Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

v objektivu kadrovski prepihi v Sovi

Kadrovski prepihi v Sovi: Direktorji za kratek čas in za kratkočasje tajne službe

Ena prvih kadrovskih potez, ki jo je Janševa vlada izpeljala že na svoji ustanovni seji, je bila menjava direktorja Sove po letu in pol je moral z njenega čela oditi Sebastjan Selan, zamenjal pa ga je dotedanji šef vojaške obveščevalne službe dr. Damir Črnčec. Črnčec je po letu 1990 že deseti šef civilne obveščevalne službe pri nas, kar pomeni, da je povprečni "rok trajanja" šefov slovenskih obveščevalcev le dobri dve leti. Najdlje 6 let je agencijo vodil Drago Ferš, najmanj le 68 dni Silvan Jakin. Menjava na prvi dan nove vlade in pogostost menjav na čelu Sove sploh pa k stabilnosti delovanja obveščevalne službe gotovo ne prispevata in krepita občutek o njeni politizaciji.

V Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (Sova) so nam potrdili, da trajanje mandata šefa Sove ni določeno v nobenem aktu, v zakonu o Sovi je zapisano le, da direktorja agencije imenuje in razrešuje vlada na predlog predsednika vlade.

Nalagam galerijo
  • (Foto: Tomaž Skale/dokumentacija Dnevnika)

Po ocenah strokovnjaka za nacionalno varnost dr. Iztoka Prezlja je to, da obstaja zaupanje med političnim vodstvom države in vodjo obveščevalne službe sicer pomembno, da vlada prvega moža Sove zamenja že na ustanovni seji, pa vendarle ni običajno. Po hitrosti menjav šefov obveščevalnih služb evropske države razvršča v dve skupini. V prvo sodijo tiste, katerih voditelji veliko stavijo na delo obveščevalne službe in na odnos med vlado ter šefi teh služb, zato do sprememb na njihovem čelu prihaja relativno hitro po oblikovanju novih vlad.

V drugi skupini pa so države, kjer do menjav najpogosteje prihaja takrat, ko dotedanjemu šefu obveščevalne službe poteče mandat. Praviloma direktorje obveščevalnih služb hitreje menjajo v državah v tranziciji kot pa v starih demokracijah z vzpostavljenim močnim nadzorom, čeprav so tudi v starih demokracijah izjeme oziroma se določene politične opcije tudi tam močno trudijo, da do zamenjave pride čim prej. Kot državi, v katerih vodij obveščevalnih služb ne menjajo kar tako, Prezelj navaja Švedsko in Švico, je pa bilo tudi v teh dveh državah v preteklosti že mogoče videti primere precej hitrih menjav.

Nesprejemljivo prenašanje kovčkov

Čeprav se je v enaindvajsetih letih na čelu civilne obveščevalne službe pri nas zvrstilo kar deset direktorjev, pa menjav na samem začetku mandata vlad vse do letos ni bilo. Tako je dr. Miha Brejc, ki je na čelo SDV (ki je bila tedaj še v okviru notranjega ministrstva) prišel v času Peterletove vlade 1. novembra 1990, ostal direktor tudi po oblikovanju Varnostno-informativne službe (Vis) maja 1991. "Preživel" je prvo polletno vladanje dr. Janeza Drnovška, ki je zavrnil njegovo ponudbo odstopa ob oblikovanju Vis kot vladne službe v začetku januarja 1993. Tomažu Lovrenčiču je uspelo ostati na čelu Sove tudi v času polletnega Bajukovega vladanja, dr. Iztok Podbregar, ki ga je na čelo Sove postavila Drnovškova vlada, pa je s tega mesta odšel šele sredi mandata Janševe vlade v letih od 2004 do 2008. Prav tako je Andrej Rupnik, ki je postal direktor Sove v času vladanja prvaka SDS, ostal na tem položaju globoko v mandat Pahorjeve vlade, to je do poletja 2010.

Po Prezljevih besedah ni enotnega recepta, kdo je lahko uspešen direktor Sove. Tako tudi ni mogoče dajati prednosti kariernim obveščevalcem pred zunanjimi kandidati. Slednji ponavadi prinesejo nove zamisli, novo energijo, medtem ko je pri notranjih kadrih več možnosti, da bodo ohranjali prakso, ki se je v službi že izkazala kot dobra.

Nekdanji namestnik direktorja Sove Boštjan Šefic (v vodstvu Sove je bil tako v času Lovrenčiča kot tudi Podbregarja in Matjaža Šinkovca) vidi kot dober bazen za črpanje primernih kadrov za vodenje obveščevalno-varnostne službe diplomacijo, kar so, pravi, dokazali tudi primeri iz tujine. Izkušen diplomat namreč ve, katere informacije potrebuje država, in zna oceniti, kaj je pomembno. Kot najmanj primerne za vodenje teh služb pa vidi ljudi, ki prihajajo iz policijskih vrst, saj so njihovi pogledi na obveščevalno dejavnost precej drugačni, usmerjeni so v iskanje kaznivih dejanj... Seveda pa, poudarja, vedno obstajajo tudi izjeme.

In teh smo pri dosedanjem vodenju Sove zasledili kar nekaj. Potencial za uspešnega obveščevalca je ob postavljanju Manevrske strukture narodne zaščite leta 1990 v predavatelju na visoki upravni šoli Mihi Brejcu prepoznal Tone Krkovič. A je Brejčevo vodenje Visa kaj kmalu zaznamovalo več afer. Za eno najbolj odmevnih je poskrbel Janez Janša, ki je v knjigi Premiki člana slovenskega predsedstva Cirila Zlobca obtožil izdaje datuma osamosvojitve, z objavo zapisa telefonskega pogovora Zlobca z italijanskim konzulom v medijih pa je postalo jasno, da je Janša te informacije pridobil na osnovi prisluškovanja Visa italijanskemu konzulu v Sloveniji. A to ni bilo edino prisluškovanje, ki je v času Brejčevega vodenja povzročilo razburjenje. V javnost je prišla tudi informacija o prisluškovanju poslovnežu Petru Riglu, ki je tedaj postal vodja volilne kampanje LDS, takratni šef Visa pa je (sicer neuspešno) želel pridobiti tudi soglasje sodišča za nadzor telefonskih pogovorov na sedežu LDS. Razlog naj bi bili občasni obiski begunca iz vrst bosanske liberalne stranke na sedežu največje vladne stranke, v katerem je šef Visa zaznal možnega trgovca z orožjem. Vendar so bili v LDS prepričani, da je to le pretveza za poskus nadzora njihove stranke.

K Drnovškovi odločitvi, da bo Brejca februarja 1993 zamenjal, je pomembno prispevalo pismo, ki mu ga je poslal takratni pomočnik šefa Visa Roman Jeglič. V njem je sporočil, da obveščevalci po Brejčevem nalogu zbirajo podatke o Drnovškovem zasebnem življenju, kar je sicer prvi mož tajne službe odločno zanikal.

Brejca je na čelu Visa nasledil eden Drnovškovih najtesnejših sodelavcev, zasavski rojak Janez Sirše. Drnovškova in Siršetova pot sta se prepletali že v času, ko je bil prvi predsednik predsedstva SFRJ, drugi pa njegov svetovalec, nato sta sodelovala pri fondaciji Pharos, Sirše pa je postal tudi minister za turizem v prvi Drnovškovi vladi. A je bila izbira Siršeta na čelo tajne službe zelo nesrečna. Kot se spominjajo takratni člani vlade, je bil za njegovo obveščevalsko pot usoden že prvi pustni vikend. Ker Brejca v petek, ko naj bi Sirše od njega prevzel posle, ni bilo na sedežu obveščevalne službe, se je novi šef Visa odločil, da si pustnega vikenda ne bo pustil uničiti in da lahko prevzem poslov počaka na ponedeljek. Tedaj pa marsikaterega dokumenta ni bilo več na sedežu Visa. Med drugim dokumentov o nadzoru igralnice Hit. Brejc je kasneje te dokumente v dveh velikih kovčkih predal parlamentarni komisiji (to predajo je spremljal legendarni stavek takratnega poslanca LDS Jaše Zlobca: "Pizdarija je popolna, kri bo tekla v potokih"), njihovo odtujitev pa pojasnil z nezaupanjem v svojega naslednika, saj se je ta pojavljal v različnih možnih korupcijskih povezavah. Kmalu so v javnost prišli dokumenti telefonskih prisluškovanj iz leta 1992, v katerih je eden od uslužbencev novogoriškega Hita razlagal o nenavadnih povezavah med ministrom za turizem Janezom Siršetom, njegovim podjetjem Studiom Vista in Hitom, drugi pa mu je presenečen odgovarjal: "O, ti bogca!"

Boštjan Šefic ocenjuje, da je Brejc oblikovanje nove civilne obveščevalne službe sicer dobro zastavil, a je z odtujitvijo dokumentov te svoje dosežke v veliki meri izničil. "Da je iz službe odnesel gradivo, je bilo nesprejemljivo ravnanje," poudarja.

Najboljši direktor

V času Siršetovega vodenja se je Vis preoblikoval v Sovo, to pa so v vladi izkoristili kot uradno razlago, da je Janez Sirše svoje poslanstvo opravil in ga po komaj petih mesecih razrešili z direktorskega mesta.

A tudi izbira novega prvega moža ni bila nič bolj uspešna. Kako je tedaj neznani odvetnik Silvan Jakin (da je bil ta res neznan, je potrdila Dnevnikova detektivska akcija lovljenja na novo imenovanega direktorja, ki se je končala s fotografiranjem napačne osebe) prišel na čelo Sove, tudi najožjim Drnovškovim sodelavcem ni znano. Nekateri so svojim ugibanjem dodali nekaj romantike in tajno zvezo našli v zaprašeni zgodbi o tesnem prijateljstvu med Jakinom in uslužbenko v Drnovškovem kabinetu, drugi so povezali Janševo in Jakinovo zaposlitev na republiškem sekretariatu za obrambo v zgodnjih osemdesetih letih. Slednjo razlago je še utrdila afera, ki je pomembno prispevala k Jakinovemu hitremu odhodu iz Sove (uradno je v odstopni izjavi sicer navedel osebne razloge). Tedanji šef Sove je namreč iz odvetniške pisarne Belopavlovič-Stražar brez dovoljenja Mira Predaniča odnesel zapisnik o njegovem zaslišanju o odkritju orožja na mariborskem letališču. Naslednji, ki ga je čakalo zaslišanje v tej zadevi, pa je bil takratni obrambni minister Janez Janša.

Prvi, ki je na čelo Sove prišel iz vrst tamkajšnjih obveščevalcev, je bil Drago Ferš, ki je Sovo za nekaj let umaknil z naslovnic časopisov. Brez nekaterih vsaj nenavadnih potez pa tudi pri njem ni šlo. Tako je na primer v javnosti precej odmevalo njegovo javno predavanje članom podjetniškega kluba Socius, ki jih je seznanil z nekaterimi tujimi podjetji pri nas, ki zbirajo in v tujino pošiljajo podatke o slovenskem gospodarstvu in naših podjetjih. Odločilne za to, da je Drnovšek po šestih letih Ferša zamenjal, pa naj bi bile njegove izjave v zadevi Vič-Holmec. Drnovšek naj bi namreč poskušal krivca za afero Holmec najti v srbski obveščevalni službi, Ferš pa je vpletenost te službe zanikal.

Janez Sirše ni bil edini šef Sove, ki je na to mesto prišel iz vrst ožjih Drnovškovih sodelavcev. Med tako imenovane Drnovškove kadre sta sodila tudi Tomaž Lovrenčič in Iztok Podbregar, ki sta v Sovo prišla neposredno iz urada predsednika vlade. Lovrenčič je Sovo vodil dve leti, nato pa se je vrnil v diplomacijo (imenovan je bil za veleposlanika v Španiji). Precej pozornosti je v času njegovega vodenja zbudila informacija o čudni vlogi Sove pri odkupu ukradenega postojnskega orožja. Po mnenju nekaterih dolgoletnih sodelavcev Sove pa je bil prav Lovrenčič tisti, ki je službo vodil najbolj profesionalno doslej. Ob njegovem odhodu mu je nekaj komplimentov, češ da je šlo za dobro izšolanega direktorja, ki je na obveščevalno službo gledal demokratično, namenil celo šef parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb iz vrst SDS Jožef Jerovšek.

Sovin največji fiasko

Iztok Podbregar je z dobrimi štirimi leti (od junija 2002 do oktobra 2006) drugi na spisku direktorjev z najdaljšim stažem vodenja Sove; delal je kar pod tremi predsedniki vlad: Janezom Drnovškom, Tonetom Ropom in Janezom Janšo. Na ugibanja, zakaj ga je Janša po dveh letih zamenjal nekateri so to kadrovsko menjavo povezovali z ohladitvijo odnosov med Janšo in takratnim predsednikom države Janezom Drnovškom , Podbregar odgovarja, da se je za odhod odločil sam, saj si je že dolgo želel oditi na univerzo. Ker pa je prepričan, da je za obveščevalne službe najbolje, da direktorji odidejo na sredini mandata vlade, je to storil po dveh letih Janševega vladanja.

Afere, povezane s Podbregarjevim vodenjem Sove, so se pravzaprav pojavile šele po njegovem odhodu s tega mesta. Janševa vlada je namreč ustanovila tajno skupino pod vodstvom pravosodnega ministra Lovra Šturma, ki je začela brskati po Sovinih skrivnostih. Ob tem je ugotovila, da je po naročilu Drnovškovega kabineta v Slovenijo leta 2005 prišel indijski zdravilec Sardeshmukh Sadanand, njegovo letalsko vozovnico pa je plačala Sova. V tistem obdobju je prišlo v javnost tudi, da je tajna služba pod Podbregarjevim vodenjem pod oznako strateškega spremljanja mednarodnih sistemov zvez prisluškovala več kot 3000 telefonskim številkam v tujini, med drugimi pa je leta 2004 posnela tudi pogovore med Ivom Sanaderjem, tedanjim hrvaškim premierjem, in Janezom Janšo, slovenskim opozicijskim voditeljem, o incidentih v Piranskem zalivu.

Po odnašanju tajne dokumentacije s konspirativne lokacije Sove na Malem trgu 4 v Ljubljani, česar naj bi se skupaj lotila Janšev skrivnostni svetovalec Aleksander Lavrih in Podbregarjev naslednik na čelu Sove Matjaž Šinkovec, so iz tajne službe začele uhajati najrazličnejše informacije. Med drugim so bile razkrite skupne obveščevalne aktivnosti Sove in nemške obveščevalne službe BND pri pokrivanju zahodnega Balkana. Prav to razkritje je bilo po prepričanju Šefica največji fiasko naše tajne službe. Pri drugih aferah je šlo kot pravi za spodrsljaje, ki so odmevali doma, omenjeno razkritje pa je nedvomno škodilo ugledu naše obveščevalne službe ter države v tujini in verjetno tudi nadaljnjemu sodelovanju naših obveščevalcev s tujimi tajnimi službami.

Poguben vpliv politike

Eno osrednjih pravil pri postavljanju šefov obveščevalnih služb je, da ti ne smejo biti strankarsko povezani. A je bilo to pravilo pri nas kar nekajkrat kršeno. Najprej že pri Janezu Siršetu, ki sicer ni bil član LDS, je pa kandidiral na njeni listi. Še zlasti pa v primeru Matjaža Šinkovca. Ta je bil tudi v času svoje diplomatske kariere dejaven član SDS: leta 2004 je na njihovi listi kandidiral za evropskega poslanca, vodil je odbor za obrambo v strokovnem svetu Janševe stranke. "Za samo obveščevalno službo in za samo obveščevalno skupnost je katastrofa, če službo vodi človek, ki ima s stranko vidne povezave," poudarja Iztok Prezelj. Če je po eni strani pomembno, da obstaja zaupanje med političnim vodstvom države in vodjo obveščevalne službe, pa mora po njegovem prepričanju slednji do politike ohranjati distanco, s katero preprečuje zlorabo samega obveščevalnega instrumenta. To pa lahko doseže le, če s stranko ni neposredno povezan.

Oblikovanje tako imenovane Šturmove delovne skupine, ki je opravila pregled delovanja Sove, je sprožalo vrsto vprašanj o namenu takšnega nadzora. Nekateri so opozarjali, da je bil ta nadzor izrazito političen in da v državi obstajajo različne inštitucije, ki bedijo nad delom tajnih služb, drugi so dodajali, da je bila komisija sestavljena po koalicijskem in ne po strokovnem ključu, pa da so bili v njej ljudje, ki niso imeli varnostnega certifikata... "Nadzor s strani vlade, parlamenta... je nekaj normalnega in učinkovit nadzor je potreben. Problem pa je, da so bile ugotovitve omenjene komisije posredovane tako, da so destabilizirale službo. Ni problem v tem, da vlada, parlament... ugotovita, da nekaj ni v redu, problem je, če to naredita na napačen način," opozarja Šefic. In dodaja, da bi morali ugotoviti napake, pripraviti poročilo, povedati, kaj je bilo dobro in kaj slabo, kaj bo vlada ukrenila... Ne pa da so v javnost vedno znova prihajale informacije, ki ne bi smele priti, da so se vrstile kompromitacije. "Obveščevalne službe ne smejo biti nedotakljive ali privilegirane, potrebujejo pa stabilno okolje za svoje delovanje," dodaja nekdanji namestnik šefa Sove.

Te stabilnosti pa Sova v času Šinkovčevega vodenja (tudi z njegovim pristankom) ni imela, in po osmih mesecih slabitve tajne službe je njeno vodenje prevzel kriminalist, specialist za računalniško kriminaliteto in kriminalistično analitiko Andrej Rupnik. Po ocenah poznavalcev je Sova pod Rupnikovim vodenjem postala izrazito zbirokratizirana služba, res pa je, da je izginila s prvih strani časopisov. Zakaj je sredi svojega mandata Rupnika zamenjal, premier Pahor ni razkril. Dejal je le, da sta se razšla sporazumno, pa da je Rupnik izpolnil pogoje za upokojitev in da sta, dokler ni ocenil, da bi bilo na to mesto "dobro povabiti nov obraz, novo znanje in novo energijo", dobro sodelovala. Nekateri pa menijo, da je Pahor Rupnika zamenjal na vztrajanje nekaterih sodelavcev, ki so v njem videli predvsem Janšev kader (čeprav so ga po drugi strani na desnici ocenjevali bolj kot levičarja). Drugi omenjajo vpliv anonimk, ki so govorile o slabem vzdušju v Sovi in njeni premajhni operativni dejavnosti v Rupnikovem času.

Premalo javni

Ocene o letu in pol trajajočem vodenju Sove s strani Sebastjana Selana so precej različne, nedvomno pa je eden osrednjih "grehov", da ga je Janševa vlada zamenjala že na ustanovni seji, ta, da (niti parlamentarni preiskovalni komisiji) ni dopustil dostopa do arhivskih dokumentov SDV, katerih predčasno razkritje bi po njegovem mnenju lahko ogrozilo varnost države ali posameznikov. Sicer pa v zadnjem času prihajajo v javnost informacije o Selanovem razsipnem jamesbondovskem vodenju Sove. Tako že poteka revizija nakupa stanovanjske opreme (za stanovanje na Slovenski cesti, kjer naj bi potekali sestanki na najvišjem nivoju), ki je vredna kar 112.000 evrov.

Delovanje tajnih služb in njenih direktorjev so torej spremljale številne afere, anonimke, le malo pa je bilo znanega o tem, kaj ta služba resnično dela. "Ker ne vemo, koliko je ta služba učinkovita, je težko reči, kateri direktor je bil uspešen," poudarja Prezelj in dodaja, da bi bilo treba delovanje Sove vendarle narediti bolj transparentno. Ob tem opozarja, da na Nizozemskem že nekaj let na internetu objavljajo poročila tamkajšnje obveščevalne službe o ogrožanju nacionalne varnosti nizozemske države, pa tudi ameriška obveščevalna skupnost objavlja podobna poročila. Prezelj se strinja, da se detajlov delovanja tajne službe javnosti vsekakor ne sme razkriti, nekatere bolj splošne informacije, kaj se na tem področju dogaja, pa bi vendarle lahko postale javne. Tako bi bilo po njegovem prepričanju smiselno povedati, da so pri nas aktivne nekatere tuje obveščevalne službe, kaj te želijo...

Poskus nekakšnih tovrstnih poročil, a zgolj za leti 2008 in 2009, je Sova na svoji spletni strani sicer objavila. S tem, da bi bila za Sovo dobra večja odprtost, se strinja tudi Boštjan Šefic. Pravi, da so v preteklosti o tem večkrat resno razmišljali, vendar pa do tega ni prišlo. Po njegovem mnenju bi lahko v javnem letnem poročilu povzeli nekatere ugotovitve Sove in trende, ki se pojavljajo na posameznem področju. S tem bi lahko dobili ljudje vsaj grobo predstavo, kaj se v Sovi dogaja pa tudi občutek o koristnosti te službe.

Morda pa bi lahko v primeru, da bi bila Sova bolj odprta, Prezelj na naše vprašanje odgovoril drugače. Ko smo ga namreč vprašali, ali pozna kakšen večji uspeh Sove, nam je odgovoril, da ne. Da pa se govori, da je tajna služba zelo kompetentna pri spremljanju dogajanja na zahodnem Balkanu, in to ne samo v obveščevalnem smislu, temveč obstaja tudi ustrezno vedenje o tamkajšnji politiki, o tamkajšnji situaciji. Protiobveščevalni uspeh Sove bi bil po njegovem prepričanju, če bi ta na primer v aferi Patria, kjer obstaja sum o vohunjenju, ali pa po pojavu suma vohunjenja v primeru prisluškovanja sejam vlade, v kar je bil morda tudi vpleten mednarodni faktor, identificirala konkretno osebo.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.
Povezani članki
Minister Turk po sestanku z direktorjema: JAK in SFC ne bosta ukinjena Kultura

Minister Turk po sestanku z direktorjema: JAK in SFC ne bosta ukinjena

Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk je danes po sestanku z direktorjem Javne agencije za knjigo RS (JAK) Slavkom Preglom in direktorjem Slovenskega filmskega centra (SFC) Jožkom Rutarjem naznanil, da javni agenciji ne bosta ukinjeni, bo pa država zmanjšala sredstva za... Več »

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor

20 september 2014 ob 0:05
Saj se samo šalimo
20 september 2014 ob 0:04
Zoran Janković
20 september 2014 ob 0:03
Čiste roke
20 september 2014 ob 0:03
Kako je propadel slovenski hokej
20 september 2014 ob 0:03
Kupim puškomitraljez za sveto vojno
20 september 2014 ob 0:02
Med nič, mimo in ojoj