Kdaj je kraj dober dom? Ali, morda pomembneje, kaj si ljudje želijo, da jim njihov domači kraj ponuja? V Sloveniji zadnja leta gospodarske okoliščine poganjajo odločitve ljudi ter spreminjanje pogledov na to, kateri kraj je tisti, ki ga živijo kot dom. Na občine smo naslovili vprašanja o njihovih demografskih politikah podpore mladim družinam.
Gospa Ana Godnik že vse življenje živi v Komnu, v občini s 3556 prebivalci. Dobra ura vožnje iz prestolnice se v zadnjem delu vije prek tipične kraške pokrajine, kjer sredi dneva ob napol porušeni kamniti ograji, med rujem in nizkimi borovci, sklanja glavo k travi srna. Gospa Godnik živi v drobni hiši na robu glavnega komenskega trga, nad supermarketom, bencinsko črpalko in vogalno restavracijo s hitro prehrano. Spominja se, kako so se s propadom gradbene industrije stemnili časi tudi za tovarno aluminijskih izdelkov Alukomen, ki je bila od leta 1955 paradni konj pokrajine. Upokojena učiteljica omeni še tovarno pletenin in konfekcije Sežana, ki je šla pred slabima desetletjema v stečaj, pa nekdanje njive ajde, ječmena, krompirja in koruze, kjer so sedaj večinoma vinogradi.
»Včasih smo imeli veliko več organizacij, kjer smo vsi sodelovali, bili skupaj, gradili tovarištvo in prijateljstva. Danes se tudi mladi mnogo manj počutijo Komenčane. Ritem življenja je drugačen, mnogo manj je priložnosti za sodelovanje.« A vendarle omeni prakso, ki so jo v občini razvili v zadnjih letih: da se občinski praznik praznuje vsakič v drugi vasi, v tamkajšnjem zadružnem domu, kjer vaščani pripravijo praznovanje. S prostovoljstvom in skupnim delom so želeli ljudem povrniti občutek, da je praznik njihov, od vseh. V občini imajo uspešni dramski skupini, pa pihalni orkester, kulturna društva, ki ohranjajo ljudska izročila, starodavne spretnosti in ljudske pesmi, pevske zbore, ki vzgajajo duha pesmi upora in ki prek kulture povezujejo vse generacije.
Komenčan je tudi igralec Gojmir Lešnjak Gojc, ki je zadnja leta predsedoval občinskemu odboru za negospodarstvo in družbene dejavnosti. Kandidat za župana leta 2010 pravi, da bi predvsem mladi sami morali povedati, kje vidijo perspektive prostora in kaj si želijo. Ko pride do vprašanja stisk ljudi ali pomoči, je to, kar lahko daš, vselej premalo. »Možnosti je veliko, in kar pogrešam pri mladih, je kanček več revolucionarnosti in iniciativnosti, da bi tako kot naša generacija zahtevali, kar želijo. Kajti brez tega ni napredka, ni nič,« ponudi splošno strategijo raje kot natančne odgovore Gojmir Lešnjak.
»Veste, v občini nimamo danes niti čevljarja. Najprej, ker je sto birokratskih ovir, preden bi lahko kdo odprl delavnico, potem pa tudi zato, ker bi bil predrag,« zmaje z glavo Ana Godnik. »Čevlji, ki bi mu jih prinesli, pa bi bili verjetno tako slabe kakovosti, da jih niti ne bi mogel več popraviti,« opisuje spremembo kakovosti življenja, ki se zdi na videz razkošnejše, a se je izgubila marsikatera družbena kvaliteta. »Gospodarska situacija mnoge mlade vodi nazaj domov. Če imaš zelo malo, je na zemlji laže preživeti. Tudi zato podpiram, da občina mladim staršem pomaga, a še prej bi bilo treba predvsem zagotoviti, da postanemo spet socialna država, da se zagotovi prerazporeditev bogastva in kapitala, ki obstaja, ter da imajo ljudje spet delovna mesta.«
Dobrodošlice novorojenim
Občina Komen v Sloveniji skupaj z občino Moravske Toplice izstopa po višini enkratnega prispevka, ki ga občini namenita družini ob rojstvu otroka; ta znaša 1000 evrov (preglednico občinskih pomoči ob rojstvu otroka objavljamo na strani 6). V Moravskih Toplicah, občini s 5862 prebivalci, so to višino finančnega ukrepa uveljavili leta 2011, v Komnu leto kasneje. V obeh občinah je šlo za izrazito željo podpreti mlade družine, jih prepričati, da bi ostale v občini, in povečati število rojstev. To se v Moravskih Toplicah vztrajno veča od leta 2010, ko je bilo rojenih 6,7 otroka na tisoč prebivalcev, leta 2013 pa so beležili 9 novorojenčkov na tisoč prebivalcev. V Komnu je bilo leta 2010 rojenih 11 otrok na tisoč prebivalcev, leto kasneje 9,3, nato pa v letih 2012 in 2013 13,8 in 13,5 (49 in 48 otrok). Letos je bilo 39 rojstev. Na komenski občinski upravi se zavedajo, da njihov ukrep ne rešuje problemov, s katerimi se danes soočajo mnogi mladi odrasli. A starši so zadovoljni in občina s tem vsaj v določeni meri mladim pomaga pri oblikovanju družine.
Enkratna pomoč ob rojstvu se financira iz občinskega proračuna, občine pa se odločajo za različne pomoči in oblike podpore. Med izvirnimi darili, ki jih poleg denarja nekatere občine namenijo novorojencem, velja izpostaviti občino Kozje, kjer družini podarijo tudi sadiko visokodebelnega drevesa iz Kozjanskega regijskega parka. V Gorjah staršem ponujajo možnost, da namesto zneska 380 evrov prejmejo darilni bon s 40 evrov višjo vrednostjo, vsem novorojenčkom v občini pa omogočijo tudi brezplačno cepljenje proti rota virusu.
Marsikatera občina ima tudi dogovor s Poštno banko Slovenije, da banka doda še 30 evrov, če se starši odločijo, da se občinski denar ob rojstvu nakaže na Hrčkov otroški račun.
Po podatkih statističnega urada iz leta 2012 so bile občine z najnižjim naravnim prirastom (število novorojenih glede na število umrlih) Gornji Grad, Velika Polana, Štore, Poljčane in Sveti Andraž v Slovenskih goricah. Najvišji naravni prirast pa so na drugi strani beležili v občinah Dol pri Ljubljani, Škofljica, Gorenja vas-Poljane, Lukovica in Sodražica.
Podatki za lani nadalje kažejo, da je bilo največ novorojenčkov na 1000 prebivalcev v občinah Kobilje (20,5; porast s 5,0 leta 2012), Jezersko (18,8; porast s 7,9 leta 2012), Dobje, Tabor, Gorenja vas-Poljane, Borovnica in Škocjan (vse nad 14 rojstev na 1000 prebivalcev). Jasnih in očitnih povezav z občinskimi politikami ali višino finančnih podpor novim družinam ni zaznati.
Je pa pomemben dejavnik pri številu prebivalstva in njegovi sestavi nedvomno tudi priseljevanje. V Sloveniji sta bili najgosteje poseljeni občini leta 2012 pričakovano Ljubljana in Maribor, sledijo Izola, Miklavž na Dravskem polju in Celje, medtem ko je bila najnižja gostota naselitve v hribovitih občinah, kot so Solčava, Bovec in Jezersko, oziroma v odmaknjenih in že v preteklosti izseljenih občinah, kot sta Kostel in Osilnica na Kočevskem. V lanskem letu pa so največji selitveni prirast med občinami na 1000 prebivalcev zabeležili v občinah Borovnica (31,5), Sv. Andraž v Slovenskih goricah (23,5), Šentrupert (20,2) in Jezersko (17,2). Najbolj negativen odliv prebivalstva zaradi selitev med občinami (selitve v tujino niso upoštevane) pa so doživeli v občinah Središče ob Dravi, Hodoš (iz obeh se je v drugo občino izselilo 22,1 prebivalca na 1000 prebivalcev) in Zavrč (kjer se je izselilo 20 oseb na 1000 prebivalcev).
Statistični urad tudi beleži, da se je število prebivalstva v letu 2013 najbolj povečalo v Ljubljani, razlika med številom naselij, ki se jim je število prebivalcev v letu 2013 znižalo, in naselij s prirastom prebivalstva pa znaša 335 v prid prvih. Imamo tudi 57 naselij brez prebivalcev, 20 naselij, v katerih živijo sami moški, in 12 naselij, v katerih živijo same ženske. Naselja s povprečno najmanj prebivalci so v občini Kostel.
Ostanejo, če se lahko zaposlijo
V raziskavi, ki so jo leta 2012 opravili v 83 evropskih mestih, med katerimi je bila tudi Ljubljana, se je izkazalo, da so za Evropejce najpomembnejša vprašanja kakovost in dostopnost zdravstvenih storitev, stopnja brezposelnosti ter dostopnost izobraževanja in usposabljanja. Te teme so ljudje najpogosteje uvrstili med najbolj pomembne, sledijo varnost, javni promet, cestna infrastruktura, onesnaženost zraka, stanovanjske možnosti, storitve socialne države in hrup. Ljubljanska anketa je od evropskega trenda odstopala v delu, da je zdravstvu in možnosti zaposlitve sledila onesnaženost zraka kot tretja glavna skrb anketiranih prebivalcev.
V prestolnici je z možnostmi izobraževanja zadovoljnih 87 odstotkov vprašanih, 8 odstotkov pa jih je nezadovoljnih. Le 22 odstotkov vprašanjih se je načeloma strinjalo, da je službo v Ljubljani lahko najti, medtem ko se jih 73 odstotkov s tem ne strinja, kar je 22-odstotni porast glede na leto 2009 (peti najvišji med anketiranimi evropskimi mesti). Osem od desetih Ljubljančanov meni, da ni težko najti dobrega stanovanja po razumni ceni. Zelo jasna je tudi povezava med občutkom varnosti in splošnim zadovoljstvom z življenjem v mestu, kakor tudi med zadovoljstvom z javnimi površinami v mestu in zadovoljstvom z življenjem v njem. 64 odstotkov vprašanih je tudi menilo, da je Ljubljana zavezana k ukrepom za blažitev podnebnih sprememb in kar 95 odstotkov Ljubljančanov je izrazilo zadovoljstvo s tem, kje živijo. Višje, 97-odstotno zadovoljstvo so zabeležili le v Stockholmu in Helsinkih.
Ljubljana kot prestolnica je poleg Trzina tudi edina slovenska občina, ki enkratno pomoč ob rojstvu otroka pogojuje z relativno nižjim socialnim položajem družine. Slovenske občine večinoma tudi ne ponujajo posebne enkratne denarne pomoči za mlade družine, ki prvič rešujejo stanovanjski problem. Izjema je občina Semič, kjer namenjajo enkratno denarno pomoč pri prvem reševanju stanovanjskega vprašanja od leta 2010. Višina dodeljene pomoči je v povprečju znašala 1763 evrov.
Druga izjema je ponovno občina Komen, kjer so leta 2012 vpeljali program, ki omogoča mladi družini pridobitev občinske pomoči, če se odloči za obnovo starejše hiše. Vendar pri tem niso znižali tudi komunalnega prispevka, za katerega sogovorniki opozarjajo, da je za mlade družine pogosto (pre)visok. V okviru programa spodbud za obnovo starih hiš občina po končani obnovi objekta v roku 2 let po prijavi mladi družini povrne četrtino investicije ali največ 10 tisoč evrov. A prav to, da občina nakaže denar šele naknadno, ob predložitvi vseh računov za obnovo, razlagajo danes na občinski upravi, je mnoge mlade prestrašilo ali odvrnilo, saj niso imeli zadostnih sredstev ali pa so se odločili, da velik del prenove izvedejo sami. Tako so doslej denar izplačali le eni družini, ki je prenovila star skedenj v bivalni objekt, medtem ko sta dve prijavljeni prenovi še v delu.
O oblikovanju programa, ki bi po zgledu nemškega mesta Villingen-Schwenningen (Jung kauft Alt) mlade finančno podpiral, spodbujal in jim pomagal pri vselitvi ali obnovi starejših stavb, razmišljajo za leto 2015 tudi v občini Kidričevo. Iz občine Sveta Ana so nam sporočili, da imajo sklad občinskih zemljišč za stanovanjsko gradnjo, ki jih občina prodaja po simbolični ceni 9,76 evra za kvadratni meter zemljišča (plus 22-odstotni davek). Občina Mirna pa prodaja parcele v občinski lasti po 30 evrov na kvadratni meter in zniža komunalni prispevek za 60 odstotkov, da bi pritegnili doseljevanje mladih družin v občino.
Z nižjim komunalnim prispevkom ob novogradnji poskušajo stopiti mladim naproti tudi v občinah Šentilj, Šentjur, Šmarješke Toplice, Trnovska vas, Osilnica, Kuzma, Mokronog-Trebelno in Metlika. Prav tako v Markovcih in Kozjah, kjer je znižan za polovico, v Lučah in Ljubnem pa so mladi ob novogradnji v celoti oproščeni plačila. V Kozjah ob tem dodajajo, da so z rezultati ukrepov zadovoljni, saj vidijo, da so ustavili izseljevanje. Z Bleda, Idrije, Radovljice in Vipave pa so nam sporočili, da občina razpisuje ugodne kredite ali posojila za mlade družine. Ob tem v Idriji dodajajo, da »mladi ostanejo doma, če so na razpolago službe in stanovanja«. V vipavski občini prav tako opozarjajo, da »medtem ko »so naše geste za mlade dobrodošle, niso odločujoče za demografijo. Najbolj odločujoča je možnost zaposlitve, predvsem za nedoločen čas.«
Podobno poudarjajo pomen delovnih mest v Loškem Potoku, Kanalu ob Soči in v Osilnici, kjer bi si želeli tudi možnosti, da se javna dela podaljšajo na dve leti. V Ormožu pa opozarjajo, da država premalo gradi in vlaga v ruralna območja.
Po drugi strani v občini Kuzma menijo, da ukrepi podpore mladim družinam ob rojstvu ali prvem reševanju stanovanjskega problema nimajo neposrednega vpliva na priseljevanje ali izseljevanje. V Krškem pa obračajo perspektivo in opozarjajo, da bo treba v prihodnosti glede na demografske trende pozornost nameniti predvsem starejšim.
Občine so tudi sporočile, da mladim družinam dodeljujejo dodatne točke pri kandidiranju za neprofitna stanovanja in prijavi na razpise za gradnjo občinskih stanovanj. Predvsem v Velenju in Zagorju ob Savi so opozorili tudi na širši družbeni kontekst: gradnjo igrišč, zagotavljanje vrtca in šolanja ter kulturnih in športnih aktivnosti za najmlajše.
V občinah poudarjajo tudi projekte, ki jih izvajajo z željo podpreti podjetništvo in ustvariti delovna mesta. Tako so nas denimo v Kostelu opozorili, da s tem namenom gradijo podjetniški inkubator. V Žalcu opozarjajo na pomen regijskih štipendijskih shem, v občini Tabor namenijo vsem prvošolcem enkratni znesek 150 evrov, v občini Rače-Fram pa dodeljujejo »žepnino tako rekoč vsem dijakom in študentom, in sicer je do žepnine 30 evrov mesečno za 10 mesecev pouka vsako leto upravičenih približno 450 dijakov in študentov«.
Edina občina, ki omogoča brezplačni javni prevoz za vse, je velenjska. Njihov mestni avtobus Lokalc vozi na petih progah. V mestu in okolici krepijo tudi kolesarske mreže in omogočajo avtomatizirani brezplačni sistem izposoje mestnih koles BICY, podoben ljubljanski mreži BicikeLJ. Pripravili so tudi strategijo razvoja socialnega varstva za naslednjih šest let, imajo Center ponovne uporabe, javno kuhinjo, občanom omogočajo brezplačno pravno svetovanje, od leta 2011 pa imajo zavetišče za brezdomne.
Skupnost občin Slovenije je velenjski projekt razsvetljave z energetsko samozadostnimi uličnimi svetilkami uvrstila v pregled dobrih energetskih praks slovenskih občin. Hkrati gre za krepitev lokalnega gospodarstva. Prve svetilke ESUS (energetsko samozadostne ulične svetilke) so bile postavljene leta 2011, sedaj naj bi jih bilo v občini že 14. Povezujejo solarno in vetrno energijo ter lahko napajajo ne le svoje oddajanje svetlobe, ampak tudi druge ulične svetilke. Njihova postavitev tako ni odvisna od električnih vodov, v celoti pa jih je razvilo, patentiralo in sestavilo domače, velenjsko podjetje. A vendar Velenje kljub raznovrstnim politikam beleži relativno visoko odseljevanje tako v tujino kot druge občine, lanski medobčinski selitveni prirast je bil denimo tretji najbolj negativen.
Statistika o gospodarskih kazalcih postavlja na najugodnejše mesto občino Cerkno, kjer so imeli leta 2012 najvišjo stopnjo delovne aktivnosti (delež zaposlenih v skupini delovno sposobnih prebivalcev); sledijo občine Trebnje, Horjul, Vodice in Šmarješke Toplice. Najnižjo stopnjo brezposelnosti prav tako beležijo v Cerknem, sledijo Žiri, Gorenja vas-Poljane, Horjul in Železniki.
Najvišje stopnje brezposelnosti beležijo v Dobrovniku, Kuzmi, Rogašovcih, Lendavi in Cankovi. Občine Kuzma, Hodoš, Rogašovci, Zavrč in Grad pa so občine z najnižjo stopnjo delovne aktivnosti.
Najvišje povprečne plače na zaposleno osebo po podatkih statističnega urada iz leta 2012 so imeli v občinah Cerklje na Gorenjskem, v Ljubljani in Dolu pri Ljubljani (24, 17 in 15 odstotkov višje od slovenskega povprečja), najnižje pa v Osilnici, Kostanjevici na Krki in v občini Starše (40, v Kostanjevici in Staršah pa 32 odstotkov nižje od državnega povprečja).
Od vrtca do preživetja
Radica Slavković, ravnateljica sežanskega vrtca, pravi, da se baby boom iz let 2008 in 2009 počasi končuje in v vrtcih opažajo, da se kriza pozna tudi pri nižjem številu vpisanih otrok, saj so starši brez služb in zato z otroki ostajajo doma. Blanka Kermolj dela v podružnični enoti sežanskega vrtca v Komnu že trideset let. V tem času se je vrtec širil, kar jo razveseljuje, in tako imajo danes pet oddelkov, tri za otroke do tretjega leta starosti in dva oddelka za drugo starostno obdobje. V nedavno prenovljen in razširjen vrtec, sončnih barv po stenah in pisanih vrat v igralnice in učilnice, sprejemajo otroke vse leto in si želijo, da bi jih bilo čim več. Vrtec mora biti osnova in stalnica, poudarja Blanka Kermolj. »Občinski prispevek ob rojstvu pa se mi zdi nekaj čudovitega, saj mladim staršem vsaj malo pomaga ob vseh stroških, ki jih imajo, in ob pripravi na družinsko življenje. Iz pogovorov med občani je čutiti, so družine zelo zadovoljne in vesele tega denarja. Mladih družin je danes zagotovo več v občini in le upam, da bodo ostale, da se bosta razvijala tudi naš kraj in regija. To bi bilo lepo. Kajti velikih zaposlovalcev ni več in mladim je danes res težko.«
Podatki statističnega urada o številu stanovanj po posameznih občinah in koliko od teh jih je naseljenih, se najdejo na dveh bregovih precejšnjih prepadov. Vmes so velike škrbine praznih sob in razpadajočih, nerabljenih prostorov. Če je največ, 915,5, stanovanj na 1000 prebivalcev v Kostelu, kjer po najbolj svežih podatkih statističnega urada živi 650 občanov, to v resnici pomeni, da je bilo stanovanj leta 2011 v tej občini vsega 607, od tega jih je bilo naseljenih le 270. V Komnu je bilo 1854 stanovanj, a takih, da bi v njih kdo živel, je bilo le 1203. Najvišji razkorak med številom stanovanj in naseljenimi stanovanji ima prestolnica: leta 2011 je bilo nenaseljenih bivanjskih prostorov več kot 22 tisoč. V Mariboru je bilo praznih stanovanj več kot 8700, v Kopru 5900 in Piranu 3700 (tu velja upoštevati tudi delež dopustniških stanovanj). Več kot tri tisoč praznih stanovanj je bilo tudi v Brežicah, več kot dva tisoč pa v Krškem, Celju in Kranju, Novem mestu in Novi Gorici, Sevnici, Izoli in Slovenski Bistrici. Še dodatnih 29 občin ima po najmanj tisoč do dva tisoč praznih stanovanj.
V počitniški hiši staršev živi s svojo družinico Renata Jakopin, ki se je v Komen pred slabima dvema letoma preselila iz Kranja. V Komen jo je pripeljala ljubezen, njen sin ima danes dobro leto in pol. Diplomirana arhitektka se je odločila diplomsko nalogo posvetiti kraju, ki si ga je izbrala za prostor, kjer bosta z očetom njunega sina začela postavljati temelje svoje družine. Proučila je vaški trg v Gorjanskem, kjer je tudi domačija Karla Štreklja, jezikoslovca, etnologa in zbiratelja ljudskega blaga. Pravi, da bodo vsaj še pet let zagotovo ostali. Potem se bodo njeni starši upokojili, in če sama ne bo našla zaposlitve kje v bližini, bodo premislili, kako in kaj. A trenutno je neprikrito zadovoljna, okoli sebe pa vidi izjemne potenciale.
»To je zagotovo prostor možnosti. Osebno si želim, da bi ostala. Cenim način življenja tu, hkrati pa imamo v Novi Gorici in Trstu možnost zaužiti mestno življenje, kadar si ga zaželimo. Tu je življenje bolj umirjeno, bliže si naravi. Hrano lahko kupimo od lokalnih kmetov, in vem, da je razlika v kakovosti izjemna. Veliko bolj bi se lahko poudarjalo, da je tu mogoče živeti življenje neprimerno boljše kvalitete, sploh če si mlada družina. Kdor danes nima službe, se zagotovo vpraša: naj grem živet nazaj na vas in imam tam boljše pogoje za otroka in kakovostnejši način življenja?« Prepričana je, da tudi delovna mesta niso izven dosega. Zadovoljna je z vrtcem, zdravstvenim domom, le pri laboratorijski oskrbi mora do Sežane, kar zna biti neprijetno za starejše ali za nekoga, ki večkrat boleha. Hkrati je pri zobozdravstveni oskrbi spoznala, da je najboljše strokovnjake težko pritegniti in prepričati v selitev in delo v manjši občini. Prav tako razen knjižnice, ki je srce občine, središče kulture in srečevanj, manjka skupnih prostorov, parkov in krajev srečevanj, ki bi bili v duhu kraškega okolja. A sama vidi priložnosti v avtentičnosti in bogastvu narave ter kulture. Pogreša pa povezovanje med ljudmi, posebej mladimi, in organi odločanja, med vasmi in občinami.
»Zelo sem bila vesela podpore ob rojstvu sina, saj to mlado družino zagotovo vsaj malo razbremeni. Hkrati pošlje jasno sporočilo, da si občina želi, da v njej bivajo in ostanejo mlade družine. Tudi pomoč pri obnovi starejših hiš je pohvalna. Upam, da bodo imele te možnosti in priložnosti tudi prihodnje generacije mladih družin. Seveda pa je ključno zagotoviti delovna mesta, ki so vir preživetja. Mladi smo izobraženi, vključiti nas morajo in moramo se povezovati. Potenciali so, treba je le začeti delati, ceniti in uporabljati strokovno znanje, ki ga imamo. Morda bo potrebnega veliko dela, a prepričana sem, da rezultati bodo, kajti izhodiščne možnosti in danosti so dobre. Hudo bi bilo, če teh ne bi bilo,« pogumno, a trdno na tleh razlaga Renata Jakopin. Nenazadnje je prav s svojim študijskim delom opozorila na zapuščenost vaških trgov, ki so izgubili svojo funkcijo točke povezovanja. »Za zdaj ni perspektive obnove in razvoja, življenje iz teh krajev je odteklo. A sama vidim vse naokrog ogromen potencial. V globaliziranem svetu ljudje danes vse bolj cenimo in se zavedamo, kako dragoceni sta in koliko pomenita avtentičnost krajev ter bivanje v skupnosti, ki sodeluje.«
V času gospodarske krize in ob strmoglavljenju zaupanja v državno, evropsko in mednarodno politiko se pomen občin v vsakdanjem življenju krepi. So neposredni prostor reševanja resničnih težav ljudi in možen prostor, kjer se ceni in gradi na znanjih in sodelovanju posameznikov. Kaj je najboljši način in katera so najboljša orodja za ustvarjanje dobrega življenja, pa je lahko tema pogovora in stvar odločitev le vseh prebivalcev vsake občine posebej. Pri tem velja vrtati luknje v ograjene teritorije in si deliti izkušnje. Želja po učenju iz izkušenj in dobrih praks drugih je edini pameten in učinkovit pristop.