Mami, oči, kaj sta počela med privatizacijo?

»Privzdignite svoj pogled!«

Izzet Guney je direktor oddelka za informacijske in komunikacijske tehnologije pri EBRD. Poudarja, da ostaja Telekom Slovenije eno zadnjih telekomunikacijskih podjetij v regiji Vzhodne in Srednje Evrope, ki še ni privatizirano. Zasebno lastništvo, verjame, je ključni in nujni pogoj, če hočemo zagotoviti primerno konkurenčnost in uspeh kateregakoli telekomunikacijskega podjetja.

Vendar slovenskega telekoma, četudi je v večinski državni lasti, ne ocenjuje kot podjetje, ki bi bilo tehnološko nerazvito ali bi zaostajalo v razvoju. Niti se mu ne zdi nerazvit slovenski trg telekomunikacijskih ponudnikov. Ko je pred meseci obiskal Slovenijo, ki je na zahodni meji držav, v katere EBRD vlaga denar »za obnovo in razvoj«, je predstavil tudi priporočila EBRD in razložil, kaj jih skrbi. »Pripravljeni smo podpreti privatizacijske procese, a naša odločitev je odvisna od poštenega, transparentnega in učinkovitega procesa, da zagotovimo, da je naš denar karseda učinkovito porabljen.«

V pomoč pri razumevanju, zakaj je potrebna privatizacija uspešnega nacionalnega podjetja z močno regijsko prisotnostjo, izpostavi makroekonomijo. »Morate nekoliko privzdigniti svoj pogled. Ključni dejavnik je situacija, v kateri se je danes znašla Slovenija, in dogovor, ki ga je sklenila z evropsko komisijo o tem, kako namerava zmanjšati nacionalni dolg; način, da to naredi, je umik države iz podjetij, ki jih ima v lasti ali jih nadzoruje. Vaša država se mora umakniti iz lastništva Telekoma in hkrati poskrbeti za svojo skrinjo. Spoznati in soočiti se mora z obstoječimi primanjkljaji in preoblikovati svoje imetje, da ustvari likvidnost.«

Pa lahko navede, katere raziskave potrjujejo njegove trditve, da zasebni ponudniki zagotavljajo boljše storitve svojim strankam? Predstavnik EBRD ponudi zagotovilo: »Zaupajte mi. Dokler smo na ravni empiričnega dokazovanja, prinese privatizacija velikanske koristi, še posebej telekomunikacijskemu sektorju. Milijon razlogov je, zakaj je privatizacija prava stvar. Zato so jo vsi izvedli.«

A koristi zasebnega lastništva niso najbolj jasno vidne že v letnih poročilih hrvaškega telekoma, ki je od leta 2001 v večinski lasti Deutsche Telekoma (tega se omenja tudi med potencialnimi kupci slovenskega telekoma). Čisti dobiček T-Hrvatskega Telekoma tako pada vse od leta 2008. Število zaposlenih se je zmanjšalo z 11.219 konec leta 2000 na 5780 konec leta 2012.

V Evropi po podatkih OECD za leto 2010 tudi ni tako jasna odsotnost državnih deležev v telekomunikacijskih operaterjih. Nemčija ima denimo 32-odstotni neposredni in posredni lastninski delež v Deutsche Telekomu, belgijske nacionalne ali lokalne oblasti so delne ali edine lastnice belgijskih telekomunikacijskih operaterjev, delno lastništvo telekomunikacijskih ponudnikov imajo tudi italijanske lokalne oblasti. Avstrijski telekom po drugi strani ima 49 odstotkov prosto razpoložljivih delnic, ki so deloma v lasti zaposlenih in samega podjetja, 28-odstotni delež ima še vedno avstrijska država, 23-odstotnega pa mehiški telekomunikacijski velikan América Móvil. V Angliji obstaja celo telekomunikacijska zadruga.

V Ameriki je maja letos izšla knjiga Ujeto občinstvo (Captive Audience: The Telecom Industry and Monopoly Power in the New Gilded Age) profesorice prava Susan Crawford. Pravi, da voditelji industrije, ki so ugrabili telekomunikacijsko omrežje, niso pošasti, le premeteni kapitalisti, ki uporabljajo svojo moč, da bi maksimirali svoje dobičke; podobni so ameriškim baronom železnic in električne energije v preteklosti. Njena rešitev? Ljudje naj kupijo čim več delnic, mesta in zvezne države naj ponovno vzpostavijo nadzor nad informacijsko infrastrukturo. »Zgodovina nas uči, da če podjetjem pustimo proste roke, bodo razvajala bogate, odmislila revne, zelo selektivno izbirala, kje bodo ponudila svoje storitve, osredotočila pa se bodo le na dobiček. Ne gre za zlobo, v tem sistemu stvari pač tako delujejo.

Novo javno dobro

Ne zelo drugačen razmislek tiči tudi za avgustovskim predlogom ministra za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneja Pikala, naj slovenska država obdrži vsaj telekomunikacijsko infrastrukturo Telekoma, jo nadgradi in razvije v temelj novega javnega dobra. »Tukaj gre za skladen razvoj Slovenije, za zagotovitev možnosti hitropasovnega interneta vsem, tudi če ne živijo ali ne poslujejo v mestnih središčih. Med evropskimi strateškimi cilji je zapisano, da bomo do leta 2020 zagotovili povezavo s hitrostjo 30 megabitov na sekundo vsem,« razlaga minister. Pravi, da gre za idejo, staro že vsaj desetletje. Zdaj, zaradi načrtovane privatizacije Telekoma, pa je dobila še drugačen odsev. Skozi okna svoje pisarne gleda na železniške tire, ki mu služijo tudi za prispodobo njegovega predloga. »Različna javna optična omrežja, posebna omrežja železnic in elektrarn že obstajajo. Ta omrežja bi lahko funkcionalno povezali in v prihodnje tako bolj optimalno načrtovali nadaljnji razvoj. Naše ministrstvo tudi z evropskim denarjem gradi odprta širokopasovna omrežja. Te projekte uresničujemo v 43 občinah, kjer za njihovo gradnjo ni komercialnega interesa, so pa ljudje.«

Formalni predlog vladi je še vedno v nastajanju, razloži dr. Pikalo in doda, da negativnih odzivov na svojo pobudo ni dobil. »Pogovarjamo se s strokovnjaki in zaposlenimi v telekomunikacijski industriji, saj gre za kompleksna vprašanja. Moja pobuda je v dobro državljanov. Kaj mislijo drugi, ki vodijo privatizacijo, bodo morali sami razložiti. Moj interes leži v skupnem dobru.«

Določene pomisleke do odprodaje vsega razen infrastrukture ima tudi profesor ekonomije dr. Jože Mencinger. »Na trgu elektrike smo umetno, res ponovno po diktatu EU, ustvarili 'konkurenco' med državnimi distributerji in producenti električne energije, ki imajo povsem različne možnosti. Sam bi se prodaji, če se le da, v celoti izognil,« pravi ekonomist, ki je v veliki meri pripomogel, da se Slovenija ni pridružila vzhodnoevropskim državam, ki so se v devetdesetih letih znašle v vrtincu šok terapije, ki jo je najlepše na primeru Poljske popisala Naomi Klein v knjigi Doktrina šoka.

Prof. Mencinger izpostavlja prisilno naravo sedanjega vala privatizacij, ki ga žene ideologija in je v tem pogledu popolnoma dogmatičen in brezkompromisen. »V sodobnih družbah odločajo lastniki,« doda, ob tem pa se ne gre slepiti, da če vse proizvodno bogastvo prodamo tujcem, samodejno sledi nekakšen pol-kolonializem. »Naš položaj pa je zdaj za razliko od devetdesetih zelo šibak. Takrat nismo bili nikomur nič dolžni, zato smo lahko njihove nauke odklonili. Zdaj je drugače. In če bi se evropski komisiji še dalo upreti, se Evropski centralni banki, ker imamo evro, ne moremo. A vseeno mislim, da bi se bilo bolje zadolžiti, kot na silo in pod ceno prodajati. Zadnja zadolžitev z dolarskimi obveznicami je pokazala, da je to mogoče, čeprav so tedaj govorili, da ne bo šlo,« spomni dr. Mencinger na spomladansko dogajanje, ko je povpraševanje po slovenskih obveznicah za nekajkrat preseglo ponudbo, četudi je med samo prodajo proti ustaljeni praksi bonitetna agencija Moody's znižala svojo oceno Slovenije.

Vse manj pomembna infrastruktura?

Znanje o telekomunikacijskih prijemih, sicer v antični različici, je starim Grkom prineslo zmago nad Perzijci, se zasmeji dr. Drago Hercog v svoji pisarni na Fakulteti za elektrotehniko. Pravi, da sta danes posedovanje informacije in potencialna možnost njene manipulacije še toliko bolj ključnega pomena. »Vse bliže smo temu, da bo vsaka naprava komunicirala. Tudi 'naprave' našega telesa. Povsod bodo senzorji in aktuatorji, ki bodo podatke iz naprav analizirali in z njimi operirali. Temu rečemo internet stvari,« razloži profesor.

Spominja se, kako je rezultate svojega polletnega raziskovalnega dela v Ameriki leta 1976 prinesel domov v dveh škatlah luknjanih kartic in na magnetnih trakovih. Izriše razvoj telekomunikacij in razloži, kako je po »desetletjih vzporednega razvoja telefonske komunikacije in računalniške tehnologije po drugi svetovni vojni zaradi želje po pocenitvi in oblikovanju ter prenašanju multimedijskih sporočil prišlo do zlitja v integrirana omrežja. Poleg tega se je krepil tudi trend mobilnosti.« Danes je razvoj prinesel zmogljive mobilne naprave, ko postaja infrastruktura z vidika ponudnikov storitev vse manj pomembna. »Danes postajajo najpomembnejše aplikacije orodja, ki jih uporabnik neposredno uporabi, da nekaj naredi prek omrežja. Aplikacije pa so lahko 'v oblakih', in jih uporabimo le, ko jih potrebujemo.«

Izredni profesor telekomunikacij, ki je leta poučeval tudi na pariški Fakulteti za inženirstvo, elektroniko in elektrotehniko (ESIEE), je prepričan, da smo v Sloveniji vštric in popolnoma primerljivi z razvojem, ki se tako in tako odvija vse bolj globalno. Podobno zagotavljajo tudi na Telekomu Slovenije. Mag. Rudolf Skobe, predsednik uprave Telekoma Slovenije, dela v podjetju že 17 let. »Pri sodobnih komunikacijah že dolgo ne gre več zgolj za tehnologijo, ampak za to, kaj ta omogoča in kako jo znamo združevati. Tega se zavedamo. In zato smo vedno pravočasno naredili korak naprej, bodisi pri razvoju interneta, mobilne telefonije ali IT-storitev.«

Telekomova skupina združuje pet hčerinskih podjetij v Sloveniji in sedem tujih hčerinskih podjetij, ki so prisotna na Balkanu in v Gibraltarju. »Skupina Telekom Slovenije je absolutno sposobna samostojnega poslovanja v regiji, v kateri deluje,« zagotovi mag. Rudolf Skobe. »Smo v prednosti pred nekaterimi konkurenti, ker smo celovit ponudnik vseh komunikacijskih storitev. Osrednji izziv za nas v prihodnosti bo združevanje storitev ter fiksnih, mobilnih in IP-omrežij, ob njihovem stalnem prilagajanju sodobnim trendom.«

Ker »zaupa v podjetje in verjame v njegov razvoj«, je mag. Skobe tudi sam lastnik 300 delnic Telekoma. Predstavniki delavcev in sindikati so na pobudo vodstva družbe že leta 2005 pripravili Elaborat socialno sprejemljivih pogojev privatizacije. V sindikatu delavcev prometa in zvez so se tedaj posebej zavzeli, naj se delavcem omogoči notranji odkup delnic po ugodnejših pogojih. Mag. Skobe ob tem pravi, da ni prepričan, da bi bil model pretežno delavskega lastništva Telekoma optimalen, zaradi nujnosti nenehnih in visokih vlaganj v tehnologijo in razvoj.

Transparentnost

Na vprašanje, znotraj katerih finančnih zneskov se je gibalo povabilo tujim finančnim svetovalnim podjetjem za pripravo načrta privatizacije Telekoma, iz SOD nismo dobili odgovora. Prav tako ne, ali so med zahteve vključili nujnost medresorskega usklajevanja ali pa ga morda sami načrtujejo, glede na to, da Telekomovo delovanje sega na različna področja (so tudi upravitelj Krajinskega parka Sečoveljske soline). Obvestili so nas le, da o vseh pomembnejših dejanjih tekoče obveščajo javnost. In v prihodnjiku dodali, da bodo s tem zagotovili transparentnost.

Sklep o soglasju k odtujitvi naložb države vsebuje seznam petnajstih podjetij. Državni zbor ga je sprejel junija letos. Že maja pa je vlada ta isti seznam, na katerem je tudi Telekom Slovenije, poslala v Bruselj kot del Nacionalnega reformnega programa, ki mu je bil priložen še Program za stabilnost za leti 2013 in 2014. Poglobljene uradne razloge in analize, zakaj val privatizacij in zakaj ravno teh podjetij, je še danes težko, če ne nemogoče najti.

Sašo Furlan, politolog in član Delavsko-punkerske univerze, pravi, da je privatizacija Telekoma zgrešen ukrep, saj gre za uspešno podjetje, ki vsako leto prinaša denar v državno blagajno. »Privatizaciji je treba nasprotovati, saj ne prinaša koristi niti za podjetje niti za zaposlene. Logika za valom privatizacij je jasna. Vlada se pred mednarodnimi institucijami in finančnimi trgi trudi dokazati, da je agent, ki je to sposoben in voljan izpeljati. Celoten slovenski politični razred, tako prejšnja kot sedanja vlada, deluje kot neke vrste kompradorska buržoazija. Niso akterji, ki bi organizirali industrijo in proizvodnjo na domačih tleh, ampak delujejo izključno kot posredniki med delovno silo in tujim kapitalom.« Znotraj tega, je prepričan, je tudi vloga EBRD jasna. »Delujejo v imenu transnacionalnega kapitala. S privatizacijami in spodbujanjem drugih ukrepov, denimo nižanja davka na dobiček, ustvarjajo 'ugodno poslovno okolje' za tuje investicije, hkrati pa težijo tudi k spremembam delovne zakonodaje, da bo tujemu investitorju na voljo čim bolj poceni in nezavarovana delovna sila. Njihov načrt je izpeljati privatizacijo, in težave, ki jih zaznajo, so generične za vse države, kamor pridejo: preveč je državnega lastništva, trg je preveč reguliran, vanj preveč posega država in zato ni učinkovit.«

Osebno

Slovenija je ena od 64 držav »solastnic« EBRD, a hkrati tudi posredna prejemnica njenih »naložb«. EBRD je med drugim sodelovala pri projektu TEŠ6, pomagala pa je tudi pri projektih, ki jih je francoski Lafarge izpeljal v trboveljski cementarni. Leta 2011, ko je Lafargeu upravno sodišče odvzelo okoljsko dovoljenje zaradi nevarnega sežiganja odpadkov, je sam direktor EBRD želel tedanjemu okoljskemu ministru osebno predstaviti izsledke »neodvisne« recenzije in mu »pomagati pri odločitvi«. Tudi aprila letos se je Lafarge, po marčevski ponovni zavrnitvi okoljevarstvenega dovoljenja, pritožil, da bi vendarle dobil okoljevarstveno dovoljenje.

Goran Forbici, direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, je bil med udeleženci »delavnice civilne družbe« EBRD. Pravi, da je Slovenija postala plen. »EBRD je zagotovo nekdo, ki ima denar. Lahko podpre takšne ali drugačne lastnike. To se je pokazalo pri Fructalu. Hkrati je jasna njihova politika, da ne podpirajo zadrug, prav tako ne delavskih prevzemov. Zanimajo jih predvsem zmagovalci, veliki akterji z visokim potencialom donosnosti. Gre za meddržavno banko, katere sugestije slovenski vladi niso zgolj predlogi, ampak smernice, za katere nam tudi bruseljski birokrati pravijo, da jih moramo slišati.« V strateškem orientacijskem dokumentu za Slovenijo se EBRD posebej sklicuje na pobudo Mednarodnega denarnega sklada (IMF), naj »zaradi svojih ekspertiz« stopi v stik »z oblastmi« glede »restrukturiranja finančnega in korporativnega sektorja«.

Goran Forbici meni, da je bilo srečanje, na katerega so bili povabljeni, del modnega trenda »odprtega pripravljanja strategij«. »Vprašanje je, ali je EBRD glede na odzive sodelujočih pripravljena svojo strategijo za Slovenijo res spremeniti ali pa gre le za spektakel. Glede na potek sestanka in ob vsem, kar je bilo povedano, mislim, da je šlo prav za to – za sijajen spektakel. Bizarno je, da pride banka z Zahoda, ki ponudi doktrino, ki velja le za Vzhod. Slovenija je še edina vzhodnoevropska država, ki je po pripuščanju tujega kapitala na finančni trg podobna zahodnoevropskim,« zmajuje z glavo Goran Forbici. Pravi, da se mu že s političnoekonomskega vidika zdi racionalno, da država ohrani v svojih rokah temeljno infrastrukturo, kamor spadajo tudi telekomunikacijska omrežja. »Če se sesuje infrastruktura, se ustavi država. Predvsem pa je Telekom dobro stoječe podjetje z enormnim denarnim tokom, relativno malo zadolženo, ki nam kot družbi in državi dolgoročno prinaša dobičke. Prodajamo pa ga v najslabšem trenutku. Postavlja se čisto ekonomično vprašanje, ali je res smotrno prodati in kupnino, ki bi jo dobili, nameniti le za krpanje trenutne proračunske luknje?«

Med pripravo članka so besede nanesle tudi na pretekle sosedske akcije kopanja jarkov, v katere so nato polagali telekomunikacijske žice, najprej bakrene, sedaj optične. Po njih so v domove prišli glasovi prijateljev, novice in slike iz sveta. Danes, ko sredi parkov prebiramo novice o prigodah Edwarda Snowdna med Hongkongom in moskovskim letališčem, sta pomen in vrednost teh jarkov zmuzljiva. A samoumevnim pravicam in javnim dobrim, ki so bili priborjeni v preteklosti, se tresejo tla pod nogami. Če nam je v sedanjiku za te reči vseeno, bomo v prihodnjiku gledali v tla. Očitajočim vprašanjem vnukov, učencev in otrok, kaj smo mislili, da nismo premislili, se bomo težko izognili.