Spalnica na Madžarskem, pogrnjena miza v Sloveniji

Družba lovu ni naklonjena

Težnje po ukinitvi državnih lovišč so se začele pojavljati že kmalu po njihovi ustanovitvi decembra 1945, a se jim uspešno postavljajo po robu že skoraj sedem desetletij. Sprva jih je bilo pet (Triglav v dolinah Krme, Kota in Vrat, Karavanke nad Tržičem, Kamniške planine v Kamniški Bistrici, Rog v Kočevskem rogu in Snežnik na Notranjskem), namenjena so bila predvsem lovcem iz vrst politikov (Mačkovo lovišče je bilo na Kočevskem, Titovo v Kamniški Bistrici), imenovala so se državna rezervatna lovišča. Tri leta pozneje so jim dodali še dve (Pohorje in Prekmurje) in vsa preimenovali v državna lovišča posebnega republiškega pomena. Leta 1953 so spet dobil novo ime – gojitvena lovišča, od leta 2004 pa so to lovišča s posebnim namenom. Dvanajst jih je, od tega eno (LPN Triglav Bled) upravlja Triglavski narodni park, eno (LPN Brdo pri Kranju) Javni gospodarski zavod Protokolarne storitve Republike Slovenije, preostalih deset pa Zavod za gozdove Slovenije (ZGS). Ker je ta v hudih finančnih škripcih in ker so v podobnem položaju tudi njegova lovišča z okoli 60 zaposlenimi profesionalnimi lovci, ki naj bi se sicer sama preživljala, so ideje o ukinitvi LPN znova žive.

Damjan Oražem, vršilec dolžnosti direktorja ZGS, ugotavlja, da splošne razmere v družbi niso naklonjene lovu. »Populacija lovcev se stara, nič drugače ni z lovskimi gosti, ki so najpomembnejši plačnik naših storitev na tem področju. Cene trofej padajo, cene mesa divjadi ravno tako, zato imamo določene težave, ki jih v preteklosti ni bilo ali so bile manjše. Lovišča bi se morala sama preživljati, ker so naša profitna dejavnost, lahko pa kmalu postanejo neprofitna. Odločiti se bomo morali za to, da ohranimo profitne dele, za neprofitne pa predlagamo potrebne zakonske spremembe, ki bi nas razbremenile minusov, če nastanejo v njihovem poslovanju,« pojasni Oražem.

Na prvem mestu so trofeje

Ker so temeljne funkcije državnih lovišč v javnem interesu, zakon o divjadi in lovstvu predvideva, da LPN za naloge, ki jih opravljajo pod pogoji javne službe s področja divjadi in lovstva, del denarja dobijo iz državnega proračuna, a v praksi ni tako. Na ZGS ocenjujejo, da porabijo zaposleni v LPN približno 80 odstotkov delovnega časa za naloge, ki so v zakonu o divjadi in lovstvu opredeljene kot naloge s področja javne službe, a morajo lovišča ves denar za svoje delovanje zagotoviti z zaslužkom od lova, oddajanja nastanitvenih zmogljivosti, prodaje trofej in mesa divjačine.

Pred letom dni je Inštitut za ekološke raziskave podjetja Erico v sodelovanju z vodilnimi slovenskimi raziskovalci na področju divjadi in lovstva pripravil strokovno mnenje o upravičenosti delovanja LPN v Sloveniji. Ocenili so, da jih je smiselno ohraniti, predlagali so nekatere vsebinske in organizacijske spremembe ter zagotovitev sistemskega financiranja in lovišč neposredno iz proračuna. »Sedanji (neurejen) sistem financiranja LPN in zaposlene v njih sili, da glavnino časa namenijo izvajanju trofejnega lova kot najpomembnejšega vira prihodkov lovišč,« so ugotovili avtorji študije in opozorili na problematično prakso, ki se je v preteklosti uveljavila v nekaterih loviščih. »Posamezniki (tuji ali domači lovci) z odkupom celotnega odvzema divjadi v posameznih revirjih dobijo 'v zakup' te revirje, v katerih nato izvajajo lov (odstrel) glede na lastne interese in afinitete do upravljanja populacij, ne upoštevajo pa nujno posebnih nalog LPN,« so zapisali raziskovalci.

Lovišča kot podnajemniki

Janko Mehle, koordinator delovanja državnih lovišč na Zavodu za gozdove Slovenije, pravi, da so prisiljeni ves denar za svoje delovanje pridobiti na trgu s prodajo storitev in blaga (tudi z organiziranjem opazovanja in fotografiranja divjadi), saj jim kmetijsko ministrstvo denarja za opravljanje javnih funkcij ne zagotavlja. Jim ga poslej bo? »Ne! Zakaj pa? Pričakujem, da bo ZGS letos izračunal, kaj zanj pomenijo lovišča. Potem bomo opravili razpravo, ali jih v Sloveniji sploh še potrebujemo, kajti kjer koli so, imamo težave z lokalno skupnostjo. In če se te težave nabirajo, je to verjetno znamenje, da je treba sistem nadgraditi,« odgovarja minister Dejan Židan.

Težave so se nakazovale že po priključitvi državnih lovišč Zavodu za gozdove Slovenije (nekatera so bila prej sestavni del gozdnogospodarskih podjetij in njihovi vodje pravijo, da so bili to po finančni plati zanje najboljši časi). Janez Černač, eden največjih poznavalcev slovenskega gozdarstva in lovstva, je že pred desetimi leti ocenil, da bi bilo treba narediti inventuro in si naliti čistega vina o tem, katero lovišče res potrebujemo, katero je morda odveč in na katerem območju nemara manjka. »Zdajšnje 'gostovanje' pri Zavodu za gozdove Slovenije, ki je podobno nekakšnemu podnajemniškemu razmerju, ne vodi k uspehu. Zavod ima svoje naloge, svoje probleme s financiranjem, tako da mu bodo ta lovišča verjetno bolj v nadležno breme kot v veselje,« je že leta 2004 napovedal Černač. Danes pa ugotavlja: »Gojitvena lovišča so zelo pomembna z naravovarstvenega vidika. Že pred leti smo predlagali, da bi jih preoblikovali v terenske raziskovalne programe, ker profesionalni lovci ne bi smeli biti več le lovci v tistem klasičnem smislu, ampak nosilci terenskih nalog za vse raziskave, povezane z živalmi. LPN so še zmeraj pod ZGS, a so se v finančni stiski sprevrgla v zasebna lovišča in so pravo nasprotje prvega koncepta. Lovci se danes 'rešujejo' z lovnim turizmom.«

Stare zamisli o privatizaciji spet oživljajo

Černač meni, da je treba v zvezi z LPN marsikaj spremeniti, nikakor pa jih ne bi ukinil, tudi lovskim družinam jih ne bi prepustil. »To bi bila degradacija tega prostora, ki je idealen za višje interese raziskovanja in naravovarstva. So na najbolj atraktivnih območjih, potencialnih za zavarovanje, jim je pa treba zagotoviti financiranje in jim določiti, kaj naj delajo za javni denar,« predlaga Černač in opozarja na popolno zmedo na terenu. »Zaradi finančne stiske se dogaja marsikaj. Lovci imajo revne plače, zato si pomagajo tudi z neprimernimi praksami. Sedanje razmere v lovstvu, še posebno v loviščih posebnega pomena, so pač odraz naših družbenih razmer. Morale in etike manjka povsod. Menda oblast že pripravlja spremembe zakona o gozdovih, zato bodo gotovo ponovno oživele vse stare zamisli o privatizaciji lovišč in še o marsičem. To bo priložnost, da bi lovišča s posebnim namenom končno preoblikovali v mrežo regijskih parkov, kar je bilo napovedano s programom ob evropskem letu parkov že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja,« upa Černač.

Avtorji omenjene raziskave o LPN, ki jo je po naročilu kmetijskega ministrstva opravil Erico, so v posameznih loviščih naleteli tudi na sporne evidence o odstrelu in izgubah jelenjadi in srnjadi ter posumili, da jih zaradi usmerjenosti v trofejni lov prirejajo oziroma potvarjajo. Lovišča imajo namreč natančno določeno, koliko živali ženskega in moškega spola morajo odvzeti vsako leto, da bi uravnavali njihov stalež, a raje streljajo živali moškega spola, ker so trofejno zanimivejše. Po podatkih vseh LPN je v obdobju 2009–2011 zaradi drugih vzrokov, ne zaradi odstrela, v Sloveniji življenje izgubilo 43 jelenov in kar 484 košut. Tudi izgube srn so bile v tem obdobju petkrat večje od izgub srnjakov. »Razmerja v posameznih LPN, še zlasti v LPN Snežnik Kočevska Reka, LPN Kompas Peskovci in LPN Žitna gora, so tako velika, da je edini možen pojasnjujoč dejavnik subjektivne narave, to je napačno vodenje ali zavestno prilagajanje evidenc,« so zapisali raziskovalci. Kritično so dodali: »V evidencah LPN Snežnik Kočevska Reka zavedeni podatki zbujajo vtis, da se nekdo iz vseh udeležencev v upravljavskem procesu preprosto norčuje.«

»Meritev ni, čakamo, da Italijan ustreli žival«

Dr. Ivan Kos, predstojnik katedre za ekologijo in varstvo okolja na oddelku za biologijo ljubljanske biotehniške fakultete ter soavtor Ericove študije, z državnimi lovišči sodeluje po službeni plati, saj tam opravlja številne raziskave. Poudarja, da jih je večina v območjih, ki imajo pri nas relativno največjo naravovarstveno vrednost. Pomembna se mu zdijo predvsem zato, ker je tam mogoče pridobivati novo znanje in v praksi preverjati nekatera nova spoznanja. A se po tej plati lovišča med seboj zelo razlikujejo, obseg sodelovanja z raziskovalci, kar naj bi bilo njihovo temeljno poslanstvo, je odvisen predvsem od tega, kdo vodi lovišče. Dr. Kos pravi, da ima najboljše izkušnje z LPN Jelen na notranjskem Snežniku.

Po Kosovih navedbah so v večini evropskih držav lovišča v upravljanju univerz, zato je Slovenija bolj izjema kot pravilo, da raziskovalna ali izobraževalna institucija nima lovišča. A ker smo majhna država, je – tako dr. Kos – z dobrim sodelovanjem mogoče dosegati vse raziskovalne in izobraževalne namene tudi v sedanji organizacijski obliki. Vendar opozarja, da se je pri nas praksa ponekod izjalovila. »Vodje lovišč raziskovalce včasih odslovijo z besedami 'pridite čez dva meseca, ko ne bomo imeli gostov in ne bo lova'. Če je v državnem lovišču ekonomski vidik pred znanostjo, to lahko postane moteče. Verjetno razumete, da v Ameriko ne morem poslati članka in napisati: v tistem mesecu nisem imel meritev, ker sem moral čakati, da je Italijan ustrelil žival,« nam razmere opiše Ivan Kos.

LZS: Z LPN ne sodelujemo, o njih nimamo mnenja

Na vprašanje, ali bi bilo kaj drugače, če bi katero od lovišč upravljala univerza sama, dr. Kos odvrne: »Če bi bili mi upravljalec, bi cilje podrejali raziskovanju in izobraževanju, nekatere težave bi bile enake, denimo financiranje lovišča. Naplesti bi morali podobno finančno zgodbo, kot jo imajo LPN zdaj.« Naš sogovornik ugotavlja, da so bila pričakovanja, češ da bo ekonomski del lovišč napajal raziskovalnega in izobraževalnega, malce idealistična. »To je izjemno težko. Stroški, povezani z organizacijo lova in vzdrževanjem nekih razmer, ki so prvi pogoj za učinkovit lov, so tako veliki, da lov kot gospodarska dejavnost ni bil nikoli posebno rentabilen,« je prepričan dr. Kos. O tem, da je glede LPN nekaj treba spremeniti, po njegovem ni dvoma, vendar opozarja, da enotne rešitve za vsa lovišča ni in da se pristojni sprememb ne smejo lotiti na pamet. »Za vsako lovišče je treba pretehtati, ali je posebne namene v njem mogoče doseči v sedanji ali kateri drugi organizacijski obliki.«

Lovska zveza Slovenije (LZS), katere lovske družine gospodarijo na skoraj 90 odstotkih lovnih površin v Sloveniji, z DLN nima pretirano prijateljskih odnosov. Sploh ne od leta 2004, ko so ji odvzeli lovišči Ljubljanski vrh in Žitna gora ter ju prenesli na ZGS. Srečko Žerjav, direktor strokovnih služb pri LZS, je o LPN bolj redkobeseden: »Z njimi ne sodelujemo in o njih nimamo nobenega stališča. Že vrsto let se govori, da jih bodo ukinili, bom pa presenečen, če se bo kaj zgodilo.«

Težave jim povzroča madžarska divjad

Želje po ukinitvi državnega lovišča so najmočnejše v Prekmurju. Prebivalcem Goričkega greni življenje LPN Kompas Peskovci. Lansko pomlad se jih je 1350 podpisalo pod peticijo za njegovo ukinitev, saj imajo zaradi divjadi iz leta v leto več škode na kmetijskih površinah, krivdo za to pa pripisujejo lovišču, ki je po njihovem preveč usmerjeno v trofejni lov jelenov, odstrel drugih živali, ki jim pospravijo ves pridelek, pa je po njihovem mnenju preskromen. Predsednik civilne pobude Adolf Časar vidi rešitev v tem, da stvari in puške vzamejo v roke člani domačih lovskih družin. »Država se še nikjer ni izkazala kot dober gospodar in tudi v primeru našega lovišča je tako. Tukaj je država lastnica nekaj malega gozda. Naj si ga ogradi in zaradi mene v njem naseli slone, na zasebnih zemljiščih, ki v LPN Kompas prevladujejo, pa naj ne delajo škode,« je kritičen Časar.

Branko Vajndorfer, vodja lovišča Kompas, težav, ki jih imajo kmetje zaradi škode po divjadi, ne zanika. »Zadnji dve leti so škode tolikšne, da poslujemo z izgubo. Leta 2012 smo jih izplačali 130.000 evrov, za lani so ocenjene na 150.000 evrov. Ta prostor je resnično zelo obremenjen, divjad sezonsko prehaja sem iz Madžarske, s katero imamo skoraj 35 kilometrov državne meje. Na madžarski strani je bolj gozdno zaledje, na naši pa kmetijsko-gozdno, velika dolžina gozdnega roba in obdelanega kmetijskega sveta. Divjad ima spalnico na Madžarskem, pogrnjeno mizo pa v Sloveniji, zato je konflikt neizogiben,« razmere opiše Vajndorfer. Ukinitvi LPN Kompas pa nasprotuje in poudarja, da bi se z enakim problemom spopadal vsak, ki bi ga prevzel v upravljanje. »Približujemo se številki tisoč letnega odvzema vseh živali. To je velik zalogaj. Vprašanje je, ali bi bile lovske družine sposobne izplačati toliko odškodnine kmetom, kot je izplačamo mi. Menimo, da zelo težko, saj nimajo izkušenj z ocenjevanjem škode.«

Pokojni Anton Simonič, ena največjih avtoritet na področju lovstva in divjadi v slovenski zgodovini, je leta 1997 v glasilu LZS Lovec zapisal, da je v vseh lovskih družinah, katerih lovišča mejijo z državnimi, bolj ali manj živo prisotna želja polastiti se čim večjega dela gojitvenega lovišča (GL) in ga priključiti »svojemu« družinskemu lovišču. Hkrati je Simonič opozoril: »V razvitih državah nihče resno ne premišlja o drobljenju velikih državnih lovišč na manjša in prepuščanju njihovih površin amaterskemu ali podjetniškemu lovstvu, pa četudi še tako dobro organiziranemu in nadzorovanemu. Kdor koli je dobro seznanjen z vlogo GL na naravovarstvenem, znanstvenem, kulturnem in posredno z usklajevanjem tudi na gospodarskem področju, bo odločno nasprotoval kakršni koli pomisli na razformiranje in razdelitev lovišč.«