Pozerstvo enaindvajsetega stoletja

Psihopatološka prijateljstva?

Od kod sploh potreba »deliti« selfije? Na prvi pogled se zdi, da smo ravno po zaslugi socialnih omrežij danes mnogo bolj povezani, prijateljske vezi pa čvrste. Toda po drugi strani strokovnjaki opozarjajo, kako zelo se naša družba individualizira. »Ne gre za to, da bi razvili na socialnih omrežjih in internetnih forumih neke povsem nove potrebe in impulze, umanjka pa določen del socialnega nadzora, recimo fizična prisotnost tretje osebe, zato nam običajne zavore ne delujejo povsem brezhibno,« pravi psiholog dr. Zoran Pavlović. V naših možganih se namreč uravnovešajo impulzi in inhibicije in za te funkcije so odgovorni različni deli možganov.

Mag. Branko Horvat, računalnikar in psihoanalitični hipnoterapevt, dodaja: »Če prek družbenih omrežij ne nadomeščamo primanjkljajev v smislu neposrednih osebnih stikov, potem se dovolj dobro znajdemo v družbenih omrežjih. In potem tudi selfiji izražajo to, kar smo sicer v stikih z znanci – torej nič novega. Lahko celo spoznavamo nove ljudi, hodimo na zmenke. Če pa je to način preživljanja prostega časa, komuniciranja s svetom, nekakšno 'kukanje' v spalnico drugih z njihovim dovoljenjem, potem smo preveč zašli v navidezno resničnost.«

Objavljanje selfijev ima nedvomno tudi svoje psihodinamično ozadje. »Lahko gre samo za ohranjanje stika z (maloštevilnimi) bližnjimi znanci ali pa je to učinkovito pomožno sredstvo pri navezovanju stikov. Lahko pa gre za nezadržno eksplicitno izražanje v otroštvu nepotešenih narcističnih potreb po pozornosti, občudovanju, večvrednosti ter za poskus bega iz anonimnosti, realnosti,« je prepričan mag. Horvat.

Poseben aspekt fenomena odpirajo selfiji, ki jih najstniki delajo v kopalnicah; prikažejo se sfrizirani, naličeni, izzivalno oblečeni ali slečeni, v pozah, ki se jim zdijo seksi, in potem to objavijo na spletu, zbirajo »lajke« ter iščejo potrditve v očeh sovrstnikov, hkrati pa vzpostavljajo odnos do medijskih in drugih potrošnih vsebin. In pod selfijem se lahko hitro znajde tudi kakšen negativen komentar. »To je pač negativni učinek, ki ga z objavo selfija tvegaš. Tako kot ti lahko odzivi na selfije nabijajo samozavest, ti jo lahko tudi rušijo,« razmišlja študentka Lea.

»Ustvarjanje selfijev samo po sebi v večini primerov ni motnja,« meni psiholog Črt Bitenc ob vprašanju, kje se pri selfijih prične psihopatologija. »O odklonih od normalnega lahko govorimo šele, ko določena vedenja ali navade motijo običajno funkcioniranje posameznika.« Za primer navede ogledalo. Če se posameznik pogleda v ogledalo, ni s tem nič narobe, če pa se v njem nenehno ogleduje in gre celo tako daleč, da zaradi tega trpi njegovo običajno življenje, že lahko govorimo o psihopatologiji, recimo o narcizmu oziroma narcistični osebnostni motnji ali obsesivno-kompulzivni motnji. »Selfiji so v veliki meri le 'modna muha' današnjega tehnološkega časa, zato seveda ne gre posploševati, da je vsako ustvarjanje selfijev psihopatološko.«

Z mladimi nič narobe

Mladi danes nedvomno živijo svojo digitalno realnost, edino, ki jo poznajo, in ki se jim zdi naravna. Ali kot pravi Vuk Ćosić, poznavalec novih tehnologij: »Pozabljamo, da mi starci, preddigitalci, ki smo svoja formacijska leta že zdavnaj pregrmeli in se zdaj srečujemo z anomalijami in novitetami digitalne dobe, nismo merodajni, da bi sodili, oziroma niti ne moremo biti toliko empatični, da bi ocenili, kako zares funkcionira psiha mladih, rojenih v ta analogno-digitalni svet. Vstopiti ne moremo niti intuitivno, ker je to za nas nekaj novega, kar se še učimo.«

V zagovor mladim stopi tudi Goran Vojnović, publicist in režiser: »Najbolj napačno je misliti, da je današnja mladina kakorkoli slabša, bolj vase zagledana, kot smo bili mi. Morda je tehnologija kvečjemu nekatere stvari legitimirala, razkrila, recimo, da se vsi radi ogledujemo v ogledalu in iščemo, pod katerim kotom smo si najbolj všeč in bi lahko bili všeč tudi drugim, recimo tisti črnolaski iz drugega c razreda.« Ugotavlja pa tudi, da so selfiji kultura najstniškega poziranja, prenesena na splet, so pozerstvo za enaindvajseto stoletje. Dodajmo, da so v marsičem spremenili družabne stike, govorico telesa, zasebnost, smisel do humorja, odnos do časa.

Tehnologija po njegovem ni spremenila človeka, »selfiji ali samčiji ali samčki, kakorkoli jih že imenujemo, so zgolj obvezen modni dodatek naših virtualnih podob. Z njimi sooblikujemo svoj imidž na družabnih omrežjih, kakor ga na ulici z brki, klobukom ali očali. In v današnjem svetu je naš virtualni imidž enako pomemben kot ulični. Če je logično, da se zjutraj uredimo, preden gremo na ulico, je logično, da poskrbimo tudi za svež, domišljen in izviren avatar na svojem fejsbuk profilu. In če se je industrija nekoč lepila na nas, da smo hašišarji ali rolkarji ali karkoli smo že bili, in nam prodajala drage nove hlače, ki so bile videti, kot bi jih povlekli iz dedkove omare, danes najstniško naivnost in mladostniško blesavost izkorišča še na mnoge druge, sodobnejše načine.«

»Fake« identiteta

Ni dvoma, selfiji se globoko naslanjajo na človekovo samopodobo. »Namen samopromocije prek selfijev ni samo, da boš zaznan kot 'kul'. Selfi je v bistvu 'fejkanje', ki se ti vrne kot bumerang in ga doživiš kot samopodobo; 'šeri' in 'lajki' pod selfiji se ti naselijo v isti um, v psihološki sistem, s katerim ustvarjaš samopodobo. Končni cilj je vedno posameznik. In za to, da neka stvar dobi svoj krog odjemalcev, da postane hit, mora v človeku drezniti v nekaj psihološkega,« je prepričan Ćosić.

Pri odraslih na primer so se selfiji prijeli, ker se v tej fotoizmenjavi počutijo del mlajše, trendovske scene, v igri pa je tudi narcizem. Ćosić: »Narcizem je najbolj vseprisotna substanca v univerzumu in je podstat naše množične kulture, ki temelji na samopromociji in ne na prijateljevanju. Akt spoprijateljevanja, 'frendenja' na omrežjih je gonilo za realizacijo samopromocije, je cilj sam po sebi. Skratka, ni cilj imeti mrežo 'frendov' na FB, ampak je cilj imeti mrežo 'frendov' na FB, da bi se promoviral. In selfi je za to idealen. «

»Če na selfije gledamo v luči paradoksa zasebnosti, gre morda le za navidezni paradoks; ustroj internetnih storitev je naravnan na personalizacijo in nenehno digitalno povezanost posameznika z družbenim okoljem. Zdi se, da takšne okoliščine od uporabnikov zahtevajo (vedno) več angažmaja pri aktivnem upravljanju osebnih podatkov in profilov,« pa razmišlja sociolog dr. Petrovčič. Uporabniki internetnih storitev se namreč različno odzivajo na ponudbo: ena skupina v tem ne vidi ničesar problematičnega in sprejema tveganja, druga ima zadržke in ni dovolj informacijsko vešča, da bi znala varovati svojo zasebnost. Nastavitev za upravljanje osebnih podatkov je čedalje več, s čimer operaterji odgovornost za neželene posledice uporabe prenašajo na uporabnike. Prav v tem se po mnenju dr. Petrovčiča skrivata osrednja mehanizma internetnega paradoksa zasebnosti, poznana že tudi iz kritičnih teorij sodobnih potrošniških družb. Dr. Petrovčič: »Ponudniki storitev dajejo uporabnikom občutek opolnomočenosti prek navidezne zaznave možnosti odločanja in izbire, po drugi strani pa hiperinflacija možnosti nastavitev zasebnosti tudi na ravni dejanskih praks omejuje uporabnikovo izbiro.«

Politična ekonomija selfijev

Na svoj način čudaški niso le selfiji, »mi vsi smo čudaška družba, ki se globalno spreminja zaradi informatizacije; ni vprašanje samo, kako bomo naredili boljšo digitalno demokracijo, ampak tudi, kako bomo bolje prodajali elektroniko,« je prepričan Ćosić. Po njegovem te čudaške spremembe sicer res prinašajo kvalitativne skoke, da recimo hitreje in z manj ovir pridemo do informacij, lažje najdemo somišljenike in sodelavce. Dejstvo pa je, da gre za kulturne fenomene, v katere vstopa politična ekonomija, ki poskrbi tudi za družbeni doseg in infrastrukturo. »Vsakič, ko narediš selfi in ga daš prek 'fejsa' vsem 'frendom', si dodatno v neločljivem stiku s telefončkom in internetom, ki ga uporabljaš.«

Mobilne telefončke z opcijo fotografiranja smo imeli že prej, vendar so selfiji fenomen šele zadnjih nekaj let, ko so se izboljšale kamere in resolucija fotografij. Najprej so želeli omogočiti »face-to-face« videotelefonijo, vmes pa so se že začele uporabljati »using-face« kamere, tudi z možnostjo fotografiranja samega sebe. V igri popularizacije tovrstne tehnologije se mora vedno najprej pojaviti neki interes, zato se je tudi v promocijo selfijev šlo strateško, toda šele, ko so idejo pobrali mainstream mediji.

Ponudniku mobilnih storitev je po mnenju Ćosića glavna okupacija, kako izumiti »rabo«, na videz zabavno in nedolžno, ki poveča podatkovni prenos. Ćosić: »Tisti, ki naredi 50 selfijev, za razliko od tistega, ki jih ne naredi nič, uporabi in tudi plača več omrežja. Skratka po logiki, več porabiš, raje te imamo! Od tu do rdeče preproge, ko se na podelitvi oskarjev slikajo slavni ali pa se Barack Obama fotografira na pogrebu Nelsona Mandele, kjer za večno ostane zabeležen tudi ledeni pogled Obamove soproge, sta samo dva koraka.«

A ponudniki mobilnih storitev so zgolj avtocesta, po kateri selfiji potujejo. Pravzaprav sploh nimajo vpogleda v vsebino podatkovne komunikacije svojih uporabnikov, zato tudi ne morejo presoditi, kolikšen del tvori prenos digitalnih fotografij in slik. Nataša Osolnik iz Telekoma Slovenije pravi: »Naši uporabniki sicer letno v povprečju pošljejo okoli 19 milijonov sporočil MMS in v zadnjem obdobju je med njimi zagotovo tudi veliko selfijev. Res pa obseg podatkovnega prenosa v mobilnih omrežjih nenehno narašča, pri nas se je v zadnjih petih letih povečal kar za šestkrat, in še bo naraščal!« Tudi zato, ker se je povečal delež uporabnikov in prav tako prodaja mobitelov in tablic, ki jih operaterji ponujajo, hkrati pa ves čas nadgrajujejo ponudbo, vzpostavljajo čedalje bolj zmogljiva mobilna omrežja, uvajajo napredne storitve in naročniške pakete.

Mag. Horvat se je raziskovalno ukvarjal z analizo uporabniških navad pri brskanju po spletu in uvrščanjem uporabnikov v tipične skupine podobnih uporabnikov, ravno z namenom priporočanja in ponujanja izdelkov, ki bodo z veliko verjetnostjo tudi pri nas »vžgali«. Tudi on meni, da je končni namen vseh družbenih omrežij trženje, prodaja omrežja. Ve se, da tudi uveljavljene blagovne znamke kopirajo denimo »street-art«, in prav tako so selfiji danes stvar marketinga. Agencije jih svetujejo svojim klientom, dokler so še sveži. In sveži selfiji ne bodo več dolgo, opozarja Ćosić.