Je svet dobil nova središča?

Vzpon policista bojevnika

Ulice mest so preplavili protestniki. Napisi na majicah in transparentih? »Ni pravice!« »Celoten sistem je rasističen.« Julija lani so bili protesti na Floridi, a tudi v New Yorku in drugih ameriških mestih. Policija, v prepoznavnih temnomodrih uniformah, je bolj ali manj čakala ob strani, da se bes ljudi umiri. Floridsko sodišče je namreč slabo poldrugo leto po umoru najstnika Trayvona Martina oprostilo njegovega morilca, Georgea Zimmermana.

V zadnjem tednu so ameriške ulice ponovno polne protestnikov, katerih sporočilo je tako rekoč identično. Razlog? Devetega avgusta je bil ubit Michael Brown. Neoborožen temnopolti 18-letnik je obležal pod streli policista. A na ulicah mest zvezne države Missouri so tokrat oklepna vozila z ostrostrelci. Policisti so v vojaških opravah, s plinskimi maskami na obrazih. O tej transformaciji je julija lani izšla knjiga Radleyja Balka Rise of the Warrior Cop. V svetu vse večjih neenakosti in očitnih krivic postajajo strategije, kako izkoristiti izredno stanje in zajeziti proteste množic, cvetoča industrija.

Največ izkušenj z njimi ima Izrael, ki pod sistemom okupacije in apartheida ohranja nadvlado nad milijoni Palestincev že desetletja. Yehuda Shaul, nekdanji izraelski vojak in soustanovitelj organizacije Breaking the Silence, je v pogovoru pred dvema tednoma razložil, kako strategija zastraševanja in obvladovanja deluje. Sam se je je naučil in jo izvajal v okupiranem Hebronu. »Včasih slišimo za primere umorov civilistov, ki izzvenijo kot primer gnilih jabolk. Izjeme. Niso izjeme, ampak pravilo. Izjemno na njih je le to, da o njih govorimo,« je dejal Yehuda Shaul. »Nihče, ki je opravljal vojaško dolžnost na okupiranem ozemlju Palestine, nima čistih rok. Okupacija drugače ne more obstajati. Enakopravnemu sočloveku ne narediš stvari, ki jih narediš Palestincu.«

Njegova naloga v Hebronu je bila poskrbeti, da se nadoblast Izraela »čuti«. To je obsegalo nočna vdiranja v hiše, postrojitve članov družine ob stene, razmetavanje in uničevanje, metanje zvočnih granat... »Edini način, da vladaš nad ljudmi, je, da jih držiš v strahu. Ves čas. Ko se navadijo na stopnjo zatiranja, jo moraš povečati. In nato spet. In spet. In spet.«

Zavezništva mučiteljev in kriminalcev

Izraelska najnovejša bombardiranja Gaze so bila v tem pogledu uspešna. V zadnjih dneh, ko se med humanitarnimi premirji ljudje z obotavljanjem vračajo na porušene domove, so ZN izjavili, da je uničenje Gaze doseglo raven, kot je še nismo videli. Medtem so v Izraelu iznašli nov glagol: genocidiranje.

Hkrati je bombardiranje Gaze razkrilo na novo sklenjena zavezništva na Bližnjem vzhodu. Izrael, Egipt in Savdska Arabija so najboljši prijatelji. Arabskim voditeljem, obutim v vojaške škornje monarhičnih ali vojaških diktatur, se ne ljubi več niti pretvarjati, da čutijo kaj solidarnosti s Palestinci, sploh ne s tistimi, ki še kar verjamejo v pravico ljudi do svobode in upora proti zatiralcu.

Hkrati se v regiji nikomur več ne ljubi poslušati ameriških nasvetov. Največje ponižanje ameriškega zunanjega ministra Johna Kerryja so priredili, ko ga je egiptovski vojak ob vstopu v predsedniško palačo generala Al Sisija »pretipal« z elektronsko palico, ali morda ne nosi skritega orožja, s katerim bi lahko napadel egiptovskega vladarja. Egipt je v začetku tega tedna tudi zavrnil vstop v državo ameriškemu direktorju organizacije Human Rights Watch, Kenethu Rothu. Ta se je že na letališču v Kairu moral obrniti in odleteti nazaj čez Atlantik. V Kairu je želel prisostvovati uradni predstavitvi poročila o poboju okoli 700 protestnikov pred letom dni, ki so na kairskih ulicah protestirali proti julijskemu vojaškemu udaru in odstranitvi dotedanjega predsednika Egipta Mohameda Morsija. »Masaker v Rabi izpolnjuje znake hudodelstva zoper človečnost in stoji ob boku kitajskemu pokolu na trgu Tiananmen,« v poročilu opozarja HRW.

V zadnjem letu dni je Egipt Muslimansko bratovščino ponovno označil za teroristično organizacijo, prepovedal njeno politično stranko, pozaprl večino vidnih članov in junija v množični obsodbi, ki jo je večina odvetnikov in mednarodnih organizacij označila za farso, potrdil smrtno kazen za 183 muslimanskih bratov.

Pozivi o izpustitvi treh novinarjev Al Jazeere, ki so v Egiptu zaprti zaradi opravljanja svojega dela že od 29. decembra 2013, so gladko preslišani. Egiptovski voditelji imajo tako z zahoda kot vzhoda, severa in juga vso podporo, ki si jo lahko želijo. Skupni sovražnik je politični islam.

Ob nonšalantni izjavi ameriškega predsednika Baracka Obame 1. avgusta, da so Američani po 11. septembru 2001 »mučili neke ljudi«, nedovzetnost sveta za ameriške izraze ogorčenja težko preseneča. Evropa, po drugi strani, je pri mučenjih sodelovala, a o tem ne govori. O evropski krivdi je 24. julija letos razsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je Poljsko obsodilo, da je kršila svoje obveze do spoštovanja človekovih pravic s tem, ko je pomagala ameriški Cii pri tajnih prevozih dveh posameznikov, Palestinca in Savdijca, ki sta bila žrtvi ameriškega mučenja in sta še vedno zaprta brez obsodbe v ameriškem vojaškem zaporu Guantanamo.

Sirija – bohotenje norcev

Avgusta lani, ko je teklo tretje leto državljanske vojne v Siriji, se je zgodil drugi napad s plinom sarin. Napad v Ghouti, so v poročilu decembra 2013 zapisali preiskovalci ZN, je imel enake znake in posledice kot manjši napad marca 2013 v Khan Assalu. Avgustovskemu napadu je sledilo veliko govora o prestopljeni rdeči črti, ki jo je nekam v pesek zarisala ameriška administracija. Rdeča črta naj bi določala, kakšne in koliko smrti je še sprejemljivih v državljanski vojni popolnega opustošenja in razčlovečenja. Med glasno ogorčenje zaradi uporabe kemičnega orožja pa so se hitro zarili dvomi, ali je bil res Asadov režim tisti, ki je uporabil sarin, ali pa je bila v ozadju nespodobno silovita in smrtonosna želja po ameriškem posredovanju v Siriji s strani upornikov in njihovih podpornic, od Turčije in Katarja do Savdske Arabije in Kuvajta.

Ob pomoči ruskega diplomatskega posredovanja in po ostrem soočenju Amerike in Turčije o tem, kdo je kaj naredil v Siriji, ki ga je v aprilskem članku The Red Line and the Rat Line v London Review of Books mojstrsko opisal Seymour Hersh, so se toni ogorčenja umirili, Sirija pa je pristala na predajo in uničenje zalog kemičnega orožja. V sredo je Organizacija za prepoved kemičnega orožja, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za mir, sporočila, da so na ameriški ladji v Mediteranu uničili zadnje tone predanih sirskih kemikalij za izdelavo sarina. Rusija je uspešno diplomatsko posredovala tudi pri pogajanjih o iranskem jedrskem programu, ki se nadaljujejo.

Vendar pa so sedaj pogovori, ki se dotikajo Sirije in njene okolice, zašli v popolnoma drugo smer. Vprašanje ni več, kako orožje uničiti, ampak kako ga dostaviti še več. Francija je tako v sredo napovedala, da bo začela dostavljati orožje iraškim kurdskim oboroženim silam, ki so postale v Iraku zadnja fronta v boju proti oboroženi skupini Isis. Zakaj? Kurdske pešmerge se borijo proti mnogo bolje oboroženemu nasprotniku, saj si je Isis v zadnjih mesecih uspešnega zasedanja ozemelj Iraka in Sirije nabral lepo zalogo orožja. Najprej ga je lahko kupoval in grabil kot ena od uporniških milic v Siriji proti sirskemu predsedniku Bašarju Al Asadu. Isisovi uspehi na bojiščih naj bi v njegove vrste pritegnili tudi borce iz drugih uporniških skupin, ki jih je po vsej verjetnosti trenirala tudi ameriška Cia v želji pomagati sirskim upornikom. Zadnji del oboroževanja je Isis opravil v letošnjem juniju, ko je pred njim iz Mosula pobegnila iraška vojska in za seboj pustila vso opremo in orožje, s katerim so jo založile Amerika in druge sile »za krepitev demokracije«, ki so tako ali drugače sodelovale v iraški vojni.

Akronim Islamske države v Siriji in Iraku (Isis) je ime grške boginje zdravja, zakonske zveze in ljubezni. Vendar se zdi, da bojevnikom Isisa tega ni nihče povedal. V resnici so v zadnjih mesecih in letih imeli veliko dela s preimenovanji. Njihova prababica je Al Kaida v Iraku, ki je nastala že takoj ob začetku ameriške zasedbe Iraka leta 2003. Z državljansko vojno v Siriji se je nato Islamska država v Iraku (ustanovljena leta 2006) povezala z deli uporniških milic v Siriji in se vzpostavila kot najokrutnejša oborožena skupina doslej, ki so jo za preveč skrajno označili celo ostanki stare Al Kaide.

Julija se je po ulicah sirskega mesta Raqqa tako zapeljal avtomobil, katerega okna so bila polepljena z imeni treh žensk. Vse so zapornice v savdskih zaporih, med njimi je bilo tudi ime Hayle Al Qassir, ki je zaprta že od maja 2010. Hayla je nečakinja Khataba Al Najdija, ki je avto zapeljal proti sirski vojaški bazi Divizije 17 in ga tam, s seboj vred, detoniral. Napad šteje Isis med svoje uspehe. Hayla Al Qassir, vdova Al Kaidinega borca in mati hčerke, medtem ostaja v Savdski Arabiji, kjer je bila obsojena zaradi rekrutiranja novih članov in članic Al Kaide. Njeno izpustitev je pred leti zahtevala tudi Al Kaida na Arabskem polotoku.

Na dvojno vlogo, ki jo igra Savdska Arabija v širši regiji, opozarja tudi Patrick Cockburn, avtor knjige The Jihadis Return: Isis and the New Sunni Uprising. »Krušni starši Isisa in drugih sunitskih džihadskih gibanj v Iraku in Siriji so Savdska Arabija, zalivske monarhije in Turčija,« opozarja Cockburn. »To ne pomeni, da džihadisti nimajo močnih lokalnih korenin, a njihov vzpon je bil ključno podprt od zunaj, prvotno s katarsko in savdsko finančno pomočjo... Savdska politika ima kontradiktorna motiva: strah pred džihadističnimi operacijami v Savdski Arabiji in želja uporabiti džihadiste proti šiitskam silam na tujem... Sedaj doma zapirajo džihadiste, ki želijo v Irak in Sirijo, saj jih je postalo groza, kaj so pomagali ustvariti. Ljubezni do monarhične hiše Saud savdski džihadisti pač ne poznajo.«

Jessica T. Mathews, predsednica washingtonskega think-tanka Carnegie Endowment for International Peace, v zadnji izdaji New York Review of Books piše, da Isis danes povezuje skupine, med katerimi so zelo velike razlike, nekatere pa se celo medsebojno prezirajo. Zato pričakuje, da sedaj povezane skupine ne bodo ostale skupaj dolgo časa. »Zgodba, za katero se je zdelo, da se vrti le okoli religije in vojaškega napredovanja, je v resnici predvsem zgodba o politiki: o dostopu do javnih sredstev in storitev, o pravici do glasu pri odločanju in vsaj temeljni socialni pravičnosti,« izrisuje podstat Isisa.

Tako bi morda bilo bolj pametno, če bi generalni sekretar ZN Ban Ki Moon zavrnil 100 milijonov dolarjev težko donacijo, ki mu jo je savdski veleposlanik v Ameriki v sredo poklonil za boj »proti zlu, ki se nas vse dotika«, terorizmu. Terorizem je še vedno skrajno ohlapen pojem, ki kar vabi k zlorabi moči z manipulacijami. Ob milijardah, s katerimi Savdijci podpirajo širjenje vahabistične, najbolj nazadnjaške različice islama po svetu, ter ob veselju, s katerim zatirajo ter z bičanji in drugimi telesnimi kaznimi kaznujejo lastne državljane, ki se jim preveč na glas toži po demokraciji, pa so tudi zadnji, ki imajo pravico kupovati mir.

Oder plenjenja je postal ves svet

Julija letos je po podatkih Mednarodne agencije za energijo (International Energy Agency) in nekaj let pred vsemi napovedmi Amerika postala država, ki načrpa največ nafte. Sledita ji Savdska Arabija in Rusija. Amerika pa je tudi edina država, ki izvozi več orožja kot Rusija, vendar zadnje sankcije Amerike in Evrope ruske trgovine z vojaško opremo ne bi smele resneje prizadeti, saj so glavni kupci ruskega orožja Indija, Kitajska in Azerbajdžan. V zadnjih dneh želijo prav rusko orožje tudi evropske države čim hitreje spraviti do kurdskih pešmerg v Iraku, saj je to orožje, ki ga ti znajo najbolje uporabljati v boju proti Isisu.

V začetku letošnjega poletja je ameriška vlada sprejela odločitev, da bo postopoma začela odpravljati štiridesetletno prepoved izvoza nerafinirane nafte v tujino. Ekonomist Paul Craig Roberts, nekdanji član administracije Ronalda Reagana, bi v tem verjetno videl še dodatni dokaz, da se Amerika spreminja v državo tretjega sveta. Pred desetimi leti je skupaj s senatorjem Charlesom Schumerjem objavil članek o uničujočih posledicah, ki ga bo imel prostotržni globalizem za delavce. Napovedal je, da bodo posledice vidne čez dvajset let. Zmotil se je za desetletje, ugotavlja danes. Tako je pred dnevi svoj članek The De-Industralization of America zaključil s stavkom: »Rast v prihodkih in bogastvu enega odstotka je rezultat plenjenja, ne pa produktivne gospodarske dejavnosti.« Oder plenjenja pa je postal ves svet.

Brazilski novinar Pepe Escobar in avtor knjig Globalistan ter Obama does Globalistan postavlja v to zgodbo tudi Ukrajino. Odvija se boj za ohranitev unipolarnega, ameriškega sveta, piše. Namero ukrajinskih oblasti, da povabijo k upravljanju svojega plinovoda zahodne partnerje, vidi kot dejanje ukrajinskega kompradorstva z ameriškim kapitalom. V isti kontekst postavlja tudi ameriško nasprotovanje gradnji Južnega toka, ki bi obšel Ukrajino pri dobavi plina iz Rusije v EU, kar bi okrepilo evropsko-rusko sodelovanje.

John Pilger, britanski novinar in filmar, je zgrožen, kako so v Ukrajini neonacisti postali sprejemljivi nacionalisti, odkar sta jih Evropa in ZDA pozdravili v novi ukrajinski vladi.

Na ruski strani pa v umirjenih tonih opazuje dogajanje na rusko-ukrajinski fronti Konstantin Makiyenko, namestnik direktorja ruskega centra za analizo strategij in tehnologij. Precej nezaskrbljen je glede zadnjih sankcij Zahoda, naperjenih proti Rusiji. Izkušnje iz manipuliranja nezadovoljstva prebivalstva v sosednjih, nekdanjih ruskih pokrajinah si Rusi nabirajo že leta. V Abhaziji in Južni Osetiji so čakali na pravi trenutek od začetka devetdesetih let pa vse do vojne v Gruziji leta 2008. Makiyenko tako razlaga: »Najpomembnejša stvar za borce v samoobrambi ni, da zmagajo v vojni, ampak da vojne ne izgubijo. Če ni poraza, je to že samo po sebi zmaga. Ko bo število smrtnih žrtev doseglo 5 ali 7 tisoč in bo ukrajinski BDP padel za 10 ali 12 odstotkov, lahko računamo, da bodo nasprotovanje vojni in protesti postali glavna tema v državi. To je ponavadi strategija šibkejših nevladnih aktivistov, ko se borijo proti močnejši vladni mašineriji v kateremkoli podobnem konfliktu.«

Jabolko na dan odžene Ruse stran

To bi lahko bilo geslo, v katerega se je sprevrgel poskus sankcij zoper Rusijo, ki mu je ta vrnila košarico lastnih omejitev uvoza iz EU. Med drugim so ruski protiukrepi prizadeli tudi poljska jabolka, glede katerih poteka sedaj akcija, da jih lahko Poljaki sami pojedo in tako omilijo učinke ruskih sankcij. Poljska pa je napovedala sprožitev spora zaradi ruskih ukrepov pred Svetovno trgovinsko organizacijo. Kmetijski ministri iz Poljske, Romunije, Finske in Španije so tudi napovedali, da bodo od Bruslja zahtevali finančna nadomestila za svoje kmete. Tri države EU, ki v Rusijo izvozijo največ prehrambnih izdelkov, so Litva, Poljska in Nemčija, ki so v Rusijo lani izvozile vsaka za več kot milijardo evrov prehrambenih izdelkov. Vsi prehrambni izdelki, ki gredo iz EU v Rusijo, so skupaj vredni okoli 12 milijard evrov letno in predstavljajo približno desetino izvoza teh izdelkov iz EU v tretje države. Skupni izvoz EU v Rusijo je lani znašal skoraj 120 milijard evrov, medtem ko je bil uvoz iz Rusije vreden dobrih 206 milijard evrov. Komisar EU za kmetijstvo je ta četrtek sklical prvo srečanje za oceno posledic, ki jih bodo čutili evropski pridelovalci. Sklad, iz katerega naj bi bilo možno poplačilo nekaterih upravičenih oškodovancev, znaša borih 420 milijonov evrov.

Rusija je medtem že sklenila trdnejše in obširnejše sodelovanje s Kitajsko in azijskim trgom. Kitajska in Rusija sta se že junija dogovorili, da bosta v medsebojni trgovini uporabljali ali kitajski juan ali ruski rubelj in tako v celoti zaobšli ameriški dolar. Ta teden sta se državi tudi dogovorili o povečanju in poenostavitvi uvoza sadja in zelenjave iz Kitajske v Rusijo, kar bo olajšala tudi postavitev nove prostotrgovinske cone na meji med državama.

Zavezništva proti dolarju

Mnogo večji problem za moč in položaj petrodolarja pa je, da bo glede na sedanje rusko-kitajske dogovore potekala v rublju in juanu tudi vsa trgovina z nafto in zemeljskim plinom. To lahko pomeni resno oslabitev dolarja, katerega delež med rezervnimi valutami počasi, a vztrajno pada. Ameriški novinar Mike Whitney piše, da lahko to pomeni resno grožnjo »sistemu, ki se je oblikoval leta 1974, ko je Richard Nixon prepričal članice OPEC, da ceno nafte vrednotijo izključno v dolarjih in da presežke nato predelajo v ameriške obveznice. Ta dogovor prinese ZDA milijardo dolarjev na dan.«

H krhanju moči dolarja gre dodati tudi julijsko odločitev Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike (držav BRICS), da do leta 2016 začne delovati njihova razvojna banka z začetnim kapitalom v vrednosti 100 milijard dolarjev. Ta naj bi ponudila protiutež sedanjemu Mednarodnemu denarnemu skladu in Svetovni banki, ki s svojimi posojili tlakujeta pot interesom lastnikov globalnega kapitala. Njune zahteve pri odobritvi posojil pa države zvežejo v primež dolga, ki vodi v družbeno opustošenje in še dodatno poglabljanje neenakosti.

Zadnji dokaz o popolni norosti in brezobzirnosti predatorskega kapitala je ponudil »grisakrot« Argentine. Skovanka se je hitro prijela za poimenovanje bankrota, ki ga je konec julija povzročil newyorški sodnik Thomas Griesa. Prepovedal je poplačilo argentinskih upnikov iz 539 milijonov dolarjev, ki jih je Argentina po dogovoru položila na banko New York Mellon. Zakaj? Ker so »predatorski investitorji«, na čelu s podjetjem NLM Capital Paula Singerja, ki so naknadno kupovali argentinski dolg po bankrotu južnoameriške države leta 2001 in niso pristali na način poplačila, na katerega je pristalo 92 odstotkov ostalih upnikov, zahtevali, da se jih poplača v celoti, vključno z obrestmi. To bi samo NLM Capitalu, ki je leta 2005 kupil za 48 milijonov dolarjev vrednostnih papirjev iz argentinskega dolga, prineslo poplačilo v vrednosti 832 milijonov dolarjev. Mnogi ekonomisti so nejeverno zmajevali z glavo in opozarjali na negativne posledice, ki jih bo sodba imela za vsak poskus soglasnega odpisa dolgov ali za bankrot naslednje države. Ameriški profesor Joseph Stiglitz je zgroženo zapisal, da so se ameriška sodišča izkazala za sramoto. »Ameriški finančni sistem je že sedaj utečen v tem, da izkorišča revne Američane. Sedaj je svoje delovanje razširil globalno. Suvereni posojilodajalci ne bodo in ne smejo zaupati v pravičnost in strokovnost ameriškega pravosodja.« Sedmega avgusta je Argentina zaradi spora vložila tožbo proti ZDA na Meddržavnem sodišču v Haagu.

Od ribiških ladij do javnih storitev

Ruske olimpijske igre v Sočiju, brazilski nogometni svetovni pokal in novi stadioni, ki jih gradijo v Katarju za prihajajoče svetovno nogometno prvenstvo 2020, vsi zahvaljujoč raziskovalnim novinarjem in mednarodnim organizacijam za človekove pravice danes nosijo žig smrti med delavci zaradi neprimernih pogojev dela. Vrednost življenja delavca je za drobiž prodana zadolženi duši potrošnika in gledalca. In po junijskem razkritju časnika Guardian tudi vsaka jed z rakci prinese na krožnik vprašanje: So to tajski rakci? In nato: So bili pobrani s suženjskim delom predvsem migrantskih delavcev iz Burme in Kambodže?

Trgovinski sporazumi, ki jih želi Amerika skleniti tako s pacifiškimi partnericami kot z EU, delavskih pravic in varovanja okolja niti slučajno ne postavljajo na prvo mesto, četudi obljubljajo nove zaposlitve. A vendar bi morali govoriti predvsem o kakovosti delovnih mest in dostojnem plačilu za vse. Wikileaks je junija pogajanjem o transatlantskemu in transpacifiškemu partnerstvu dodal še tretji sporazum, katerega pogajanja potekajo v tajnosti – gre za sporazum o storitvah, TISA. Ta naj bi povezal 23 podpisnic, med njimi tako Pakistan, Islandijo, EU in ZDA kot Panamo in Kolumbijo. Gre za sporazum, ki še dodatno krči možnosti ljudi, da bi imeli demokratičen vpliv na vprašanja o gospodarstvu in financah svojih družb. Slavoj Žižek v članku Leaving Democracy to the Experts povzame učinke TISA v sklep, da gre za tiho prestrukturiranje globalnega gospodarstva, s krčenjem prostora za javne storitve in skupna dobra. Hkrati ugotavlja, da je grožnja, ki jo je Wikileaks do sedaj prepoznaval predvsem v dejanjih oblastnih organov države, dobila še drug obraz: kapital kot sila nadzora, ki ogroža našo svobodo na mnogo bolj sprevržen način, saj zlorablja naše razumevanje svobode. Boj vsakega za vse je v globaliziranem svetu dejstvo, četudi je njegova moč manjša kot poraz enega, ki se sprevrže v izgubo za vse. Slabši pogoji za kogarkoli pomenijo na (dolgi rok) slabšanje pogojev za vse. A vendarle so zmage in porazi dobljeni in izgubljeni na lokalni ravni. Tako je odločitev o sprejetju iraških in sirskih beguncev v Sloveniji lahko posledica pritiska angažirane slovenske civilne družbe. Tako kot izpolnitev obveznosti do delavcev lendavske družbe Nafta Petrochem, ki stavkajo že drugi teden, ne more biti le njihova osebna borba.