Podatki policije o obravnavanih kaznivih dejanjih so sicer na voljo le od leta 2001 dalje. A analiza teh podatkov kaže jasen trend – med letoma 2001 in 2013 se je število obravnavanih dejanj povzpelo z letno manj kot 20 na 10.000 prebivalcev na več kot 30.
Analiza pokaže stalno vzpenjanje nasilnih kriminalnih dejanj na 10.000 prebivalcev v Sloveniji od leta 2001 do leta 2007, z 19 obravnavanih dejanj na 30. Delež obravnavanih kriminalnih dejanj se je torej v tem času zvišal za kar 58 odstotkov. Leta 2008 sledi majhen padec, na 28 obravnavanih dejanj, leta 2009 pa izjemen skok, na kar 39 obravnavanih dejanj. To pomeni skoraj 40-odstotni porast v le enem letu. Od leta 2009 do 2013 sodeč po statistiki kriminal spet upada – lani je bil tako s 31 nasilnimi dejanji na 10.000 prebivalcev na ravni leta 2007.
Številke ne lažejo. Težava pa je v interpretaciji. Vprašati se je torej treba, ali policijska statistika obravnavanih kaznivih dejanj odraža realno sliko gibanja kriminala v Sloveniji. Kot namreč opozarja dr. Aleš Bučar Ručman s Fakultete za varnostne vede, lahko na statistiko vpliva marsikaj, kar nima zveze z realnim porastom ali padcem kriminala. Na primer, policija je lahko v določenih obdobjih bolj pozorna na posamezno vrsto kaznivih dejanj. Ali pa se vmes spremeni zakon, ki kot kaznivo dejanje opredeli nekaj, čemur prej represivni organi niso namenjali pozornosti. Zato je treba statistiko interpretirati z vso skrbnostjo. Še posebej nenadne in velike spremembe v časovni seriji.
V naši analizi gibanja nasilne kriminalitete najbolj zbode v oči visok porast nasilne kriminalitete med letoma 2008 in 2009. Najbolj očiten razlog, ki se nam intuitivno ponuja, je vznik gospodarske krize. Po podatkih Statističnega urada RS (Surs) je leta 2009 bruto domači proizvod (BDP) Slovenije padel za 7,9 odstotka. Brezposelnost pa se je med decembrom 2008 in decembrom 2009 povečala s 66.000 ljudi na 97.000 – torej za skoraj 50 odstotkov. Je torej ta družbeni šok lahko tako drastično vplival tudi na porast kriminala?
Čeprav se razlaga morda zdi vabljiva, podrobnejša analiza podatkov in okoliščin pokaže, da kriza ni glavni krivec za nenaden porast obravnavanih dejanj. S prvim novembrom 2008 je namreč v veljavo stopila novela kazenskega zakonika, ki je uvedla kaznivo dejanje nasilja v družini. Po novem pretepanje, grožnje, zapiranje, siljenje v delo ali k opuščanju dela, omejevanje svobode gibanja in zalezovanje partnerja nasilnežu prinaša do pet let zapora. Policija je sicer tako ravnanje sankcionirala že prej, a kazni so bile bolj mile. Takrat jih je namreč uvrščala pod kaznivo dejanje nasilništva, ki prinaša kazen največ dveh let zapora.
A sprememba kazenskega zakonika je močno vplivala tudi na delovanje policije. Glede na podatke je policija novembra in decembra 2008 obravnavala 254 primerov nasilja v družini in 1251 primerov nasilništva. Po pojasnilih Marjana Fanka, direktorja uprave kriminalistične policije, je šlo vsaj v polovici primerov nasilništva za nasilje v družini. Čez prst je policija torej obravnavala okoli 1000 primerov družinskega nasilja. Leta 2009 pa je policija obravnavala kar 2726 primerov nasilja v družini. Absolutno je število vseh obravnavanih kaznivih dejanj med letoma 2008 in 2009 naraslo za 2315 primerov. Za več kot polovico tega porasta je torej odgovornih več obravnav družinskega nasilja.
Ali je možno, da se je leta 2009 nasilje v družini tako drastično povečalo? Kriminalist Fank pojasnjuje, da policija že od leta 2000 temu področju namenja posebno pozornost. A vpeljava družinskega nasilja v kazenski zakonik je leta 2009 vseeno povzročila več obravnav tega nasilja, pove Sendi Murgel s Skupnosti centrov za socialno delo. Leta 2009 so namreč centri za socialno delo pa tudi šole izjemno strogo pristopili k naznanitvi sumov družinskega nasilja policiji. V nekaterih primerih je bilo dovolj že enkratno nasilno dejanje v družini, na primer klofuta. A take ovadbe so na sodiščih padle. Glede na sodniške kriterije je namreč za obsodilno sodbo potrebno kontinuirano nasilje, na primer redno fizično obračunavanje ali drugačno zlorabljanje. Zato so centri leta 2013 policiji prijavili precej manj primerov družinskega nasilja, kot so jih sami obravnavali. Lani je tako policija obravnavala 1921 primerov takega nasilja, socialni delavci pa 2793 primerov. Ta številka pa je skoraj identična številu policijskih obravnav družinskega nasilja v letu 2009 (2726 primerov). Dejanska stopnja nasilja v družini med letoma 2008 in 2013 torej ni narasla ali upadla oziroma vsaj ni narasla ali upadla tako drastično, kot bi lahko sklepali le na podlagi številk.
Stranska žrtev padca družinskega zakonika
Bolj zbuja skrb, da po opažanjih Marjana Fanka nasilje v družini od sredine leta 2013 dejansko narašča. Ta porast je po opažanjih policije povezan predvsem s socialnimi stiskami in zlorabo alkohola. Kriza bi tako lahko svoje uničujoče posledice pokazala šele zdaj, se boji Fank. Socialna problematika se namreč na stopnji kriminala lahko odrazi šele z zamikom – tudi večletnim.
Glede na to, da družinsko nasilje dejansko ne upada oziroma je znova v porastu, obenem pa je tovrstno nasilje krivo za največji delež nasilja v naši družbi, se je treba vprašati, kako se lahko kot družba z njim spopademo. Ena izmed glavnih težav je vključevanje povzročiteljev nasilja v terapijo. Žrtvi sicer ponujajo podporo centri za socialno delo in številne nevladne organizacije, medtem ko je Društvo za nenasilno komunikacijo edina nevladna organizacija pri nas, ki ima program terapije za nasilneže v družini. »Povzročitelj potrebuje čas in konkretno terapijo, s katero ozavesti, kam njegovo ravnanje vodi in zakaj se tako obnaša. Kajti pogosto se žrtev in povzročitev 'najdeta'. Nekdo se bo absolutno uprl, in povzročitelj si bo takrat našel drugo žrtev. Zato med žrtvijo in povzročiteljem vladajo nekakšni patološki odnosi. In v teh primerih je treba delati tako s povzročiteljem kot tudi z žrtvijo,« pove Sendi Murgel.
Terapijo lahko povzročiteljem ponujajo tudi centri za socialno delo. A tu se pojavi drug problem – terapija ni obvezna. Vsaj v primeru izreka prepovedi približevanja bi terapija po mnenju stroke za nasilneže morala biti obvezna, da bi se lahko učinkovito spopadli z nasiljem v družini. Te predloge je družinski zakonik že vseboval, a so nato skupaj z določbami v prid istospolno usmerjenim leta 2012 padli na referendumu. Protest proti pravicam istospolno usmerjenih, ki je botroval referendumski zavrnitvi zakonika, je tako privedel tudi do zastoja v boju proti družinskemu nasilju.
Z nasiljem do materialnih koristi
Celotnega porasta nasilja po letu 2008 pa se ne da pojasniti le z drugačno obravnavo družinskega nasilja. Kot se tudi ne da pojasniti stalnega naraščanja nasilnih kaznivih dejanj med letoma 2001 in 2007. Za porast po letu 2009 je po opažanju vodje kriminalistov Fanka zagotovo kriva tudi gospodarska kriza, ki se odraža v vedno hujši socialni krizi. Razloge za celoten trend med letoma 2001 in 2013, ki prav tako kaže na trajen porast nasilja v družbi, pa gre po mnenju varstvoslovca dr. Aleša Bučarja Ručmana iskati tudi v korenitih spremembah družbenega sistema po letu 1991.
Bučarjeva analiza gibanja nasilne kriminalitete v nekdanjih socialističnih državah namreč kaže enak trend: v vseh se je s prehodom v nov sistem nasilni kriminal razrasel. V manjšem delu to pripisuje večjemu zaupanju ljudi v delo kazenskega pravosodja in posledično več prijavam nasilja, ter morda celo prirejanju podatkov v nekaterih državah v preteklosti. Glavni razlog za porast pa je vzpostavitev novega družbenopolitičnega sistema in vrednot, ki v ospredje postavljajo potrošništvo in ponotranjeno željo po dokazovanju in (lažnem) doseganju notranjega zadovoljstva prek materialnih dobrin. To pa vodi v gonjo za dobičkom za vsako ceno – tudi s pomočjo nasilja, meni dr. Bučar Ručman. Rešitev vidi v razvoju vključujoče in socialne družbe znotraj kapitalističnega sistema, ki ne bo branila le interesov kapitala in političnoekonomskih elit, temveč vse prebivalce in njihovo kvaliteto življenja.
Bučarjevi razlagi pritrjuje podrobnejša analiza gibanja posameznih oblik nasilnega kriminala. Namreč – v Sloveniji med letoma 2001 in 2013 trend ropov in roparskih tatvin zlagoma narašča. Rekordno je bilo sicer leto 2006, ko so policisti obravnavali kar 682 ropov in poskusov ropov. Najbolj mirno je bilo s 421 ropi leto 2003. Po izkušnjah Marjana Fanka precej ropov izvršijo organizirane kriminalne združbe z območja Balkana. Zato je na tem področju velikega pomena sodelovanje slovenske policije z balkanskimi. To menda poteka dobro, čeprav se mnogo balkanskih držav pregovorno sooča z visokimi stopnjami korupcije, tudi v policijskih vrstah. A na sodelovanje to ne vpliva, zatrjuje Fank. Ko z uspešnim sodelovanjem razbijejo takšno kriminalno združbo, se to takoj pozna tudi na številu ropov v Sloveniji. A zelo hitro lahko v Slovenijo pride nova skupina z Balkana, in bomo spet imeli porast ropov, opozarja Fank. Zanimivo pa roparji ne prihajajo le s tega območja, temveč zaznava policija tudi »vpade« organiziranih kriminalnih združb iz bogatejših držav severne Evrope.
V zadnjih letih je slovensko javnost najbolj pretresla serija ropov pošt leta 2011, ki je tragičen vrh dosegla z umorom uslužbenke pošte v Kresnicah. Kako se je policija soočila s tem primerom? Bistveno sta pripomogla dva elementa. Po umoru je Pošta Slovenije v sodelovanju s policijo bistveno okrepila varovanje svojih poslovalnic. »Na žalost je šele tragična posledica privedla do ključnih sprememb pri samozaščitnih ukrepih Pošte,« pove Fank. Obenem pa so skoraj polovico ropov pošt zagrešile omenjene skupine z Balkana, ki so jih balkanske policije v sodelovanju s slovensko uspešno »nevtralizirale«. Nekaj storilcev so pozaprli v Sloveniji, nekaj v drugih državah Balkana.
Lani pa so za policijo največji problem predstavljali ropi na počivališčih ob avtocesti. Z njimi se policija ukvarja že tri leta. Nekaj časa je policija patrulje preventivno razpostavila po najbolj rizičnih počivališčih, a nepridipravi so svoje aktivnosti kmalu preselili na tista brez policijske straže. Zato je policija svojo navzočnost okrepila na počivališčih po vsej državi. Po Fankovih opažanjih so se zato letos zlikovci umaknili v druge države. Obenem pa so jih del polovili na Balkanu, kar je dodatno pripomoglo k umiritvi razmer.
Upad »klasičnega« spolnega nasilja
Poleg ropov kaže policijska statistika tudi rahel trend naraščanja spolnega nasilja, kamor štejemo tako posilstva in spolne napade na odrasle osebe kot tudi napade na mladoletne in slabotne osebe. Policija je med letoma 2001 in 2013 največ primerov spolnega nasilja, 474, obravnavala leta 2010, najmanj, 338, pa leta 2001.
Tudi v primeru spolnega nasilja, še posebej, če se to dogaja v družini, se zastavlja vprašanje realnega porasta. Več obravnavanih dejanj bi lahko bilo posledica večje prijavljivosti dejanj. Naša družba je namreč tudi na tem področju, tudi zaradi preventivnih akcij policije in osnovnih šol, vedno bolj ozaveščena. Po opažanju Marjana Fanka v Sloveniji »klasično« spolno nasilje dejansko upada, pojavljajo pa se nove oblike, povezane s svetovnim spletom. Predvsem je več nagovarjanja mladoletnikov k spolnim odnosom prek spleta in distribucije spletne pornografije z mladoletniki. Na področju nagovarjanja otrok prek spleta lahko zaradi narave teh dejanj policija ukrepa le ob prijavi. Zato o tej temi precej predavajo po osnovnih pa tudi srednjih šolah. Prav s tega področja policija izvede največ predavanj v šolah. »Predvsem pa ozaveščamo starše. Ti lahko nagovarjanje pri svojih otrocih najhitreje zaznajo,« pove Fank.
Dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo ljubljanske Pravne fakultete pa opozarja tudi na lažno prijavljanje spolnega nasilja v družinskem okolju. »V določenem obdobju je število takih ovadb strašno naraslo. Predvsem pri partnerjih, ki se razvezujejo in se borijo za otroke. Takrat so žalibog tudi advokati znali svetovati: ti samo podaj ovadbo, pa oče ali mama tri, štiri leta zagotovo ne bo prišla do otroka. V bistvu pa so otroke s tem uničevali.« K temu so po opažanju Petrovca precej pripomogli tudi nekateri aktivisti združenj proti spolnim zlorabam. »Ti so s prijavami reševali neke svoje travme in proti vsakemu, ki se jim je zazdel sumljiv, pisali ovadbe. In počeli tako grozne stvari, da ti gredo kocine pokonci. Samo zato, ker so se vživeli v vlogo velikega inkvizitorja, ki bo pregnal vse spolne zlorabe.« To se še dogaja, a v manjši meri, saj so tudi na tem področju ljudje bolje ozaveščeni.
Umorov je manj, a so zahtevnejši
Veseli pa nas lahko nedvoumen in konstanten upad najhujših posledic nasilnih kaznivih dejanj – umorov ter hudih in posebno hudih telesnih poškodb. Leta 2004 smo na primer v Sloveniji zabeležili 99 umorov in ubojev, lani le še 50. Podoben trend je tudi pri hudih telesnih poškodbah – njihovo število je v obravnavanem obdobju upadlo s 342 leta 2001 na 199 lani.
Razloge za takšen upad vodja kriminalistov Marijan Fank vidi predvsem v uspešnem boju proti nasilju v družini. Veliko umorov v devetdesetih letih je bilo predvsem posledica napetih družinskih odnosov. Z vedno večjim fokusom policije na problematiko družinskega nasilja pa so te družinske tragedije začele upadati. Družinski umori so namreč predstavljali okoli 70 odstotkov vseh primerov. Se pa ob uspešnem omejevanju družinskih tragedij po drugi strani povečuje delež organiziranih oziroma načrtovanih oblik tragedij. Te so za policijo nov izziv, saj jih je težje preiskati. »Število umorov je zdaj res nižje, so pa zahtevnejši. Motivi segajo od maščevanja do koristoljubja, torej precej širok spekter,« pove Fank.
Kako pa je mogoče obrniti trend naraščanja nasilja v Sloveniji? Poleg izboljšanja socialnih razmer Sendi Murgel s Skupnosti centrov za socialno delo opozarja na ne dovolj dobro resocializacijo zapornikov. Že kaznovani nasilneži so namreč tisti, ki pogosto ponovno zaidejo na stranpota. Socialni delavci tri mesece pred odpustom iz zapora sicer poskušajo pripraviti zapornika za povratek v družbo. A to je bistveno premalo. »V zavodih za prestajanje kazni na resocializaciji ne delamo. To je velik problem. Kazen mora biti. Vendar moramo delati tudi na tem, da prekinemo ta krog nasilja.«
Intenzivni programi resocializacije bi bili tudi za državo bistveno cenejši kot pa ponovna gostitev nasilnega povratnika v zaporu. Več programov resocializacije tako ni smiselno le s socialnega, temveč tudi z ekonomskega vidika. A na stalne pozive socialnih delavcev po več takšnih programih odločevalci odgovarjajo z že znano mantro: »Ni denarja.«
Zakaj pa se potem najde denar za zapor? Po mnenju Sendi Murgel so za to krive naše težnje po »institucionalizaciji« prestopništva – prestopnike raje umaknemo iz družbe, v institucije, kot so zapori, poboljševalnice, ali posebne zavode, namesto da bi jih poskušali čim bolje vključiti v družbo. Slovenija je v Evropi po številu takih inštitucij, v katere ljudi »odložimo«, v vrhu Evrope. Na to kaže tudi več kot 100-odstotna zasedenost naših zaporov. »Začarani krog nasilja se sam od sebe ne bo pretrgal. Tudi če je nekdo prestal kazen, ne bo čudežno začel drugače funkcionirati. Po drugi strani pa smo bombardirani z izvajanjem birokracije in administracije, namesto da bi se ukvarjali s človekom.«
Zadeve je s sprejetjem nove socialne zakonodaje leta 2011 še poslabšala Pahorjeva vlada. Nova zakonodaja socialnim delavcem nalaga še več birokratskih opravil za dodelitev socialnih pravic ljudem in jim s tem še dodatno jemlje čas za delo na terenu. Ljudje na ministrstvih po opažanju Sendi Murgel resnosti razmer še ne dojemajo najbolje – je pa zadnja vlada pripravila načrt reorganizacije centrov za socialno delo, ki bi razbremenila socialne delavce. A zaradi padca vlade je načrt pod vprašajem. »Mi si res želimo delati drugače. Tako kot si želijo delati drugače tudi v drugih javnih službah,« zaključi Sendi Murgel.
Članek objavljamo v sodelovanju s spletnim portalom za ustvarjanje kakovostnega novinarstva http://podcrto.si/
