Napisal je romane, med drugimi Koncert za samoto, To ni Amerika, Tišina za oči, Molitev za Jasenovac, pesniške zbirke Šepetanje mravelj, Spodrsljaj svetlobe, Marenberg … Ustvaril je filmske scenarije Poslednja postaja, Samo enkrat se ljubi, Let mrtve ptice, Rdeči boogie, Veselo gostovanje, Poet. Za književnost je dobil Kajuhovo nagrado, zlato sireno za najboljšo knjigo humorja in satire, za filmski scenarij Let mrtve ptice zlato areno v Pulju, v Opatiji pa zlato kamelijo za besedilo popevke Človek, ki ga ni.
V knjigi Človek, ki ga ni, ki je pravkar izšla pri Mladinski knjigi, je vaša pogosta tema smrt. Zadnja novela Dno brez dna, premišljanje o smrti za osebno uporabo ali »ponesrečeni poskus življenjepisa«, je opis dogajanj v vašem življenju, ki bi se lahko končala s smrtjo. Pa se niso. A vendar sem bila kot bralka v dvomu. Se vam je to zdelo prav, pravično? Zgodba o prijatelju, ki ga raznese bomba, vi pa ste obtičali na ograji, me napeljuje na to.Mladost sem preživel na podeželju, v provinci, v Prekmurju, znanem tudi kot »slovenska Sibirija«. Tu je bilo življenje ustaljeno, pa vendar razgibano, majhen vzorec velikih evropskih mest. Murska Sobota je imela pred drugo svetovno vojno poleg katoliške in evangeličanske cerkve tudi judovsko sinagogo, poleg navadnega tudi posebno, judovsko pokopališče. V mestu so živeli verniki treh ver, poleg slovenščine so meščani govorili svoj dialekt, prekmurščino, pa tudi madžarski jezik. Ko se je začela druga svetovna vojna, sem imel pet let. Videl sem, kako so v soboškem gradu obesili mlade prekmurske aktiviste, ob koncu vojne sem bil prav tako navzoč, ko je nova oblast likvidirala »domače izdajalce«. Nisem izgubil samo prijatelja, ki ga je raznesla bomba, iz poljskih taborišč se niso vrnili moji vrstniki, sošolci, mladi Judje. Madžarski šolski režim je bil strog: za vsako izgovorjeno slovensko besedo so nas v učilnici po zadnjici z metrom za merjenje blaga, starši so za vsako izgovorjeno, prepovedano besedo morali plačati po en pengo (danes bi bilo to morda en evro). Kot edinec sem se zatekal med knjige, posebno takoj po vojni, ko so z Madžarskega vrnili zasežene knjige iz soboške knjižnice. Že takrat sem naletel na razmišljanja o tem, kako je v življenju treba odgovoriti na pet vprašanj: kdo, kdaj, kje, kako in zakaj. Kasneje, ko sem se zaposlil kot študent prava na Radiu Ljubljana, pri dnevnih poročilih, sem se seznanil z novinarskimi pravili, kako napisati članek, v njem odgovoriti na vseh pet informativnih vprašanj. V Ljubljani sem se družil z imenitnimi ljudmi, z duhovitostjo, cinizmom sem se prebijal skozi negotova, »lačna« leta. Takrat sem prvič zapisal, da je za življenje najnevarnejše zdravje. Tvegal sem živeti. Sam. Brez štipendije, dokler me ni direktor radia Drago Seliger ustavil na ulici in vprašal, ali bi hotel postati novinar. Z radia sem odšel na Mladino. Ko sem prišel, je imela naklado deset tisoč izvodov, čez dve leti je naklada narasla na petindvajset tisoč, zanjo pa so pisali Drago Kralj, Feri Žerdin, Janez Kajzer, Željko Kozic, kasneje tudi Matjaž Zajec in še kdo. Delo, srečanja z ljudmi z zgodbami o posebnih doživetjih, razočaranimi partizani, novimi aktivisti, vse to je zaznamovalo naše pisanje. Odkrivali smo svet okoli sebe, prenašali duhovitost in satiro iz drugih republik. Tako je odmevala satirična misel Brane Crnčevića, ki je zapisal: »Pred vojno nismo imeli ničesar, nato so prišli Nemci in uničili vse!«
