ŠKODLJIVA BLISKOVITOST ZAKONODAJNIH POHODOV

»Nagajiva« opozicija

Opozicija je sicer protestirala, tudi tako, da v postopkih sprejemanja nekaterih zakonov ni hotela več sodelovati, a so njena opozorila naletela na gluha ušesa. Še več: zlasti vrh SDS je opozicijo obtoževal, da meče polena pod noge vladi, ki si prizadeva spraviti državo iz krize in poskrbeti za blaginjo njenih državljanov. Premier Janez Janša je tako ob koncu spomladanskega dela zasedanj državnega zbora krivdo za težave svoje vlade naprtil opoziciji, češ da deluje skrajno agresivno ter zgolj nagaja in blokira napore vlade. Ob tem je trdil, da so oni, ko so bili opozicija, konstruktivno sodelovali in predlagali stotine ukrepov, kako iz krize. Dodati gre, da se jih je večina nanašala na znižanje davkov in druge ukrepe, ki bi zanko okrog vratu Pahorjeve vlade le še bolj zadrgnili. Da trditve o benevolentnosti SDS v opoziciji ne držijo, govori tudi dejstvo, da so poslanci SDS (največkrat ob pomoči poslancev Jelinčičeve SNS ali SLS) v prejšnjem, Pahorjevem mandatu zahtevali kar sedem zakonodajnih referendumov: o odvetniškem zakonu, o sodniških plačah, o izbrisanih, o upravljanju kapitalskih naložb, o RTV, arhivih in o preprečevanju dela na črno. Od teh so bili trije izvedeni, druge je preprečilo ustavno sodišče, za enega pa so štirje poslanci podpise umaknili. Poleg tega je SDS aktivno sodelovala pri zbiranju podpisov za razpise referendumov o pokojninski reformi, o malem delu in o družinskem zakoniku. S temi nedvomno protivladno tempiranimi referendumi je po vodi splavalo kar nekaj reform, ki bi danes, če bi bile sprejete, Janševi vladi prišle še kako prav.

»Kooperativnost« SDS, ko je bila ta v opoziciji, razkrivajo tudi podatki o uvedenih parlamentarnih preiskavah. V prvih osmih mesecih Pahorjevega mandata so poslanci SDS zahtevali in dosegli ustanovitev kar treh preiskovalnih komisij: o štetju izbrisanih, o sumih koruptivnosti takratnega ministra za visoko šolstvo Gregorja Golobiča in o gradnji avtocest. Kasneje so zahtevali ustanovitev še dveh: ena je preiskovala domnevne koruptivne posle ljubljanskega župana Zorana Jankovića, druga pa poskušala dokazati, da je bila afera o sumljivih poslih pri nakupu oklepnikov 8x8 finske Patrie skonstruirana iz političnih razlogov, da bi očrnili vodjo SDS Janeza Janšo. Seznam »kooperativnosti« SDS v prejšnjem mandatu, ko je bila v opoziciji, dopolnjuje še vloženi predlog obtožbe zoper predsednika republike Danila Türka pred ustavnim sodiščem; kasneje se je izkazalo, da je temeljil na za to priložnost ponarejenih arhivskih dokumentih. Zraven je treba prišteti še štiri interpelacije: dve proti notranji ministrici Katarini Kresal ter interpelaciji proti ministru za kmetijstvo Milanu Pogačniku (ta je pred razpravo odstopil) in proti ministru za šolstvo Igorju Lukšiču. Tarča napadov poslancev SDS je bil tudi predsednik parlamenta Pavle Gantar. Zahtevo SDS po njegovi zamenjavi je parlament zavrnil.

Hitri postopki ne smejo postati pravilo

Na škodljivost bliskovitih zakonodajnih pohodov Janševe vlade ne opozarja zgolj opozicija, temveč so na gluha ušesa vlade naletela tudi opozorila neodvisnih institucij. Recimo računskega sodišča. Predsednik Igor Šoltes med drugim ugotavlja, da je bilo v obdobju od decembra lani do letošnjih parlamentarnih počitnic kar 95 odstotkov vseh zakonov sprejetih po nujnem ali skrajšanem postopku. Opozoril je, da tako rokohitrsko sprejemanje zakonov ustvarja pravno negotovost in zmedo. Oglasil se je tudi predsednik komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič. Po njegovem prostor javne strokovne razprave o posameznih zakonodajnih rešitvah ne sme biti razumljen kot zavlačevanje in nasprotovanje potrebnim reformam. Usklajevanje iskanja dobrih rešitev in odprtost za mnenja civilne družbe, strokovne javnosti in tudi neodvisnih državnih organov sta garant transparentnosti, omejevanja parcialnih interesov, boljše kvalitete predpisov in odpravljanja korupcijskih tveganj. V nasprotnem primeru pristajamo na zdravilo, ki je lahko na dolgi rok bolj nevarno od bolezni, ki jo želimo zdraviti. Po mnenju komisije za preprečevanje korupcije se je stanje na zakonodajnem področju v zadnjih mesecih še dodatno poslabšalo.

Predsednik parlamenta Gregor Virant se načeloma strinja, da se je z nujnimi in skrajšanimi postopki v prvi polovici letošnjega leta »nekoliko pretiravalo«. Toda v isti sapi dodaja, da je bilo treba številne zakone sprejeti na hitro, »ker je bilo v preteklosti marsikaj zamujenega in je bilo treba nadoknaditi zamujeno, zlasti pri uravnoteženju javnih financ«. Virant poziva k spoštovanju poslovnika. Toda ta dovoljuje vladni večini v kolegiju predsednika parlamenta, da vedno potrdi nujne postopke, če to zahteva vlada. Edini izjemi doslej, ko hitrega postopka kolegij predsednika parlamenta – v katerem predsednik nima pravice glasovati, kar je še ena od posebnosti kartelnega delovanja našega strankarskega sistema – ni potrdil, sta bili noveli zakonov o upravnih postopkih (predlog, da bi Pošta Slovenije prevzela celoten vladni informacijski sistem) in o visokem šolstvu. Pri obeh se z vladno zahtevo za hitri postopek niso strinjali v poslanski skupini Državljanske liste. Toda ena ali dve lastovki še ne prineseta pomladi.

Zavajajoča statistika generalnega sekretarja vlade

Virant je pred počitnicami napovedal, da bo poslej nujnih postopkov manj, toda že septembra je vladna koalicija po hitrem postopku sprejela dva za utrditev Janševe vladavine ključna zakona: o ustanovitvi državnega holdinga, ki bo upravljal več kot 10 milijard evrov vredno državno premoženje, in o krepitvi stabilnosti bank oziroma o slabi banki, s katero se bo v zasebne žepe zlilo nekaj milijard evrov davkoplačevalskega denarja. Tako za holding kot za »slabo banko« velja, da bosta plesala, kot bo narekoval ožji vrh SDS.

V tem vrhu SDS sta tudi vodja njenih poslancev Jože Tanko in generalni sekretar vlade Božo Predalič. Slednji naglo sprejemanje zakonov opravičuje s tem, da je obdobje, v katerem živimo, za Slovenijo delikatno. »Stanje, ki smo ga podedovali, je bilo zelo kritično, in vlada je morala ukrepati energično, hitro in ni bilo časa za ne vem kako dolge procedure,« pravi desna roka Janeza Janše in dodaja, da je Pahorjeva vlada v enakem obdobju, torej v prvih osmih mesecih, po nujnem postopku predlagala 32 zakonov, po skrajšanem pa 37, kar skupaj pomeni 69 predpisov. V prvih osmih mesecih Janševe vlade je bilo 43 predpisov predlaganih po nujnem in 18 po skrajšanem postopku, kar je skupaj 61 predpisov, torej osem zakonov manj kot v enakem obdobju Pahorjeve vlade, se je še pohvalil Predalič. Pozabil pa je povedati, da so samo z enim zakonom (Zujfom) po superhitrem postopku spremenili kar 38 zakonov. Kaj takega se v dozdajšnji slovenski zgodovini še ni zgodilo. Tanko pa kritike o zakonskem »blitzkriegu«, ki ga je izvedla Janševa koalicija, zavrača, češ da je bilo tega v prejšnjem mandatu še več, a ni tega nihče opazil. Prepričan je tudi, da se s temi kritikami »nekoliko pretirava«.

Izdajalska razmerja med rednimi in nujnimi postopki

Čeprav generalni sekretar vlade Božo Predalič trdi drugače, primerjave s prejšnjimi mandati jasno razkrivajo strategijo bliskovitega sprejemanja za vladavino Janševe koalicije ključnih zakonov. Najbolje to dokazuje primerjava s prvimi devetimi meseci vladanja Janševe prve koalicije (2004–2008). Takrat so v parlamentu sklicali devet rednih in samo 11 izrednih zasedanj državnega zbora ter po hitrem postopku sprejeli »samo« 18 zakonov oziroma njihovih novel. V tem mandatu pa so do zdaj sklicali sedem rednih in 19 izrednih sej ter po nujnem postopku spremenili 75 zakonov in še 27 po skrajšanem, samo 6 pa po redni poti.

V celotnem štiriletnem Janševem mandatu je razmerje med zakoni, sprejetimi po rednem, in zakoni, sprejetimi po nujnem postopku, približno 2 proti 1. V prvih mesecih sedanjega mandata pa 1 proti 13 v korist nujnih zakonov. Razlika je očitna. Razmerje med rednimi in nujnimi zakoni v času Pahorjeve vlade, ko je kriza že zajela tudi Slovenijo, je 2,5 proti 1. Velikih razlik med Janševim prvim mandatom (2004–2008) in Pahorjevim mandatom torej ni, čeprav je Janševa vlada delovala v času »debelih krav«, Pahorjeva pa v kriznih razmerah. Drnovšek-Ropova vlada (2000–2004) je zabeležila razmerje 1 proti 1,3. Slednje je mogoče razložiti z vstopanjem Slovenije v EU in območje evra, kar je zahtevalo nekaj več nujnih zakonov.

Pomembna razlika med zdajšnjo Janševo in vsemi prejšnjimi vladami je v številu izrednih sej. Za prvi mandat (1992–1996) v poročilu državnega zbora ni podatkov, v drugem je bilo po navedbah poročila razmerje med rednimi in izrednimi zasedanji parlamenta 22 proti 60, v tretjem pa 38 proti 51. V času prve Janševe vlade je bilo razmerje obrnjeno, 41 proti 20 v prid rednim zasedanjem. Pahor oziroma predsednik parlamenta Pavel Gantar sta razmerje spet obrnila na 32 proti 52, v prvih devetih mesecih nove vlade pa se je razmerje v korist izrednih zasedanj drastično povečalo (7 proti 19).

Še bolj kot ta razmerja je pomembna »teža« zakonov, ki so jih sprejemali na izrednih zasedanjih parlamenta. V sedanjem obdobju velja pravilo, da so skoraj vse zakone po naglem postopku sprejemali na izrednih zasedanjih. Seznam je kar dolg: od razvpitega Zujfa, svežnja tako imenovanih Žerjavovih gospodarskih zakonov, niza davčnih zakonov do zakonov o državnem holdingu in slabi banki.

Značilnost Pahorjeve vladavine je bila, da na izrednih zasedanjih skoraj ni bilo nujnih zakonov. Hitrega postopka tudi sicer niso uporabljali za »milijardne« zakone, ampak predvsem za novele davčnih in finančnih zakonov (financiranje občin, zakon o finančnem poslovanju, o javnih financah, o sistemu plač v javnem sektorju), za nujna imenovanja in podobno. Vmes pa je bilo tudi nekaj zakonov, za katere ne moremo reči, da bi nastala nepopravljiva škoda za državo (kar je del poslovniške definicije za nujne postopke), če bi jih sprejemali po normalnem trifaznem postopku. Mednje zagotovo sodijo zakon o udeležbi delavcev pri dobičku, zakon o javnem naročanju, o znižanju plač funkcionarjem, o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa, sprememba zakona o policiji in še nekaj jih je. Očitno nobena vlada ni imuna pred skušnjavami.

Med te zagotovo sodita zakona o državnem holdingu in o »slabi banki«, ki sta se tudi zato zapletla v referendumske mreže. Predsednik vlade Janez Janša in za njim vladna koalicija zanju trdita, da sta ključna zakona, da se Slovenija izvleče iz krize. Toda nekateri pravniki menijo, da sta v nasprotju z ustavo, ekonomisti in finančniki pa, da bi bile drugačne rešitve, zlasti pri sanaciji bank, boljše od »slabe banke«. Bolj kritični politični analitiki pa opozarjajo, da bosta oba zakona služila predvsem utrditvi SDS na oblasti. Ali kot je zapisal kolega Primož Cirman v svojem komentarju, zakona bosta klikam pri koritu omogočila strogo centraliziran nadzor nad upravljanjem in prodajo državnega premoženja oziroma pridobitev vzvodov vpliva v treh največjih slovenskih bankah.