Vendar začnimo z vprašanjem, kaj je sploh naš nacionalni interes. Po mojem globokem prepričanju bi moral biti slovenski nacionalni interes povečevanje, maksimiranje blaginje te nacije. Odgovor, kako povečati blaginjo, pa je v resnici zelo preprost in se skriva v gospodarski rasti, ki je predvsem sredstvo za dosego boljšega življenja. Je najučinkovitejše sredstvo za povečevanje, maksimiranje blagostanja neke družbe. Vprašanje, ali naj gospodarsko rast zagotavljajo državna podjetja z izdelavo čevljev, varjenjem piva, proizvodnjo opek in tako naprej, je v sodobni ekonomski teoriji že davno preseženo. Odgovor nanj je popolnoma na strani zasebnega lastništva.
Agenti brez nadzora
Naj naštejem še nekaj dodatnih razlogov v prid takojšnjemu nadaljevanju privatizacije. Z ohranitvijo pretežnega, medsebojno prepletenega državnega lastništva smo v Sloveniji ustvarili ultimativni problem »agenta-principala«. V ekonomski analizi prava dobro vemo, da se ta problem pojavi v vseh situacijah, ko je blagostanje principala odvisno od ravnanja agenta, ko subjekt (principal) pooblasti drugega (agent), da zanj nekaj opravi oziroma postori, in sicer zaradi tega, ker tako agent kot principal maksimirata svojo lastno koristnost oziroma zadovoljstvo, ki pa seveda nista nujno istovetna. V primeru državnega lastništva smo principal vsi mi, državljanke in državljani Republike Slovenije, z državnim premoženjem pa za nas upravljajo različni agentje, od političnih strank, skladov, menedžerjev do članov uprav podjetij in institucij v državnem lastništvu. Če bi mi, principali, imeli popolne informacije o ravnanju teh naših agentov, potem bi bilo takšno razmerje učinkovito. Vendar teh informacij preprosto nimamo in jih tudi nikoli ne bomo imeli. Težave se pojavijo, ko imajo naši agentje informacije, za katere mi ne vemo. Povedano drugače: ko so se naši agentje zavedli dejstva, da jih principali enostavno ne moremo učinkovito nadzorovati, so začeli maksimirati predvsem svoje blagostanje in začel se je gospodarski kolaps Slovenije, ki smo mu bili priča v zadnjem desetletju. Glavni pojavni obliki tega problema, katerih akutne pojave imamo priložnost opazovati prav zdaj, sta moralni hazard in uničujoča, vseprisotna negativna selekcija, ko tisti najsposobnejši enostavno ne dobijo služb, medtem ko najzahtevnejša, najodgovornejša delovna mesta in položaje zasedajo popolnoma nekompetentni ljudje.
Politične stranke nadzor nad državnimi podjetji uporabljajo za najrazličnejše nagrajevanje svojih kadrov in političnih podpornikov (ter seveda njihovih preštevilnih znancev in sorodnikov) v obliki dobro plačanih služb, mest v upravah in nadzornih svetih, za naročanje najrazličnejših nepotrebnih študij, za prekomerno zaposlovanje in nagrajevanje, za neupravičeno prisvajanje rent, za ustvarjanje dragih državnih projektov, ki preusmerjajo bogastvo v roke svojih podpornikov. Prav zaradi tega se številne politične stranke tako krčevito upirajo kakršnikoli privatizaciji in, po njihovih besedah, prodaji državne srebrnine, saj bi s tem izgubile ves svoj vpliv, moč in neupravičene rente. Podobno kot politične stranke se obnašajo tudi sindikati, ki so povsod po svetu, ne samo pri nas, najodločnejši, najglasnejši, brezkompromisni zagovorniki državne lastnine in nasprotniki kakršnekoli privatizacije, saj na podlagi takšnega lastništva pridobivajo zase in za svoje člane številne ugodnosti, neupravičene rente, prednosti in imajo od takšne državne lastnine neposredne koristi. Državna lastnina predstavlja tudi neizmerno lovišče najrazličnejših parcialnih interesov preštevilnih interesnih in lobističnih skupin. Predstavlja tudi izjemno priložnost za vsesplošno korupcijo, prisvajanje rent, finančne malverzacije in zlorabe.
Številne kredibilne empirične analize so tudi pokazale, da so gospodarske družbe v državni lasti na splošno dosti manj učinkovite kot pa zasebne. Eden izmed glavnih razlogov za takšno razliko je prav prej opisani problem agenta in principala, zaradi katerega menedžerji državnih družb niso prav posebej motivirani za povečevanje dobičkonosnosti in inovativnosti državnih podjetij. Posledična nizka inovativnost, učinkovitost, podjetnost in fleksibilnost teh družb zavirajo gospodarsko rast, neposredno zmanjšujejo število razpoložljivih delovnih mest, poleg tega pa mora država še nenehno pokrivati njihove velike izgube. To lahko počne s tiskanjem denarja ali, kakor v slovenskem primeru, z izposojo denarja na svetovnih finančnih trgih, kar vodi v visoko zadolženost in makroekonomsko nestabilnost. Za ilustracijo teh navedb povejmo, da je skupni dolg slovenskih podjetij (brez državnih bank) v državnem lastništvu leta 2011 recimo znašal kar 30 odstotkov BDP in da je znesek državnih poroštev, danih tem družbam, v istem letu znašal naslednjih 25 odstotkov BDP. Trenutna dominantna vloga državne lastnine v Sloveniji lahko predstavlja tudi eno izmed glavnih ovir za prihod tujih strateških investitorjev, neposrednih tujih investicij ter zavira razvoj in vzpostavitev efektivnega sistema vodenja in obvladovanja družb, ki posledično v kriznih časih vodi do nizke dobičkonosnosti in finančne ranljivosti.
Kriteriji za privatizacijo
Nasprotno pa se privatna lastnina v ekonomski teoriji na splošno odsvetuje takrat, ko pride do napak v delovanju trga (market failures). Pri tem lahko imamo več temeljnih kategorij, ki jih lahko uporabimo tudi kot privatizacijski kriterij: kje je državna lastnina zaželena, bolj učinkovita in kje zasebni sektor ne bi zagotavljal primerne količine in kakovosti določenih dobrin in storitev, kot so recimo zagotavljanje javnih dobrin (obramba, policija, cestna, železniška infrastruktura, varovanje okolja, javni red in mir, pravni sistem, zapori, bazične raziskave, razsvetljava itd.), storitve in dobrine s pozitivnimi eksternalijami (javni zdravstveni sistem, šolstvo, univerze, generiranje človeškega kapitala itd.), zagotavljanje socialne države (zdravstveno, invalidsko zavarovanje, pokojnine itd.) ter primeri naravnih monopolov (zagotavljanje vodne, električne oskrbe itd.). Privatizacija mora temeljiti tudi na študijah stroškov in koristi, uresničljivosti in normativne zaželenosti.
Na podlagi vsega povedanega lahko torej sklepamo, da je privatizacija resnično v našem nacionalnem interesu, vendar pa seveda ne brezglava in nepremišljena. Njena uspešna izvedba je predvsem odvisna od kvalitete ekonomskih, pravnih in političnih institucij. Potekati mora v okolju učinkovite zaščite lastninskih pravic, vladavine prava, tržne konkurence, restriktivne fiskalne politike, učinkovitega sistema vodenja in obvladovanja družb, nizke stopnje korupcije, popolne transparentnosti in odprtosti samega postopka, vzpostavitve socialnih mrež in optimalne regulacije napak v delovanju trga ter zagotovitvi izvajanj »socialnih funkcij« privatnih družb s pomočjo državnih regulacij in neposrednimi vladnimi pogodbenimi naročili. Prav tako mora biti popolnoma odprta za vse potencialne tuje investitorje, izključiti pa bi morali notranje in menedžerske prevzeme ter privatizacijo brez tako imenovanega svežega denarja (non-cash). Raziskave tudi kažejo, da so poskusi prestrukturiranja družb pred samo privatizacijo najpogosteje obsojeni na neuspeh. Po drugi strani pa je privatizacija, ki smo jo izvajali v obdobju 2004–2008 s tako imenovanimi menedžerskimi prevzemi in domačijskim kapitalizmom, v ekonomski literaturi opisana kot recept za katastrofo kataklizmičnih razsežnosti, ki ga sodobna ekonomska znanost kategorično odsvetuje že vsaj dvajset let. Zato je na mestu vprašanje, zakaj je do te katastrofe pri nas sploh prišlo in zakaj smo se sploh odločili za takšen uničujoči tip domačijske privatizacije. Je šlo morda samo za poskus vzpostavitve vzporednega, alternativnega gospodarskega sistema vzvodov ekonomskih moči in oblasti?
Strašenje s privatizacijo, v kolikor bo ta potekala po prej opisanih načelih in priporočilih ekonomske stroke, je zato popolnoma nepotrebno, neumestno, saj je že končno čas, da se odpremo svetu, da se otresemo spon ter neutemeljenih strahov pred vsem tujim in da že končno stopimo na pot blaginje, inovacij in razvoja.
Doc. dr. Mitja Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani