Alenka Nyborg in vsi ostali

»Danci želijo svežino, čeprav nimajo jasnih predstav.«

Novinarka v 1. delu nadaljevanke Oblast

Danska je prvič v zgodovini dobila premierko – to je v televizijski nadaljevanki Brigitte Nyborg, predsednica Zmerne stranke. Tudi Slovenija je prvič dobila premierko – Alenko Bratušek, predsedujočo Pozitivni Sloveniji. Po zunanjosti sta si televizijska in naša premierka precej podobni, povezuje pa ju tudi nekaj političnih potez in lastnosti. Ena od teh je nedvomno pogum. Kljub predvidevanjem, da so volitve že odločene, se Nyborgova ne ustavi: v odločilnem predvolilnem televizijskem soočenju umakne nagovor, ki ji ga je pripravil njen spindoktor, in volilcem pove tisto, kar misli, to vpliva na njen veliko boljši volilni rezultat, iz številnih povolilnih kombinatorik pa nato izide kot zmagovalka in postane premierka.

Tudi Alenka Bratušek se je v premierske vode podala brez večjih političnih izkušenj. Predsednica vlade je postala šele potem, ko so najrazličnejši možni tehnični mandatarji kot tudi bolj prekaljeni strankarski predstavniki ponudbe za prevzem najbolj zahtevne funkcije v državi tudi zaradi hude finančne in gospodarske krize odločno zavračali. Toda, televizijska danska premierka nedvomno deluje bolj energično kot slovenska predsednica vlade. Čeprav – kot pravijo člani ministrske ekipe – tudi Bratuškovi na sejah vlade in v pogovorih z njimi odločnosti ne manjka. Tako vztraja pri kratkih, vsebinskih razpravah in na sejah hitro prekine govorca, ki želi na dolgo in široko razpredati. Kar se nenazadnje kaže v dolžini vladnih sej. Te niso nič daljše, kot so bile v obdobju Janševe ministrske ekipe, a so bistveno krajše, kot so bile v času vladanja Boruta Pahorja. Precej bolj kot njena predhodnika na Gregorčičevi pa Bratuškova prisluhne različnim argumentom – zlasti pri tematikah, ki jih ne pozna (dovolj) dobro.

Nedvomno pa ima Bratuškova precej več težav z javnim nastopanjem kot premierka Brigitte Nyborg v Oblasti. Vendar pa Leon Magdalenc, ki se poklicno ukvarja s treningi javnega nastopanja, do medijskih veščin slovenske premierke ni zelo kritičen. Po njegovi oceni Bratuškova zelo visoko izpolnjuje tri kriterije, ki jih sam upošteva pri ocenjevanju nastopov politikov: dobronamernost, kredibilnost in avtentičnost. Drugi kriteriji – jedrnatost, zapomnljivost in zanimivost – so stvar kilometrine, pravi Magdalenc. Najpomembnejše pa se mu zdi, da Bratuškova ne daje občutka, da komaj čaka, da se nastavi kameram, oziroma pred njimi oblati političnega nasprotnika. »V tej luči pomeni velik korak naprej glede na njena predhodnika Pahorja in Janšo.«

Tako Nyborgova kot Bratuškova sta na političnem prizorišču relativno sveža in s preteklostjo neobremenjena obraza, kar pa ima tudi negativne posledice. Pri slovenski premierki je jasno vidno pomanjkanje sposobnosti političnega razmišljanja, analiziranja in predvidevanja, prav tako pa med svojimi svetovalci nima ljudi, ki bi njene tovrstne šibkosti tako uspešno odpravljali, kot jih pri televizijski danski premierki njena najožja sodelavca: talentirani in brezskrupulozni spindoktor Kasper Juul ter izkušeni strankarski strateg, finančni minister Bent Sejroe. Morda se televizijskemu liku spindoktorja – predvsem če se osredotočimo na njegovo komunikacijo z mediji – najbolj približa državni sekretar v premierkinem kabinetu Matija Sevšek. Tako na primer Kasper Juul mladi novinarki nacionalne televizije večkrat posreduje informacije ali celo novinarsko vprašanje, ki koristi vladni zgodbi. Prav tako Sevšek medijem kdaj pa kdaj spretno lansira kakšno zgodbo ali v pogovor z novinarji vplete kakšen namig. V času odhajanja treh strank iz vlade Janeza Janše je tako mladi televizijski novinarki namignil o pogovorih PS s pravnikom Mirom Cerarjem, ki so ga kot tehničnega mandatarja videli tudi v nekaterih drugih strankah. Cerar je nato – kot so pričakovali v Pozitivni Sloveniji – možnost kandidiranja zavrnil, z javnim razkritjem strankinih pogovorov s Cerarjem pa je bilo konec iskanj kandidatov za tehničnega mandatarja. Strankam, ki so zahtevale, da Janša odide z mesta predsednika vlade, same pa so želele še naprej ostati v vladi, je tako ostala le še ena možnost: da podprejo kandidatko največje parlamentarne stranke, torej Alenko Bratušek.

Še težje kot Kasperja je v krogu zaupnikov premierke Bratušek najti osebo, ki bi ustrezala televizijskemu liku političnega stratega Benta. Še največ političnih izkušenj in političnega razmisleka med njenimi najbližjimi strankarskimi kolegi premore vodja poslanske skupine PS Jani Möderndorfer. A je treba vedeti, da tudi predhodniki Bratuškove na Gregorčičevi svetovalcev, pri katerih bi z lahkoto potegnili vzporednice z enim ali drugim likom iz nadaljevanke Oblast, v svojih vrstah niso imeli. Morda je bil po politični moči in sposobnosti politične kombinatorike Bentu še najbolj podoben najbližji sodelavec Janeza Drnovška Gregor Golobič.

»Želijo, da postanem predsednica vlade.«

Brigitte Nyborg svojemu soprogu

Tako Nyborgova kot Bratuškova sta na oblast prišli zaradi spleta zunanjih okoliščin oziroma zaradi spornih ravnanj dotedanjih premierjev in njihovih glavnih tekmecev. Dotedanji danski premier Lars Hesselboe je zlato službeno kartico uporabil za zasebne nakupe soproge, njegov glavni tekmec, predsednik delavske stranke Michael Laugesen, pa je bil na volitvah poražen, ker je to njegovo ravnanje izkoristil za agresivno negativno volilno kampanjo.

Da napadalna kampanja volilce odbija, se je tudi v slovenski politiki že večkrat pokazalo. Tako je na primer negativna kampanja tekmecev v predsedniški volilni kampanji leta 1997 le še utrdila zmago Milana Kučana, prav tako se Lojzetu Peterletu ni obrestovalo njegovo ostro napadanje Danila Türka v predsedniški tekmi pred šestimi leti. Enako velja za izrazito negativno kampanjo stranke SDSS leta 1992...

Bratuškovi je pot do oblasti odprlo za tedanjega premierja Janeza Janšo in takratnega predsednika Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića zelo obremenjujoče poročilo protikorupcijske komisije. Je pa imela mandatarka v nadaljevanki Oblast pri oblikovanju vlade precej več težav kot predsedujoča PS, čeprav brez zapletov tudi pri oblikovanju ministrske ekipe Alenke Bratušek ni šlo. Še v največji meri sta si pri delitvi resorjev nasprotovali DL in PS. V Pozitivni Sloveniji so namreč želeli, da energetika ostane v njihovih rokah, saj naj bi to področje – ne sicer kot formalno postavljeni minister ali državni sekretar, temveč iz ozadja – vodil podpredsednik stranke Robert Golob. A DL mandatarkini stranki energetike ni hotela prepustiti. Na koncu je energetika ostala pod ministrstvom za infrastrukturo, ki ga vodi minister DL, državni sekretar za energetiko pa je prišel iz podjetja Gen-I, ki ga vodi Robert Golob.

Do večjih zaostrovanj pri sestavljanju vlade ni prišlo tudi zato, ker v strankarske izbire ministrov Bratuškova tako rekoč ni posegala in je tudi ustanovitelju Pozitivne Slovenije Zoranu Jankoviću dopustila odločilno vlogo pri izbiri nekaterih ministrov in državnih sekretarjev iz vrst PS. A če si je s takšnim načinom kadrovanja zagotovila relativno mirno sestavljanje ministrske ekipe, se ji to pri nadaljnjem delovanju vlade ni obrestovalo; to so pokazali tudi zapleti z ministrom Stankom Stepišnikom in državnim sekretarjem Gašparjem Gašparjem Mišičem.

Dogajanje pri sestavljanju vlade je bilo najbolj pestro in je tudi najbolj spominjalo na zaplete v danski nadaljevanki po volitvah leta 1996. Tedaj so namreč desne stranke (SLS, SDS in SKD) dobile 45 poslanskih mest, levica skupaj s predstavnikoma manjšin pa prav tako 45. Relativna zmagovalka volitev je bila sicer LDS, a so pomladne stranke ocenile, da predstavnikov manjšin ni mogoče šteti k levici, zato mandatarstvo pripada njim oziroma predsedniku najmočnejše desne stranke SLS. Prvaki pomladnih strank so prepričevali Janeza Drnovška, naj vodenje vlade prepusti Marjanu Podobniku, v znani ljubljanski gostilni pa naj bi padla celo ponudba, da bodo v primeru Drnovškovega umika prek Evropske ljudske stranke dosegli, da bo postal generalni sekretar OZN. Drnovšek kot prvak LDS v zagotavljani veliki vpliv desnice v tujini ni verjel in je nadaljeval z iskanjem 46. glasu za svoje mandatarstvo – končno ga je našel v dotedanjem poslancu SKD Cirilu Pucku.

Vendar pa sestavljanje levosredinske vlade, v katero je pritegnil tudi Jelinčičevo SNS (poslanka nacionalistov Polonca Dobrajc naj bi postala notranja ministrica), Drnovšku ni uspelo. Kot so kasneje ugotavljali v LDS, naj bi novi vladni garnituri glas podpore odtegnil poslanec Metod Dragonja, v ozadju pa naj bi bilo njegovo dogovarjanje z ljudsko stranko. SLS naj bi Dragonji obljubila, da bo v primeru, če ji uspe priti v vlado, za ministrico predlagala Metko Karner Lukač, s čimer bi se je znebili v Leku, ki ga je Dragonja vodil do volitev.

»Neodvisnim bomo dali avtocesto, proračun pa bo jutri sprejet.«

Premierka Nyborg ob pripravi proračuna

Podporo proračunu v danski nadaljevanki sta tik pred odločanjem o njem umaknila dva člana koalicijske delavske stranke in začelo se je iskanje dodatnega denarja za upokojence, pa za avtocesto, da bi po novem neodvisna poslanca s temi koncesijami prepričali h glasovanju za proračun. Ker tudi to trgovanje ni bilo uspešno, je vladi na pomoč priskočila opozicijska Nova desna stranka in si v proračunu izborila sredstva za njej najpomembnejše projekte.

Da bi opozicija reševala sprejemanje slovenskih proračunov, se v preteklosti ni dogajalo – sem in tja je sicer kakšen opozicijski poslanec, zadovoljen s proračunskim izkupičkom za svoj volilni okraj, proračun podprl. Zgodovinskemu dogodku pa smo bili priče lani, ko je opozicijska SD podprla proračun Janševe vlade za letošnje leto. Kot razlog so navedli, da je bila stranka uspešna s predlogom za vrnitev velikega dela visokemu šolstvu odvzetega denarja, prav tako pa je bila s predlogom za več denarja za prehrano študentov, dijakov in učencev uspešna PS. A je bilo v ozadju izpostavljane državotvorne drže SD mogoče zaznati tudi nagajanje Janši, saj je do izglasovanja omenjenih amandmajev prišlo v nasprotju z njegovo voljo oziroma kot posledica približanja dela koalicije opoziciji. Gotovo pa za ravnanje socialnih demokratov tudi ni bilo zanemarljivo, da bi bil proračun tako ali tako sprejet in zato glasovi SD niso bili odločilni.

Zapletov pri oblikovanju proračuna tudi letos ni manjkalo. Z izsiljevanji je prednjačil DeSUS, ki ni pristal na ukinitev regresa za upokojence, nato je zlasti predsednika Erjavca kot vir polnjenja proračunske luknje motil nepremičninski davek... Sicer pa – kot pravi eden od poslancev z najdaljšim stažem – »nobena proračunska razprava doslej ni bila kaj posebej načelna«. Velikim koalicijskim in vladnim usklajevanjem so vedno sledila še manjša izsiljevanja poslancev, ki so največkrat hoteli iztržiti denar za lokalne ceste v svojem okraju. »Vsak želi imeti v proračunu denar za svoj ovinek,« so bili najpogostejši komentarji na parlamentarnih hodnikih. Tako je kljub koalicijskemu dogovoru, da njihovi poslanci ne bodo vlagali amandmajev, predsednik državnega zbora iz vrst SD, v preteklosti pa kočevski župan Janko Veber, na rebalans proračuna za prihodnje leto vložil amandma, po katerem bi 20 milijonov evrov namenili modernizaciji kočevske železniške proge. S tem je vznemiril poslanko PS Aleksandro Osterman iz istega volilnega okraja – seveda ne zato, ker bi modernizaciji proge nasprotovala, temveč zato, ker bi v primeru podpore amandmaju vse zasluge za modernizacijo požel poslanec SD. A so v koaliciji našli rešitev za zagato: Veber je svoj amandma umaknil, denar za razveseljevanje kočevskih volilcev Vebra in Ostermanove pa je s prerazporeditvami znotraj proračuna zagotovil prometni minister Samo Omerzel.

»Vi živite od stališč, mi pa od njihovih posledic.«

Industrialec Crohne predsednici vlade

Vlada Brigitte Nyborg je pripravila zakon, po katerem bi morali v upravah podjetij zagotoviti polovično zastopanost žensk. Temu so podjetja nasprotovala. Eden največjih danskih industrialcev je tako premierki zagrozil, da se bo v primeru sprejema tega zakona njegova korporacija preselila v tujino. Kasneje se je sicer omehčal, a to mehčanje gospodarstva za Nyborgovo in volilce ni bilo zastonj, saj si je industrija izposlovala koncesije pri uresničevanju ekoloških predpisov.

O konkretnih pritiskih gospodarstvenikov na člane vlade politiki pri nas celo neuradno neradi govorijo, čeprav mnogi priznavajo, da bodisi bolj prefinjena priporočila pa tudi grožnje niso tako redki. V preteklosti so v javnost na primer pricurljale informacije o pritiskih Renaulta, da bo proizvodnjo, če njegovo slovensko podjetje ne bo dobilo državne subvencije, krčil ali celo preselil v tujino.

Podoben primer beležimo tudi v povezavi s Splošno plovbo. Ta je v 75-odstotni lasti nemškega ladjarja Petra Dohleja, po pogodbi o nakupu iz leta 2007 pa bi morali od države do lani odkupiti še preostali 25-odstotni delež. A za nakup tega deleža Dohle ni bil zainteresiran, saj bi ga moral kupiti po visoki predkrizni ceni (60 milijonov evrov), kar bi zanj predstavljalo hudo finančno obremenitev. Ko se je država odločila, da bo omenjeni delež prodala, je Dohle začel javno napovedovati, da bo v tem primeru sedež Splošne plovbe prenesel iz Kopra v Nemčijo, s čimer naj bi ogrozil več delovnih mest in nadaljnji razvoj pomorstva v Sloveniji. Lani je delež državi vendarle uspelo prodati. Splošna plovba je sicer lani po desetletju dobičkov prvič ustvarila visoko izgubo.

Semiška družba Iskra Kondenzatorji je v času Pahorjeve vlade za nakup stroja prejela milijon evrov državne pomoči. A je pri porabi tega denarja prišlo do nekaterih nepravilnosti, logična posledica pa bi bila prekinitev pogodbe. To je v vodstvu Iskre sprožilo val ogorčenja in po zaznavanju nekaterih politikov tudi izsiljevanj, da bodo v primeru vračila celotne prejete vsote podjetje v Beli krajini zaprli. Da bi ohranili okoli sto delovnih mest in ker je bila napaka pri porabi državnih sredstev težka »le« okoli 30.000 evrov, so na ministrstvu za gospodarstvo popustili: podjetje je plačalo le kazen, celotnega denarja pa mu ni bilo treba vrniti.

»Pojdi domov, pogovori se z domačimi in mi jutri prinesi prošnjo za razrešitev.«

Predsednica vlade Nyborgova svojemu pravosodnemu ministru

V dosedanjih na TVS predvajanih epizodah nadaljevanke Oblast je danska premierka zahtevala dva ministrska odstopa, a je njeno željo upoštevala le ministrica, ki je morala vlado zapustiti zaradi lažnega navajanja izobrazbe. Minister za pravosodje, v pristojnosti katerega je varnostno-obveščevalna služba, ki je prisluškovala radikalno levi parlamentarni stranki, pa s funkcije ni želel oditi. Kljub premierkinemu nasprotovanju je medijem posredoval problematične podatke, da naj bi se v prisluškovanih prostorih mudila tudi oseba, osumljena teroristične dejavnosti. Mediji so te podatke objavili, Nyborgovi pa je ta ministrov manever preprečil, da bi ga razrešila, a mu je povedala, da njenega zaupanja ne uživa več.

Premierka Bratuškova je v osemmesečnem mandatu odhod iz vlade svetovala dvema ministroma in oba sta njeno voljo spoštovala. Komaj pet dni po imenovanju je zaradi sumov o črni gradnji svojega objekta v občini Piran odstopil minister za infrastrukturo in prostor Igor Maher. Kot drugi je ta teden odstopil minister za gospodarstvo Stanko Stepišnik. Premierka je sicer Stepišniku z izgubo zaupanja zažugala že ob razkritju, da je podjetje Emo Orodjarna, katerega solastnik je, na razpisu gospodarskega ministrstva prejelo skoraj 350.000 evrov državnih subvencij. A se Stepišnikovo podjetje pri prijavljanju na nove javne razpise ni ustavilo. Res pa je, da premierka tudi sicer s Stepišnikovim vodenjem gospodarskega ministrstva ni bila zadovoljna.

Če sta slovenska in televizijska danska premierka željo po odhodih ministrov tem vsaj doslej sporočili sami, je to opravilo Janez Drnovšek raje prepustil komu od svojih zaupnikov. Da si ga premier ne želi več videti na mestu ministra za trgovino v prvi Drnovškovi vladi, je Jožefu Jeraju sporočil takratni generalni sekretar vlade Mirko Bandelj. Še pogosteje je bil prinašalec tovrstnih neprijetnih sporočil Gregor Golobič. Tako je na primer generalni sekretar LDS z Drnovškovo odločitvijo, da mora oditi iz vlade, šokiral takratnega okoljskega ministra Miho Jazbinška. A ministri niso vsi tako hitro pristali na odhod. Leta 1994 se je Drnovšku zgodila Jožica Puhar, ki ne le, da z mesta ministrice za delo ni sama odstopila, temveč sta v obrambi njenega položaja združili moči koalicijski ZLSD (katere članica je bila Puharjeva) in SKD; večina poslancev Drnovškovega predloga za razrešitev zato ni podprla. Ministrica Puharjeva je z ministrskega mesta odstopila šele, ko je bil pripravljen nov, drugi predlog za njen odhod, le nekaj mesecev kasneje pa je bila imenovana za veleposlanico v Makedoniji.

»Zaupanje je dobro, nadzor je še boljši.«

Z Leninovim citatom utemeljen 7. del nadaljevanke Oblast

Pravosodni minister v vladi Brigitte Nyborg se je torej kljub prisluškovalni aferi obdržal v vladi. Prav tako je v Drnovškovi ministrski ekipi kljub prisluškovalni zgodbi ostal slovenski notranji minister iz takratne Demokratske stranke Igor Bavčar, pod katerega je sodila Varnostno-informativna služba (Vis).

Predsednik temeljnega sodišča v Ljubljani Aleš Zalar je leta 1992 dobil na mizo predlog direktorja Vis Mihe Brejca za odobritev prisluškovanja osebi, ki naj bi trgovala z orožjem. Obrazložitev je bila povsem korektna in nič ni kazalo, da bi bilo s predlogom karkoli narobe. A je Zalarja zmotil naslov, na katerem naj bi telefonu prisluškovali – Dalmatinova 4. Tam je bil namreč sedež LDS. Zavrtel je številko, ki je bila navedena na Brejčevem prisluškovalnem predlogu, slušalko pa je dvignila tajnica LDS. Postalo mu je jasno, da gre za poskus nadzora nad politično stranko, o čemer je obvestil tedanjega pravosodnega ministra Miho Kozinca, ta pa predsednika vlade Janeza Drnovška. V LDS je zavladalo razburjenje. Zalar sicer prisluškovanja ni odobril, Brejc pa je svoj predlog utemeljil z besedami, da se na sedežu LDS občasno mudi begunec – mladinski funkcionar iz BiH – ki naj bi se ukvarjal s trgovino z orožjem. V stranki so to pojasnilo ocenili kot popoln nesmisel. Prav tako niso imeli razumevanja za Brejčevo obrazložitev prisluškovanja enemu od telefonov poslovneža Petra Rigla, ki je bil član volilnega štaba LDS. Kot razlog za ta nadzor je direktor Visa navedel Riglove stike z osebo, ki naj bi prodajala jedrski material. So se pa v stranki odločili za uvoz protiprisluškovalne naprave iz Amerike.

»Če želimo skupaj ustvariti novo Dansko, se moramo naučiti drugačne komunikacije in politike.«

Nyborgova v svojem predvolilnem nastopu

Še ena misel, ki je bila, seveda prilagojena Sloveniji, tudi na našem političnem prizorišču že neštetokrat povedana, a še nikoli udejanjena.