Anomalija ali trend?

Je kozarec napol poln ali napol prazen?

Slovenija je v minulem letu med evropskimi državami zabeležila najhitrejšo rast števila samozaposlenih, 16-odstotno. Na prvi pogled se zdi, kot da je Slovence kar naenkrat zgrabila podjetniška mrzlica. To bi nas moralo razveseliti, saj brezposelnost v Sloveniji dosega že skoraj poosamosvojitvene rekordne ravni. Ob vztrajnem padanju delovno aktivnih, zaposlenih za nedoločen čas in tudi »zaposlenih« preko študentskega servisa je samozaposlovanje v zadnjih letih edina kategorija, ki beleži rast. Od začetka leta 2008 pa do začetka letošnjega leta se je delež samozaposlenih po podatkih državnega statističnega urada povečal z 10,3 na 13 odstotkov, s čimer se je Slovenija začela približevati povprečju EU.

A zgodba je precej bolj kompleksna in problematična z več vidikov, na kar opozarjajo številne izpovedi samozaposlenih iz nuje in predvsem na zahtevo podjetij, samozaposlenih v kulturi in tudi v medijih. Na težaven socialno-ekonomski položaj samozaposlenih iz nuje že nekaj časa opozarjajo v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), vendar pa za zdaj ni videti, da bi se v kratkem lahko nadejali kakršnekoli zakonske rešitve problema. Strmo naraščanje samozaposlitev pa ni problematično zgolj zaradi najbolj izstopajočih primerov tistih posameznikov, ki so bili v samozaposlitev prisiljeni in so z dohodki na pragu revščine – po podatkih ZSSS je tveganje revščine med samozaposlenimi skoraj dvakrat višje kot na splošno med zaposlenimi – ampak gre za fenomen, ki ima precej širše učinke na gospodarstvo. Visok delež samozaposlenih v družbi je plodno gojišče za razraščanje sive ekonomije in utajevanje davkov, poleg tega je inovacijska sposobnost malih podjetnikov precej nižja kot v velikih podjetjih, kar seveda negativno vpliva na gospodarsko rast.

Slovenija sicer ni edina evropska država, kjer samozaposlovanje v zadnjih letih narašča. Na britanskem raziskovalnem inštitutu IPPR so prejšnji teden objavili poročilo o trendih samozaposlovanja v EU, v katerem ugotavljajo, da je Velika Britanija postala »raj« za samozaposlovanje in da je k rasti zaposlenosti v državi daleč najbolj prispevalo samozaposlovanje; zaposlitve za nedoločen čas pa postajajo redka dobrina.

Podobno kot v Sloveniji je ta »nenaden podjetniški duh« pritegnil veliko pozornosti politike, sindikatov in raziskovalcev, ki pa si pojav razlagajo vsak po svoje. Britanska vlada, ki je v minulih letih tako kot slovenska na različne načine spodbujala samozaposlovanje, je pozdravila podjetnost Britancev. Precej bolj previdni so v britanski centralni banki, kjer opozarjajo, da bi rast števila samozaposlenih lahko bila posledica slabosti na trgu dela in ne resničnih tržnih priložnosti. Najbolj kritični pa so v sindikalni organizaciji Tuc, kjer so med drugim izpostavili pomenljiv podatek, da je od sredine leta 2010 samozaposlovanje predstavljalo kar 44 odstotkov neto rasti zaposlenosti. Glede na socialno-ekonomske značilnosti novih samozaposlenih in statistiko, ki zajema podatke o ustanavljanju novih podjetij, v organizaciji zaključujejo, da samozaposlovanje predstavlja občuten in zaskrbljujoč premik k manj varnim oblikam zaposlitve.

Britansko razpravo lahko brez večjih težav preslikamo na Slovenijo. Če so v zavodu za zaposlovanje z učinki programa subvencioniranja samozaposlovanja zadovoljni (v sedmih letih so s 97,3 milijona evrov subvencij pri samozaposlitvi podprli 23.316 oseb, »umrljivost« podjetij, ki so prejela subvencije, pa naj bi bila podobna povprečni), so v sindikatih do fenomena izjemno kritični. Argumenti so na obeh straneh približno enaki tistim v Britaniji. Je torej kozarec napol poln ali napol prazen?

V Sloveniji v delovnem razmerju vedno manj ljudi http://t.co/6rsYyCeme7#Pianopic.twitter.com/y3TTTQBFnb

— Spletni Dnevnik (@Dnevnik_si) August 23, 2014

Samozaposleni iz nuje problem tudi za teorijo

Profesorica Tjaša Redek z ljubljanske ekonomske fakultete meni, da je »verjetno trenutni trend rasti samozaposlovanja, ki smo ga lahko opazovali v zadnjih letih, v večji meri vezan na krizo, v večji meri vezan na krizo, pritiske delodajalcev, na porast podjetništva iz nuje, ki ga je z ukrepi, torej subvencijami, podprla tudi država. V tem kontekstu je bila zanimiva navedba Guardiana, ki sicer citira znanstvene članke, da bi večina samozaposlenih z veseljem sprejela 'normalno' delo in da je veliko samozaposlenih sprejelo ta način dela, ki sicer zahteva nizke kvalifikacije. Uporabijo izraz 'odd-jobbers' (nenavadni delavci, op.p.).«

A dr. Redekova hkrati opozarja, da trenutna rast samozaposlitev ni nekaj, česar doslej še nismo videli. Po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je samozaposlovanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja upadlo, v devetdesetih se je znova zvišalo, potem se je spet znižalo in v zadnjih letih vnovič narašča. V EU pa se je število samozaposlenih v zadnjih letih celo zmanjšalo; najvišje je bilo leta 2007, deloma zagotovo tudi zato, ker so nekateri enostavno obupali in trg dela zapustili. Po drugi strani pa, tako Redekova, podatki kažejo, da le majhen odstotek samozaposlenih tudi zaposluje, kar pravzaprav govori o šibki podjetniški aktivnosti.

Iz podatkov, ki so nam jih posredovali z Ajpesa, je razvidno, da slovenski samostojni podjetniki resnično zelo malo zaposlujejo. Kar 72 odstotkov vseh samostojnih podjetnikov (skupaj jih je lani Ajpesu poslovna poročila poslalo slabih 70.000) lani ni imelo nobenega zaposlenega. Če k tej skupini dodamo še tiste, ki so imeli zgolj enega zaposlenega, se delež takšnih s.p. med vsemi podjetniki zviša na skoraj 90 odstotkov. In ne le, da s.p. malo zaposlujejo, plače, ki jih zaslužijo njihovi zaposleni, so v povprečju precej nižje kot plače zaposlenih v gospodarskih družbah. Lani je tako povprečna mesečna plača na zaposlenega pri podjetnikih znašala 936 evrov, zaposleni v gospodarskih družbah pa so v povprečju prejeli 1461 evrov.

Seveda v ta izračun niso vključeni nosilci s.p., ki si plače ne izplačujejo, ampak jim pripada ves dobiček, ki ga podjetje ustvari. Če gre soditi po prihodkih in neto dohodkih, ki jih ustvarijo samostojni podjetniki, je kriza njihov ekonomski položaj močno poslabšala. Če so še leta 2008 ustvarili dobrih 5,8 milijarde evrov prihodkov, so jih lani za dobro milijardo evrov manj. Precej manjši kot pred krizo pa je tudi neto dohodek podjetnikov, zmanjšal se je s približno 435 milijonov evrov na slabih 320 milijonov evrov. Je pa za s.p. spodbudna novica, da so lani v primerjavi z letom 2012 neto dohodek vendarle povečali, medtem ko se je v gospodarskih družbah še znižal.

Če se vrnemo k pozitivni samooceni zavoda za zaposlovanje o uspešnosti projekta subvencioniranja samozaposlovanja. Kot enega od znakov uspešnosti navajajo podatek, da je peto leto po podelitvi subvencije še vedno »živih« več kot polovica tako ustanovljenih podjetij. To je približno toliko kot v povprečju velja za vse samostojne podjetnike. Vendar pa ima zgodba eno veliko pomanjkljivost. Če upoštevamo podatek, da se je za subvencijo in samozaposlitev iz nuje po podatkih zavoda odločilo 44 odstotkov vseh prosilcev, medtem ko je odstotek podjetnikov iz nuje v splošnem, kljub porastu v kriznih letih, znatno nižji, je jasno, da je država s subvencioniranjem deloma okrepila nezaželen fenomen.

Doslej v tujini narejene raziskave podjetništva iz nuje (v Sloveniji poglobljene študije tega fenomena še ni) bolj ali manj slikajo ekonomsko-socialno klavrno sliko te skupine podjetnikov, ki pa še zdaleč ni majhna. Po podatkih GEM je v vseh državah, ki jih vključujejo v raziskavo, takšnih podjetij kar 30 odstotkov. Zanje je značilno, da imajo precej manj zaposlenih kot podjetniki iz priložnosti in da rastejo precej počasneje.

Kot opozarja Markus Poschke v prerezu značilnosti podjetnikov iz nuje,

2

Siva ekonomija in neinovativnost

Naraščanje deleža samozaposlenih je splošno gledano problematično še z enega vidika – sive ekonomije. Raziskovalca bonskega Inštituta za raziskave dela v leta 2012 objavljenem pregledu glavnih vzrokov za sivo ekonomijo v državah OECD ugotavljata,

3

V Sloveniji, ki med državami OECD sodi v sredino lestvice držav z najvišjim deležem sive ekonomije v BDP (25,2 odstotka BDP) oziroma presega povprečni delež sive ekonomije v OECD, ki je leta 2010 znašal 18,3 odstotka BDP, so k sivi ekonomiji po ugotovitvah avtorjev največ prispevali posredni davki (33,9 odstotka), že na drugem mestu pa je bila samozaposlenost (21,7 odstotka). Glede na to, da se je delež samozaposlenih v Sloveniji med krizo še povečal – po podatkih državnega statističnega urada z 10,3 na 13 odstotkov – se je prispevek samozaposlenosti k sivi ekonomiji med krizo najbrž še povečal.

Ob tem velja opozoriti na še en zanimiv podatek, ki Slovenijo ločuje od drugih evropskih držav in priča o teži samozaposlenosti v državi. Namreč, slovenska gospodinjstva v primerjavi z gospodinjstvi po Evropi precej večji delež dohodka ustvarijo iz samozaposlitev; kar 9 odstotkov vseh dohodkov. To nas uvršča takoj za Italijo (16 odstotkov) in Portugalsko (11 odstotkov), medtem ko se v drugih evropskih državah ta delež giblje med dva in šest odstotkov. Podatek SURS je sicer iz leta 2008, novejši bo na voljo šele prihodnje leto.

Na še eno pomembno slabost razraščanja samozaposlovanja opozarja dr. Redekova. Samozaposlovanje, kadar je to pravzaprav zaposlovanje, torej gre za ekonomsko odvisnost, ima lahko tudi negativni vpliv na rast produktivnosti. Kot namreč kažejo študije s področja neotipljivega kapitala, lahko ta k rasti produktivnosti prispeva kar 30 odstotkov. »Če gremo v skrajnost in trdimo, da je samozaposlovanje pravzaprav pot v novodobno suženjstvo, kar je mogoče zaslediti zlasti v medijih, potem seveda to ni način, s katerim je mogoče na dolgi rok povečevati konkurenčnost. Zakaj ne? Kot kažejo novejše študije produktivnosti, lahko tako imenovani neotipljivi kapital prispeva kar 30 odstotkov k rasti produktivnosti. Neotipljivi kapital sestavljajo informacijski, inovativni kapital in pa ekonomske kompetence nekega podjetja, kamor seveda sodita predvsem človeški kapital in znanje, ki ga ta ustvari in je vezano na podjetje,« pojasnjuje dr. Redekova.

V nedavni analizi med največjimi podjetji v Sloveniji pod vodstvom dr. Prašnikarja, pravi dr. Redekova, so ugotovili, da najboljša podjetja v Sloveniji na svoje zaposlene gledajo kot na kapital in vlagajo vanje. »Tako imenovani genetski material podjetja, ki je v veliki meri pravzaprav vezan na odnose, prenos znanja med zaposlenimi, pretok informacij, ustaljene vzorce delovanja itd., značilno vpliva na izgradnjo kompetenc podjetja in inovativnost. In če se res gremo družbo znanja, ki želi rasti, torej povečevati dodano vrednost v svojih izdelkih, je pomembno gledati na ljudi kot na kapital. Slovenija ne more uspeti v tekmi z manj razvitimi preko tako imenovane cenovne (stroškovne) konkurenčnosti. Vprašanje pa je, kam v tem kontekstu sodi samozaposlovanje. V kolikor je to namenjeno samo zniževanju stroškov in povečanju fleksibilnosti v podjetjih, to zagotovo ni pot k uspehu. Ni pa nujno, da se oba modela izključujeta. To je stvar družbene pogodbe,« o širših negativnih učinkih samozaposlovanja iz nuje še pove dr. Tjaša Redek.

Število samozaposlenih po panogah leta 2008 in danes pic.twitter.com/GJK9anqK0S

— Spletni Dnevnik (@Dnevnik_si) August 23, 2014

Je rešitev v enaki davčni obravnavi?

Na razraščanje samozaposlovanja so po ocenah dr. Polone Domadenik z ljubljanske ekonomske fakultete vplivali številni dejavniki, ki pa jim je skupna želja podjetij po večji prilagodljivosti. K temu je po njenih domnevah prispevala tudi nedavna zakonska izenačitev določenih pravic (odpravnina, odpovedni roki) zaposlenih za določen in nedoločen čas, na kar so se podjetja odzvala z večjim najemom dela samostojnih podjetnikov.

Vendar pa, tako dr. Domadenikova, ne gre vseh samozaposlenih metati v isti koš. »Tisti samozaposleni, ki svojo konkurenčno prednost na trgu dela uveljavljajo na podlagi stroškovne prednosti (nižji skupni strošek dela za delodajalca), so nova oblika prekernih delavcev brez pravice do plačanega dopusta, regresa, prevoza na delo, malice in podobno. Druga skupina, nedvomno manjša, pa so tisti, ki ponujajo specifične storitve in svojo prednost gradijo na znanju. Status samozaposlene osebe imajo bodisi zato, ker so v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, ali pa zaradi fleksibilnosti in večje pogajalske moči, ki ju ta status lahko prinaša. Ti posamezniki prav tako dobro izkoriščajo status samozaposlene osebe za optimiranje bremen davkov in prispevkov,« pravi dr. Domadenikova.

Na naše vprašanje, ali bi lahko fenomen samozaposlovanja iz nuje omejili z izenačevanjem davčnih obremenitev različnih oblik dela, dr. Domadenikova odgovarja, da »bi bilo nujno s primerno davčno politiko izenačiti obremenitev različnih oblik dela s prispevki in davki«. »Danes se ljudje odločajo med samozaposlitvijo, ki delodajalcu prinaša fleksibilnost pri najemu storitev dela, in varnostjo, ki jo prinaša zaposlitev za nedoločen čas. Vedeti pa moramo, da status samozaposlenih tem ljudem prinaša tudi precej možnosti za optimizacijo njihove obremenitve z davki in prispevki. Na koncu sta zadovoljna tako delavec, ki pri podjetju dela kot samozaposleni, kot delodajalec. Kratko pa potegneta državni proračun ter pokojninska in zdravstvena blagajna, saj se vanju nateče precej manj denarja, kot bi se v primeru pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas,« še pojasnjuje dr. Domadenikova.

Tudi dr. Tine Stanovnik z ljubljanske ekonomske fakultete se strinja z oceno, da je hitra rast samozaposlitev prej znak resnih slabosti trga dela kot pa podjetnosti ljudi. Na naše vprašanje, ali bi slednje lahko rešili z enako davčno obremenitvijo vseh oblik dela, pa odgovarja, da to ni smiselno, saj »dohodek samozaposlenih predstavlja ne samo dohodek od dela, temveč tudi dohodek od kapitala; dohodku samozaposlenih rečemo zaradi tega tudi mešani dohodek. Po drugi strani pa se zdi, da obstaja izjemno ugodna obdavčitev s.p. z upoštevanjem normiranih stroškov. V tem smislu so samozaposleni v precej ugodnejšem položaju glede plačevanja davkov in prispevkov kot pa odvisno zaposleni.«

Vrnimo se k vprašanju iz naslova, ali so samozaposlitve iz nuje nov trend na trgu dela ali pa gre za neke vrste anomalijo oziroma za odziv na krizo. Podatki raziskav GEM dajejo slutiti, da ne gre za trend, ampak za ciklično gibanje. Če si pogledamo zgolj podatke za ZDA, je razvidno, da se je delež samozaposlitev iz nuje začel močno povečevati po izbruhu krize, vrh pa dosegel, ko je vrh dosegla stopnja brezposelnosti. Ko so ZDA začele beležiti gospodarsko rast, število brezposelnih pa se je začelo zmanjševati, se je začel zniževati tudi delež tistih samozaposlenih, ki so v lasten posel vstopili iz nuje. Ključno je seveda vprašanje, ali se bo delež podjetnikov iz nuje na trgu vrnil na predkrizno stopnjo.

Z nihanjem deleža samozaposlenih ima izkušnje tudi Slovenija. Na Sursu opominjajo, da se je samozaposlenost v letih po osamosvojitvi (takrat je Slovenija beležila tudi najvišje stopnje brezposelnosti v svoji zgodovini, op.p.) močno povečala, predvsem iz naslova odpiranja lokalnih trgovin. Delež samozaposlenih med vsemi delovno aktivnimi je leta 1993 znašal 12 odstotkov, kar je le za odstotno točko manj kot lani. Njihov delež je upadal vse do leta 2009, zdaj pa se znova zvišuje.

Zaključiti, da je samozaposlovanje iz nuje trend, bi tako bilo preuranjeno. Če sklepamo po ugotovitvah GEM, je pričakovati, da se bo samozaposlovanje, tudi tisto iz nuje, z oživitvijo gospodarske rasti znova zmanjšalo. Vendar pa to še ne pomeni, da lahko nosilci ekonomske politike dvignejo roke od tega pojava. Glede na to, da je EU najbrž na pragu nove ekonomske krize, bi se utegnili v past samozaposlitve iz nuje ujeti še mnogi. Ob še vedno rigidni regulaciji zaposlitev za nedoločen čas in (pre)visoki obremenitvi dela z davki in prispevki pa bi tovrstno zniževanje stroškov v podjetjih kaj lahko postalo pravilo in ne izjema.