Gaja se je z Raven na Koroškem v Ljubljano priselila pred trinajstimi leti. Po končani gimnaziji tako kot večina tamkajšnjih najstnikov ni hotela ostati doma. Ker ni vedela, kaj si pravzaprav želi študirati, je dobro leto o tem premišljevala. Navidezno se je sicer vpisala na eno od ljubljanskih srednjih šol, a v resnici bolj zato, da je lahko delala prek študentskih napotnic. Delala je v klicnem centru, mešala solate v menzi, bila je tajnica, pravzaprav je prijela za vsako delo, ki ji je prineslo nekaj denarja, nujnega za preživetje.
Kot večina njene generacije se je prvih nekaj let vsak konec tedna vračala domov. V tistih časih so štopali, vozovnica za več kot triurno vožnjo z avtobusom do Raven je bila predraga. Kasneje je ob delu začela študirati, domov pa je prihajala vse bolj poredko. Lani je bila doma le trikrat, zato ker običajno dela za vikend in ker jo bencin do Raven in nazaj stane natanko toliko kot letalska vozovnica z Brnika do Londona.
Prometne povezave so porazne, pravi Gaja, od Arje vasi do Velenja še nekako gre, potem pa se začne tortura luknjastih in ovinkastih cest, ki traja v nedogled. O tem, da bi se vrnila domov, ni razmišljala, v njenem poklicu tam ne bi našla službe. Na Koroško so se vrnili le trije njeni sošolci, vsi iz medicinske stroke. Zdaj živijo med Ljubljano in Slovenj Gradcem in delajo tako v Univerzitetnem kliničnem centru kot tudi v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Večina sošolcev, ki so ostali doma in niso študirali, je našla zaposlitev v sosednji Avstriji. Zato ker na Koroškem niso našli dela ali pa so plače tako mizerne, da so raje odšli čez mejo. Mnogi se na delo vozijo vsak dan in se niso preselili. V očeh drugih so postali mali kralji, pravi Gaja, saj si ob redni plači, z vsemi dodatki, ter dostojnem regresu in božičnici nasprotno od drugih lahko privoščijo lastno bivališče in lagodno življenje.
Možgani bežijo iz slepega črevesa
S Koroškega se je samo v zadnjih petih letih odselilo več kot 10.000 prebivalcev, 8611 v druge regije in 1589 v tujino. Za zasavsko je koroška druga regija, ki s selitvami izgubi največji delež svojega prebivalstva, kar pomeni, da se jih odseli več, kot se jih v to regijo priseli. Lani je bila razlika 540 oseb, podoben trend pa se z malce izboljšanja pred tremi leti vleče že od leta 2009.
Teorije, ki opredeljujejo motive za selitev, na prvo mesto postavljajo ekonomsko demografske, kar pomeni, da ljudje odhajajo iz regij, kjer ne najdejo dela, dobre plače, stanovanja, šole in dobrih prometnih povezav. Za Koroško bi bržkone lahko veljali kar vsi dejavniki hkrati. Stopnja brezposelnosti je bila leta 2012 približno enaka slovenskemu povprečju, toda ta statistični podatek olepšajo tisti, ki so si delo našli čez mejo. V tej regiji so namreč leta 2012 začeli največ postopkov zaradi insolventnosti, na 1000 gospodarskih družb beležijo kar 18 postopkov prisilnih poravnav, stečajev in likvidacij. Koroška nima svoje univerze, zato mladi odhajajo na študij v Ljubljano ali Maribor. Od tam se le redko vračajo, saj zanje večinoma doma ni delovnih mest, slabe cestne povezave pa onemogočajo, da bi se od tam vozili na delo v druge regije.
Usodo koroške regije vsaj v določeni meri deli še kar nekaj slovenskih regij. Prebivalstvo, poleg zasavske in koroške, izgubljajo tudi goriška, pomurska, gorenjska, spodnjeposavska, savinjska regija in jugovzhodna Slovenija. Lani se je le v štiri slovenske regije priselilo več ljudi kot izselilo. Glede na število prebivalcev je presenetljivo največ pridobila obalno-kraška regija, takoj za njo je osrednjeslovenska, skromen plus imata tudi podravska in po zadnjih dveh slabih letih notranjsko-kraška.
Dr. Milena Bevc je na osnovi podatkov, zbranih v raziskovalnem projektu Migracije v Sloveniji kot razvojni dejavnik države in njenih regij, ugotovila, da so bili v vseh selitvah v obdobju od 2008 do 2010 v večini slovenskih regij odseljeni v povprečju bolj izobraženi od priseljenih, v največji meri so možgani bežali prav s Koroškega. Le v osrednji Sloveniji in na Gorenjskem so v opazovanih selitvah v regijo prihajali višje izobraženi, kot pa so iz nje odhajali.
Kako študenti uidejo statistiki
»Slovenci nismo ravno najbolj mobilen narod znotraj meja države, res pa je, da kakšne dostojne primerjave s tujino nimamo,« pravi Barica Razpotnik, višja svetovalka na republiškem statističnem uradu, saj tako evropski statistični urad kot tudi večina držav tega ne raziskujejo ali pa imajo povsem drugačne metodologije. Eden temeljnih razlogov za to, da se redko selimo, je, da imamo v primerjavi z drugimi evropskimi državami nadpovprečno velik delež lastniških bivališč. Kdor si je zgradil hišo ali kupil stanovanje, se veliko težje preseli kot nekdo, ki je podnajemnik. Razpotnikova pravi, da se zadnja leta to počasi spreminja, saj so lastniška stanovanja cenovno mladim še vedno nedostopna, najemnine pa so se znižale, zato mobilnost vendarle počasi narašča. Pri tem je treba spremembe, ki se kažejo v statistiki, opazovati s previdno zadržanostjo, saj se veliki premiki ne zgodijo v nekaj letih, temveč običajno šele iz generacije v generacijo.
Na statistične prikaze lahko vpliva mnogo dejavnikov, opozarja Razpotnikova. Tako je opazno poskočilo število preseljenih leta 2008, ko so v statistiko zajeli tudi vse, ki prijavijo začasno bivališče, med njimi pa je veliko študentov. Če na primer pogledamo starostno strukturo priseljenih v Ljubljani, njihovo število pri devetnajstletnikih poskoči – to je postalo še očitneje, ko je čedalje več študentov našlo začasno bivališče v študentskem domu, kjer jih dosledno prijavijo. Tisti, ki stanujejo pri zasebnikih, so se bodisi zato, ker so to preprosto zanemarili, ali pa jim ni dovolil najemodajalec, le redko prijavili. Ko so študenti dobili možnost, da poleg štipendije prejmejo dodatek za bivanje, se je tudi to temeljito spremenilo.
Študenti statistiki običajno znova »uidejo«, ko končajo študij in izgubijo pravico do bivanja v študentskem domu. Statistika največkrat beleži, da so se vrnili domov v svoje stalno bivališče, v resnici pa pogosto ostanejo in stanujejo pri zasebnikih. V evidenco jih statistika znova ujame takrat, ko osnujejo družino, rodijo otroke in jih prijavljajo v vrtec.
Konec lanskega leta je na statistiko vplivala grožnja nepremičninskega davka. V zadnjem četrtletju leta 2013 in prvem četrtletju letošnjega leta se je število notranjih selitev v primerjavi z enakim obdobjem leta 2012 povečalo za 4000, v prvem četrtletju 2014 je bila ta razlika 5000. Razpotnikova pojasnjuje, da se pri tem seveda ne ve, koliko jih je v resnici le uredilo razmere glede na dejansko stanje in koliko jih je s fiktivnimi prijavami poskušalo zmanjšati višino grozečega davka. Kljub temu v celotnem letnem številu selitev to ne predstavlja nekega odločujočega dejavnika, kadar gre za številke v stotisočih na letni ravni.
Drugače je v manjših krajih, kjer lahko že zgraditev novega stanovanjskega naselja ali pa doma za ostarele povsem spremeni statistično sliko. Tako ima denimo Škofljica zaradi novozgrajenega stanovanjskega naselja nadpovprečen delež otrok, ker se tja selijo mlade družine. Za Hodoš na Goričkem, ki ima vsega skupaj 372 prebivalcev, pa je odprtje novega doma za ostarele leta 2011 pomenilo pravi populacijski pretres.
Najraje se selijo na Obali
Zanimalo nas je, kam se selijo prebivalci posameznih regij. Pod drobnogled smo jih vzeli pet: osrednjo Slovenijo, obalno-kraško regijo, jugovzhodno Slovenijo, Podravje in Pomurje, torej tiste, ki ležijo ob avtocestnem križu, in obe regiji na skrajnih koncih države.
Najbolj željni selitev so očitno še vedno na Obali. Lani se je iz obalno-kraške regije izselilo 3290 prebivalcev, priselilo se jih je 3940. V tej številki so zajeti tako slovenski kot tudi tuji državljani, ki so po pravilu precej bolj mobilni kot slovenski. Toda tudi če štejemo le slovenske državljane in preračunamo, koliko se jih preseli na deset tisoč prebivalcev, ugotovimo, da se v tej regiji seli največji delež prebivalstva. Na čelu najbolj mobilnih je Obala vseh zadnjih pet let, pri čemer se s podobno zavzetostjo kot v druge slovenske regije izseljujejo tudi v tujino. Enako velja tudi za priseljevanje iz drugih slovenskih regij, kot tudi iz tujine, pri čemer pri slednjih število zadnja leta – verjetno kot posledica gospodarske krize – upada.
Najpogosteje se prebivalci obalno-kraške regije selijo v glavno mesto, od tam jih tok prijazno vrača. Lani se je iz osrednje Slovenije na Obalo preselilo celo 31 prebivalcev več, kot se jih je od tam izselilo v osrednjeslovensko regijo. Priseljevanje in izseljevanje v obalno-kraško regijo zadnjih pet let narašča. Zakaj je tako, bo težko razložiti le z enim dejavnikom, verjetno gre za skupek več vplivov. Po podatkih za leto 2012 je na Obali registrirana stopnja brezposelnosti nižja od slovenskega povprečja, enako velja za dolgotrajno brezposelnost. Povprečna neto plača je tretja najvišja v Sloveniji, regija ima svojo univerzo, dobre prometne povezave, morje in ugodne podnebne razmere. Druga najljubša smer selitve iz obalno-kraške regije je sosednja – in tudi primorska – goriška regija, za njo pa notranjsko-kraška regija.
Tudi pri drugih regijah se kaže podoben vzorec migracij: največ njihovih prebivalcev se seli v osrednjeslovensko ali pa v sosednje regije – izjema so le tiste, kjer so medregionalne prometne povezave slabe ali pa se tradicionalno nagibajo k drugim regionalnim centrom. Tako so denimo selitveni tokovi med jugovzhodno Slovenijo in notranjsko-kraško regijo precej šibki, a je hkrati tudi res, da je od Ilirske Bistrice do Črnomlja najlaže priti čez Ljubljano in tudi to traja. Iz jugovzhodne Slovenije teče v bistvu le en sam selitveni tok – daleč največ prebivalcev te regije se seli v osrednjo Slovenijo, od leta 2009 se je vanjo vsako leto preselilo od 1800 do 2400 prebivalcev. Lani se je iz jugovzhodne Slovenije izselilo 222 oseb na 10.000 prebivalcev, kar je za obalno-kraško regijo drugi največji delež prebivalstva med opazovanimi regijami.
Pomemben del teh gotovo zavzemajo študenti, ki se po študiju očitno tudi vračajo domov. Jugovzhodna Slovenija nima univerze, ima pa večinoma dobre prometne povezave, povprečna mesečna neto plača na zaposlenega je (verjetno zaradi farmacevtske industrije) druga najvišja v državi, brezposelnost je na ravni slovenskega povprečja.
Pomurci raje v Maribor
Selitveni trend v Ljubljano je pri Štajercih in Pomurcih precej manj izrazit kot pri drugih opazovanih regijah. Močno regijsko središče in drugo največje slovensko mesto Maribor z lastno univerzo tu zagotovo igra pomembno vlogo, v kriznih gospodarskih razmerah pa prebivalci obeh regij ob meji raje poiščejo delo v sosednji Avstriji, kot da bi se selili v prestolnico. Iz podravske regije se res še vedno največ prebivalcev preseli v osrednjo Slovenijo, a sta tej regiji tesno za petami savinjska in pomurska regija. Privlačnost med obema vzhodnima regijama je očitno obojestranska, saj se v podravsko regijo iz Pomurja preseli več prebivalcev, kot se jih poda v prestolnico.
Iz osrednje Slovenije so selitveni tokovi najbolj razpršeni – njeni prebivalci se dokaj enakomerno izseljujejo v gorenjsko regijo, jugovzhodno Slovenijo, savinjsko regijo, podravsko in obalno-kraško. Barica Razpotnik ob tem opozarja, da gre predvsem pri gorenjski, verjetno pa tudi pri drugih regijah z dobrimi prometnimi povezavi bolj za to, da se zaradi ugodnejše cene nepremičnin ljudje selijo v ožje ali širše kroge ob prestolnici, pri čemer ponekod ti kraji že padejo v sosednje regije. Še posebej to velja za Gorenjsko: če bi podrobneje pogledali, v katere občine se selijo iz prestolnice, bi verjetno ugotovili, da ne gre za Zgornjesavsko dolino ali Bohinj, temveč precej bolj za Kranj in njegovo okolico, iz katere je prestolnico mogoče doseči v nekaj deset minutah.
Ob koncu leta 2013 je bilo po podatkih statističnega urada v Sloveniji kar 383.000 delovnih migrantov, torej tistih, ki delajo v drugi občini kot prebivajo. To je več kot polovica delovno aktivnega prebivalstva, samo v Ljubljano se vsak dan vozi na delo skoraj 109.000 ljudi.
Odselitve iz Ljubljane prikazujemo v današnji rubriki Objektivno na strani 24.