Kako nasilen je vaš kraj

Ni razlogov za alarm

In kateri so z nasilnim kriminalom najbolj obremenjeni kraji? Na lestvici močno vodi Kočevje. V tej upravni enoti je namreč policija v omenjenem obdobju zaznala povprečno 59 nasilnih kriminalnih dejanj na 10.000 prebivalcev na leto. Sledijo Grosuplje (letno 50 nasilnih kriminalnih dejanj na 10.000 prebivalcev), Črnomelj, Velenje (oba po 48) in Maribor (46).

Kraji z najmanj nasilja v Sloveniji pa so Cerknica (13 nasilnih kriminalnih dejanj), Ajdovščina (14), Škofja Loka (15), Ilirska Bistrica in Tržič (oba po 16).

Podatke smo analizirali tudi po statističnih regijah. Z nasilnim kriminalom so najbolj obremenjene Podravska regija (letno 41 nasilnih kriminalnih dejanj na 10.000 prebivalcev), Jugovzhodna Slovenija (38) in Osrednjeslovenska (37). Najbolj miroljubne pa so Gorenjska (19), Goriška (20) in Notranjsko-Kraška (23). Razlike med posameznimi deli Slovenije so očitne. V Kočevju je več kot štirikrat več nasilnega kriminala kot v Cerknici. V najbolj nasilni slovenski regiji je takšnega kriminala dvakrat več kot v najmanj nasilni.

So ti podatki razlog za alarm? Če se osredotočimo na celotno državo, potem niso. »Kriminal je vedno družbeno privlačna tema, ker lahko politiki obljubljajo, da bodo zaprli vse tajkune, da bodo ne vem kaj preprečili, in s tem dobijo precej glasov na volitvah. Seveda jim vsi nasedejo. A problema se ne da rešiti čez noč. Po drugi strani pa živimo v srečni deželi, kjer je kriminala izredno malo. Če je za politika tole uporabno, je za analitike manj alarmantno,« pove dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo ljubljanske Pravne fakultete.

Petrovcu dajejo prav mednarodne primerjave kriminala. Te so sicer zelo nehvaležne, saj ima vsaka država svoj kazenski zakonik in s tem tudi čisto svoje kvalifikacije posameznih kaznivih dejanj. Ni nujno, da je na primer definicija, katera dejanja predstavljajo družinsko nasilje, pri nas enaka kot recimo v Indoneziji ali Nigeriji. Lahko pa mednarodno primerjamo najbolj nedvoumno in hkrati najhujše kaznivo dejanje – umor. V Sloveniji se je v letu 2012 po podatkih Svetovne banke zgodilo 0,7 umora ali uboja na 100.000 prebivalcev, kar nas postavlja na rep držav v svetu. Za primerjavo: v Avstriji in Italiji je ta številka 0,9, na Češkem en umor, tolikšno je tudi povprečje v državah evroobmočja. A po drugi strani je bilo v Kočevju v letih 2008 do 2013 zabeleženih sedem »uspešno izvedenih« dejanj umorov oziroma ubojev, kar je, preračunano, 6,6 umora na 100.000 prebivalcev letno. To pa je na ravni držav, kot sta Afganistan in Kambodža.

Ne smemo se torej zadovoljiti z nizkimi številkami kriminalitete v celotni državi, pač pa velja nameniti pozornost najbolj prizadetim slovenskim regijam. A najti odgovor na vprašanje, zakaj so nekateri slovenski kraji bolj podvrženi nasilnemu kriminalu kot drugi, je izjemno težko. Mnogo dejavnikov za nasilje namreč sploh ne poznamo ali pa jih je praktično nemogoče raziskovati, poudarja dr. Dragan Petrovec. Nemogoče je na primer raziskovati družinske odnose, ki privedejo do nasilja v družini. Obenem se ne smemo ujeti v past prevelikega posploševanja, opozarja Petrovec. Za primer Kočevja in Grosuplja bi lahko uporabili brutalen jezik in rekli, »seveda, to so kraji, polni ciganov, normalno, da je tu veliko kriminala«. Toda svoj del krivde nosi tudi večinsko prebivalstvo. Če deprivilegirano populacijo potiskamo na družbeno obrobje in jo za vsako ceno ohranjamo tam, kamor po našem spada, torej čim dlje od nas, od izobraževalnega, zdravstvenega sistema do bivalnih standardov, potem lahko zagotovo pričakujemo še več takšnih težav.

Petrovcu pritrjuje tudi statistika: Murska Sobota na primer, v kateri prav tako prebiva precej Romov, je po nasilnem kriminalu šele na 38. mestu, Metlika pa na 32. mestu izmed 58 upravnih enot. Glede na statistične podatke bi se veljajo podobnim generalizacijam izogniti tudi pri priseljenski populaciji. Jesenice, kjer se je glede na zadnji popis za »Neslovence« opredelilo 27 odstotkov prebivalstva (slovensko povprečje je 7 odstotkov), so z 18 sumi nasilnih kaznivih dejanj na 10.000 prebivalcev sedmo najbolj mirno mesto v Sloveniji. Velenje z 18 odstotki »Neslovencev« se po drugi strani glede na nasilni kriminal uvršča v vrh slovenskih mest.

Ponekod k nasilnemu kriminalu prispevajo organizacijske težave, meni kriminolog Petrovec. Primer je ukinjanje policijskih postaj, ki imajo nesporen preventivni učinek. Tudi centri za socialno delo delujejo preventivno. Če so centri obupno podhranjeni, bo problemov več, in namesto da bi šli socialni delavci na teren, se ukvarjajo z birokracijo, ki jim jo je naprtilo pristojno ministrstvo. V krajih z malo kriminala pa je treba iskati primere dobrih praks: od dobrega dela policije in inšpekcij centrov za socialno delo do lokalne skupnosti. Slednja, pa tudi šole, lahko imajo namreč veliko dobrih programov za preprečevanje nasilja v družbi, poudarja dr. Dragan Petrovec.

Skupni imenovalec vzrokov za nasilni kriminal pa je odsotnost socialne države. Odprava kričečih razlik v premoženju in dostopnosti temeljnih dobrin, od šolstva do zdravstva, ima pozitivne učinke tudi na omejevanje kriminalitete, meni dr. Petrovec.

Bolje policist pešak kot policist v patruljnem avtu

Povezavo med stopnjo nasilne kriminalitete in socialno problematiko opazijo tudi tisti, ki so prvi poklicani na pomoč v primeru že storjenega nasilnega dejanja – policisti. Po opažanjih Marjana Fanka, šefa slovenske kriminalistične policije, na ta trend kaže tudi relativno večje število nasilnih kaznivih dejanj v vzhodnem delu Slovenije. »Severovzhodna Slovenija je bila v preteklih desetletjih zagotovo v večji meri izpostavljena socialni krizi, brezposelnosti in vsemu, kar je s tem povezano. In to zagotovo v večji meri privede do konfliktnih situacij, ki nato privedejo do nasilja. Ekonomski status, ki je povezan s socialnim stanjem in brezposelnostjo, je namreč bistven element vzrokov nasilnih dejanj,« poudarja Fank.

Podravska regija, torej regija z največ nasilnega kriminala, je po podatkih statističnega urada druga v Sloveniji glede na število prejemnikov denarne socialne pomoči. A po drugi strani je pomurska regija, v kateri socialno pomoč prejema najvišji odstotek prebivalcev, na repu lestvice nasilnega kriminala. To pa pritrjuje pojasnilom dr. Dragana Petrovca o mnogoterih vzrokih za nasilni kriminal na posameznem območju.

Glede na absolutne številke nasilnega kriminala najbolj izstopajo strnjena spalna naselja v večjih mestih in kraji z veliko javnimi prireditvami. Zgostitev prebivalstva na majhnem območju po izkušnjah policistov namreč veča možnost konfliktov in posledično nasilnih dejanj. Tako v primeru javnih prireditev kot v spalnih nasiljih je ključ povečana prisotnost policije. A če se pri javnih prireditvah še najde dovolj policistov za nadzor, so spalna naselja bolj problematična. Policist v patruljnem vozilu ne more narediti toliko kot policist, ki se peš sprehodi med bloki, pojasni Fank. Slednji ima namreč neprimerno večji preventivni učinek. A policijo omejuje kadrovska problematika, saj jih za tako patruljiranje preprosto ni dovolj. Kadrovska podhranjenost, ki so jo še poslabšali varčevalni ukrepi, je zato največja težava policije v boju proti nasilnemu kriminalu.

Policiji lahko pri preprečevanju nasilja pomagajo tudi lokalne skupnosti. »Infrastrukturna ureditev območja lahko bistveno zmanjša kriminaliteto. Od osvetlitve, ureditve do odstranitve zapuščenih objektov, ki so zbirališča nekaterih povzročiteljev nasilnega kriminala. S tega preventivnega vidika je lokalna skupnost prva, ki lahko nasilje občutno omeji. Naša naloga pa je, da jih na to opozarjamo,« pove Fank. Pomembno je še sodelovanje s šolami in centri za socialno delo. V osnovnih šolah je policija redni obiskovalec, ne samo z namenom ozaveščanja otrok glede nasilja, temveč tudi glede drog. Ta dejavnost se vsako leto krepi.

Ljubljana, prestolnica ropov

Skupno število nasilnih kriminalnih dejanj le delno osvetli problematiko nasilja. Za razumevanje problematike je namreč treba predstaviti tudi razporeditev najbolj značilnih nasilnih dejanj: umorov, ropov, povzročitev hudih telesnih poškodb, spolnega in družinskega nasilja. Različne oblike kriminala imajo namreč različne vzroke in s tem zahtevajo tudi različne ukrepe za njihovo omejitev.

Najprej se posvetimo najhujši obliki, umorom in ubojem. Tu prav tako vodi Kočevje, v katerem se je v zadnjih šestih letih zgodilo deset umorov, ubojev ali poskusov umora. To pomeni povprečno 0,94 umora, uboja ali poskusa umora na 10.000 prebivalcev na leto. Sledijo mu Trebnje (0,83), Krško (0,70) in Ormož (0,69). Število nato močno upade, saj beleži Piran kot peti na lestvici le še 0,47 umora na 10.000 prebivalcev. Osem mest – Ajdovščina, Cerknica, Dravograd, Postojna, Ruše, Tržič, Ribnica in Mozirje – v šestih letih ni zabeležilo niti enega umora ali poskusa umora. Razlike so očitne tudi po statističnih regijah. Povprečji za Jugovzhodno Slovenijo in Posavje znašata 0,47 umora na 10.000 prebivalcev, medtem ko beležita Notranjsko-Kraška in Koroška 0,03 oziroma 0,07 umora na 10.000 prebivalcev.

Po besedah Marjana Fanka je število umorov danes občutno manjše kot v devetdesetih letih. Policiji je namreč uspelo zajeziti umore, ki so bili posledica družinskih sporov. So pa umori danes za preiskovalce zahtevnejši, saj so v večini primerov načrtovani. Motivi segajo od čistega koristoljubja do maščevanja.

Naslednja hujša oblika nasilnega kriminala je povzročitev hude ali posebno hude telesne poškodbe. Mednje sodi vse od težjih zlomov kosti do trajnih poškodb, na primer amputacije ali povzročitve invalidnosti. Statistika teh poškodb morda najbolje prikaže splošno pripravljenost prebivalstva za reševanje konfliktov na nasilen način. Glede na policijsko statistiko so najbolj nasilni v Piranu, kjer beležijo 2,2 obravnavane povzročene hujše poškodbe na 10.000 prebivalcev na leto. Ta statistika je sicer do neke mere varljiva, saj se število poškodb poveča v turističnih mesecih, torej julija in avgusta, ko je v mestu več ljudi. Med letoma 2001 in 2013 je bilo julija in avgusta skupno povzročenih 11 oziroma 14 hudih in posebno hudih telesnih poškodb, januarja le ena, februarja in marca pa le po tri. Na drugem mestu je Celje z 1,9 poškodbe na 10.000 prebivalcev, tretji pa Lenart z 1,8 poškodbe na 10.000 prebivalcev na leto. Najmanj poškodb beležijo v Domžalah, Kamniku, Trbovljah in Logatcu – povsod manj kot 0,4 telesne poškodbe na 10.000 prebivalcev. Zanimiva je tudi razporeditev po slovenskih regijah. Tu prednjačita obe štajerski regiji: Podravska z 1,26 obravnavane hude telesne poškodbe na 10.000 prebivalcev letno in Savinjska z 1,17 poškodbe. Zdi se torej, da statistika potrjuje mit o večji nasilnosti Štajercev v primerjavi z drugimi prebivalci Slovenije. Najmanj hudih poškodb je povzročenih v Zasavski in Notranjsko-Kraški regiji – v obeh beležijo manj kot 0,7 hude poškodbe na 10.000 prebivalcev na leto.

Spet drug motiv za nasilje pa je pridobitev premoženjske koristi – torej z ropom oziroma roparsko tatvino (pri slednji storilec grozi ali uporabi nasilje, ko ga ujamejo pri tatvini). Prestolnica države je v Sloveniji tudi prestolnica ropov. Policija v Ljubljani namreč letno obravnava 7,3 ropa na 10.000 prebivalcev, v Mariboru, ki je na drugem mestu, pa za tretjino manj. Skoncentriranost ropov na državno oziroma štajersko prestolnico je logična. V obeh mestih je namreč največ »plena« za roparje. Najmanj ropov pa je v Ilirski Bistrici – ta ni v šestih letih zabeležila niti enega ropa ali roparske tatvine. Mestni statistiki sledi tudi regijska, saj se največ ropov zgodi prav v Osrednjeslovenski in Podravski regiji. Najmanj ropov je v Pomurski in Koroški regiji.

Posebna oblika nasilja je spolno nasilje, v katerega smo vključili tako posilstvo in spolne napade na odrasle osebe kot tudi spolne zlorabe mladoletnih in šibkejših. Tako kot pri hudih telesnih poškodbah tudi tu vodi Piran s 3,6 obravnavanega primera spolnega nasilja na 10.000 prebivalcev letno. Z več kot tremi primeri letno se lahko »pohvalita« še Kočevje in Postojna. Najmanj spolnega nasilja pa je v Ajdovščini, Ilirski Bistrici in Cerknici. Med regijami po spolnem nasilju vodi Osrednjeslovenska z 2,4 obravnavanega primera letno na 10.000 prebivalcev. Najmanj spolnega nasilja beležita Gorenjska in Zasavska regija z manj kot 1,5 primera na 10.000 prebivalcev letno.

Največ nasilnih kriminalnih dejanj je v Sloveniji povezanih z nasiljem v družini. Leta 2013 je policija obravnavala 1921 primerov nasilja v družini. Pred nasiljem v družini je z 2004 primeri le povzročitev lahke telesne poškodbe. A vzrok za dobršen del lažjih pa tudi težjih telesnih poškodb in nekaterih drugih kaznivih dejanj so prav družinski spori.

Kaznivo dejanje nasilja v družini, ki med drugim obsega grdo ravnanje s partnerjem, poniževanje partnerja, siljenje v delo ali opustitev dela, omejevanje gibanja partnerju in povzročitev fizičnih poškodb, je kazenski zakonik uvedel šele leta 2008. Že naslednje leto je policija obravnavala več kot 2700 primerov družinskega nasilja. V letih 2008 do 2013 je bilo največ nasilja v družini v Grosuplju – kar 28 obravnavanih dejanj na 10.000 prebivalcev na leto. Sledijo Velenje, Trbovlje in Črnomelj (vsi po 23 obravnavanih dejanj). Najmanj družinskega nasilja so zabeležili v Kranju, Ajdovščini, Škofji Loki in Cerknici (povsod okoli pet primerov na 10.000 prebivalcev letno). Z družinskim nasiljem najbolj obremenjena regija je Zasavska (19 primerov na 10.000 prebivalcev letno), sledijo Spodnjeposavska (17), Obalnokraška (16) in Koroška (15). Najmanj družinskega nasilja pa je na Gorenjskem (6) in Goriškem (7).

Ugotovitve analize policijske statistike se skladajo z izkušnjami socialnih delavcev na terenu, pove Sendi Murgel s Skupnosti centrov za socialno delo. Tudi po opažanjih socialnih delavcev je najmanj nasilja v družini na Gorenjskem in Goriškem, kjer je tudi najmanj prejemnikov denarnih socialnih pomoči. V obeh regijah po podatkih statističnega urada to pomoč prejema okoli 2,4 odstotka prebivalcev, v Zasavju pa je teh skoraj trikrat več. S šestimi odstotki prejemnikov denarnih socialnih pomoči se namreč Zasavje med regijami uvršča na tretje mesto po prejemnikih pomoči. Prav slabše materialne razmere pogosto privedejo do bolj napetih odnosov v družini. »Veliko je stresa, ki ga od zunaj prinesemo v družinsko okolje,« pove Sendi Murgel.

A tudi tu je stvar bolj kompleksna. Vodilni regiji glede na število prejemnikov socialne pomoči, Pomurska (6,6 odstotka) in Podravska (6,4 odstotka), po nasilju v družini ne prednjačita. Med dvanajstimi statističnimi regijami sta šele na devetem oziroma osmem mestu. Zato morajo na družinsko nasilje vplivati še drugi vzroki. Eden pomembnejših je po besedah Sendi Murgel sprejemljivost nasilnega obračunavanja s partnerjem v posameznem okolju. Predvsem v družinah, kjer so bili povzročitelji nasilja v mladih letih tudi sami žrtve nasilnega obnašanja svojih staršev oziroma je bilo nasilje med staršema sprejemljiv način urejanja konfliktov.