka prebavil, pljuč, bolezni ščitnice in grla, pravi Šinkovec in opozarja, da so »med njimi ljudje, ki ne kadijo in ne pijejo«.

Rad bi imel turistično kmetijo

Drugi nosilni obraz prizadevanj Ekokroga je Šinkovčev sosed Uroš Macerl. Rejec drobnice, ki je letos prejel nagrado ministrstva za kmetijstvo za najboljšega rejca. »Rad bi imel turistično kmetijo. Pod nogami mi ležijo Trbovlje in na drugi strani Zagorje, a vsega tega znanja ne morem prodajati po cenah, ki jih lahko postavljajo kolegi po Sloveniji. Kako naj imam ekološko kmetijo odprtih vrat, če je okolje tako, kakršno pač je... Ob petkih in za vikend bi morali biti tu kolesarji, sprehajalci in pohodniki,« omeni ob pašniku konj, ki jih je mogoče tudi jahati.

Na Macerlovem primeru se tepeta dva koncepta Zasavja. Eden je ta, da je Zasavje luknja, v kateri sežigajo premog in smeti, drugi pa, da so tod naokoli lepi hribi. »Če odmisliš dimnike, dobiš razglednico. Zame je to podoba pravljice,« pravi Macerl.

Njegov sosed dela v Lafargeu in je na svojem zemljišču postavil merilno postajo. »Nihče, ampak prav nihče ne ve, kakšne vrednosti izmerijo – samo Lafarge,« pove Macerl, ko ga vprašamo, zakaj je nekoliko višje na pobočju na Macerlovi zemlji še ena merilna postaja. »Krajevna skupnost se je z Lafargeem dogovorila, da bomo postavili postajo, vsake tri mesece pa nam bodo dostavili rezultate meritev. Že prvi podatki so razkrili, da je položaj nemogoč. Država omejuje število ur in dni za prekoračitve, v teh treh mesecih pa so bile vrednosti nevarnih snovi redno prekoračene. Novih podatkov nismo dobili nikoli več.«

Pogoste visoke koncentracije benzena so pripisali kmetijskim strojem, ki so v okolici opravljali kmetijska dela. »Moj traktor je kriv, seveda.« Imeli so možnost, da so preko spletne strani spremljali rezultate meritev, ki so jih tudi shranjevali, a na sodišču veljajo samo uradni rezultati izvajalca ali pa lastnika meritev. Petru Šinkovcu so podatke sicer dali na vpogled, dobiti pa jih ne more nihče.

Po šestih letih so ugotovili, da dlje ko merijo na tej točki, slabše je, zato so jo želeli preseliti nekoliko bolj stran. Ljudje so zahtevali najprej podatke, potem pa bi podjetje merilno postajo lahko odpeljalo. Okoli nje se pasejo konji na ograjenem pašniku, zato je Macerl določil dan in uro, ko jo lahko odpeljejo. Konje je umaknil s pašnika in odprl ogrado, vendar je premik postaje preprečila skupina tridesetih krajanov.

»Samo dve rešitvi sta. Ali plačajo najemnino za ta prostor, in bo šel denar takoj za otroški oddelek bolnišnice Trbovlje, ali pa da krajanom redno dostavljajo podatke. Tega seveda nočejo, ker bi postalo jasno, kaj se dogaja,« pravi Macerl in dodaja, da želi Ekokrog državljansko nepokorščino izvajati na miren način: »Nekateri bi šli v Ljubljano z molotovkami. Poskušam miriti strasti, in kar bo organiziral Ekokrog, bodo vse mirni protesti, za katere bo razvidno, da jih je pripravil Ekokrog. Ne gre pa samo za nas. Če po protestu v Ljubljani vladi ni jasno, da imajo ljudje dovolj vlečenja za nos, pa sama prevzema odgovornost za posledice. V ljudeh se kuha.« blm,bm