A če se je zdela zamenjava na čelu te stranke pred volitvami in po decembrskem porazu tako rekoč gotova, Pahorjev ponovni vzpon socialne demokrate spravlja v škripce: ob dvigovanju podpore prvaku in stranki je namreč odločitev za (negotove) spremembe toliko težja. Nadaljnjo pot SD pa spremlja še ena neznanka morebitna odločitev Boruta Pahorja za kandidaturo na predsedniških volitvah.

Ker je bila Pozitivna Slovenija sestavljena ad hoc in z vseh vetrov ter je temu primerno pisana stranka, ki ima za zdaj le krajši predvolilni program, jo je v sedanjem političnem prostoru težko natančneje pozicionirati. Janković se sicer označuje za socialnega demokrata, kar utemeljuje s svojim odnosom do partizanstva in do dela, saj, kot pravi, delu čast in oblast zanj ni zgolj parola, temveč to dejansko živi. Vendar pa, kot poudarjajo nekateri naši sogovorniki, ne živi samo omenjene parole, temveč tudi parolo kapitalu čast in oblast.

Ni (več) leve stranke

Izredni profesor na ljubljanski Pedagoški fakulteti dr. Slavko Gaber ocenjuje, da je bila zadnja stranka, ki bi jo lahko pri nas označili kot levo in v kateri je bilo prisotno večje poudarjanje delavskih pravic, SDP (sedanja SD) pod vodstvom Cirila Ribičiča. Tako za Kocijančičevo ZLSD kakor za Pahorjevo SD in tudi Drnovškovo in Ropovo LDS pa je bilo značilno iskanje ravnotežja med skrbjo za določene socialne in torej tudi delavske pravice na eni ter konkurenčnostjo, trgom... na drugi strani. Si je pa LDS po njegovih besedah vseskozi prizadevala, da bi bila sredinska stranka. "Redkokdo od nas se je kadarkoli označeval za levico," pripoveduje Gaber. In kot nazoren primer zavzemanja za sredinsko pozicijo izpostavlja enega od volilnih sloganov stranke "Ne levo ne desno, na bolje!".

Preberite še: Kdaj do "hrama demokracije" bolj po volji ljudi?

Leva stališča, ki radikalno stavijo na enakost, danes po Gabrovih ocenah pri nas še v največji meri artikulira spekter nestrankarskega političnega delovanja, na primer Bojza, gibanje 99 odstotkov, dogajanje v zvezi z Acto. Med strankami je konceptu enakosti najbliže Žnidaršičeva Demokratična stranka dela, morda se mu približa tudi TRS. Druge stranke, ki so po profilu liberalno-socialne, pa bolj kot o enakosti govorijo o pravičnosti. Tako se je Zares pred zadnjimi volitvami po Gabrovi oceni gibal v spektru socialno-liberalno, LDS je v večji meri stavila na pravice kot na socialno komponento. V takšen politični prostor je vstopila Jankovićeva stranka, ki je Gaber ne vidi kot levo stranko. Del Jankovićeve retorike se sicer nanaša na ideološka vprašanja, na vprašanja zgodovine, ki v slovenski klasifikaciji segajo na levico. V njegovem ekonomskem programu pa so izpostavljeni tržna kompetitivnost, dosledno varovanje lastnine, zasebne iniciative..., torej gre prej za kombinacijo socialnega in liberalnega kot pa za poudarjeno stavo na enakost.

V SD zadnjega obdobja pa Gaber vidi socialno-liberalno stranko z nekoliko večjim poudarkom na trgu in konkurenčnosti pri Pahorju in z nekoliko večjim poudarkom na socialnem delu ter na višji stopnji enakosti pri liniji Potrč-Potrata-Kumer. Močne leve stranke torej po Gabrovem prepričanju v slovenskem političnem prostoru nimamo. Izraz leva stranka je tako mogoče uporabiti predvsem v odnosu med obema političnima poloma, ki drug drugega pozicionirata, da se lahko ločita.

Nasprotno je nekdanji glavni tajnik in nato poslanec SD Dušan Kumer prepričan, da je njihova stranka vseh dvajset let doslej delovala kot leva, socialdemokratska stranka, priznava pa, da so se vanjo (skozi tretjo pot) pritihotapili nekateri elementi neoliberalizma. Levi politični spekter bo po njegovem prepričanju ostal, dokler bodo stranke v politiki. "Delitev političnega prostora ne moreš graditi na osebah. Levica je in bo obstajala, pa naj bodo na tem levem prostoru Drnovški, Pahorji, Kresalove, Golobiči ali kdorkoli že. Levica je pot, po kateri hodijo ljudje in vrednostno ocenjujejo poteze, ravnanja strank na tem polu. In volilci hočejo, da ima socialna država in s tem tudi SD neko pomembno vlogo," poudarja Kumer.

Ljubljana je posebna

Docent na FDV dr. Samo Uhan veliko napako Boruta Pahorja vidi v tem, da je sebe in stranko na deklarativni ravni razglašal za socialno demokracijo, po drugi strani pa je cel mandat govoril, da moramo ujeti vlak, ki ga vozita Merklova in Sarkozy, ki je daleč od socialne demokracije. Socialnih demokratov njihovo vodstvo po načinu delovanja sploh ni želelo profilirati kot socialno demokracijo, meni Uhan, ki vidi možnost za Pozitivno Slovenijo prav v socialdemokratskem političnem prostoru. Bi pa morala biti stranka inovativna in ne ponavljati stare mantre ali kombinirati liberalnega in socialnega. Pozitivna Slovenija bi morala po Uhanovem prepričanju najti dopolnjujoč prostor tam, kjer je bila prejšnja vlada neuspešna. To pa bi lažje naredila, če bi prvak stranke ostal v parlamentu.

Mnenja o tem, kaj lahko odhod Zorana Jankovića na župansko mesto prinese stranki in tudi levosredinskemu političnemu prostoru - nenazadnje bo prvič doslej slovenska parlamentarna opozicija brez liderja - so deljena. Janković meni, da se bo stranka laže gradila, če bo župan Ljubljane. "S tem ko pokažeš tisto, kar znaš in delaš najbolje: učinkovitost, rezultate dela..., je to hkrati tudi odgovor, kako se gradi stranko."

Z njegovim umikom iz parlamenta se strinjajo tudi nekateri ugledni Slovenci, ki so ga oktobra lani pozvali, naj se udeleži državnozborskih volitev. Ocenjujejo, da je bolje, da opravlja funkcijo, na kateri se je že dokazal, kot da izgublja čas med 89 drugimi poslanci. Pa tudi, da bo z vrnitvijo na Magistrat razbremenjen neposrednega konflikta v parlamentu.

Samo Uhan, ki sicer poudarja, da Ljubljana ni običajno lokalno okolje in da je mesto župana prestolnice ena najpomembnejših funkcij v državi, kot eno od možnih težav, ki bi lahko nastale z Jankovićevim odhodom iz parlamenta, izpostavlja delovanje poslanske skupine. Posebnost delovanja strank je namreč, da so vezane na vodjo stranke, ki ima formalni pa tudi simbolni mandat, da vodi poslansko skupino, intonira razpravo in jo s svojo angažiranostjo predstavlja navzven, vzpostavlja strateške povezave s partnerji na istem ali nasprotnem polu. Je pa po Uhanovem prepričanju tudi to dvojnost mogoče spraviti na skupni imenovalec nenazadnje je to pokazala zmaga Jankovića na zadnjih volitvah. "Dolgo se je v slovenskem političnem prostoru govorilo, da je državna politika eno, lokalna pa drugo. Očitno pa je Ljubljana kot prestolnica v tej zgodbi nekaj posebnega," meni Samo Uhan.

Da s kateregakoli lokalnega nivoja stranke ni mogoče zelo uspešno voditi, je prepričan tudi Slavko Gaber. Tako sicer precej učinkovit celjski župan Bojan Šrot ni zmogel uspešno voditi SLS. Pri tem Slavko Gaber opozarja tudi na nekatere druge razloge, ki so lahko botrovali tej neuspešnosti, del razlogov pa po njegovem prepričanju vendarle tiči v tem, da je stranko vodil z lokalnega nivoja. Iz glavnega mesta, ki ima tudi relativno veliko ekonomsko moč in politično precejšen vpliv, pa oseba, ki ima toliko socialnega kapitala, kot ga ima Janković, lahko vodi stranko. "Morajo pa znotraj stranke zgraditi razvejano strukturo in postaviti vodilno garnituro," meni Gaber.

Bolj državotvorni v opoziciji kot na oblasti

A je mogoče slišati tudi razmišljanja, da bo stranka z Jankovićevo vrnitvijo na župansko mesto dobila še dodaten prizvok ekspoziture ljubljanskega magistrata, ki se ga ni nikoli povsem znebila, in opozorila, da Pozitivna Slovenija nima kadrov, ki bi lahko vsaj delno zapolnili vrzel, ki bo nastala z Jankovićevim odhodom iz parlamenta. "Z vrnitvijo na župansko mesto bo svojo stranko pravzaprav obglavil, to pa bo oslabilo tudi levico," je prepričana sociologinja dr. Spomenka Hribar. In opozarja, da je poslanska skupina PS že sedaj precej šibka, ko bo brez predsednika stranke, pa bo še slabše. Težava je po njenem mnenju tudi v tem, da nimamo levice, prav tako pa nimamo dobre opozicije. V parlamentu pa morata biti tako pozicija kot opozicija; to je zakon demokracije.

Levica je imela z opozicijsko držo že v mandatu prve Janševe vlade veliko težav. Medtem ko SDS opozicijsko držo razume kot rušenje vseh vladnih predlogov, ne glede na njihovo sprejemljivost in nujnost, in temelji njeno delovanje na principu slabše za državo, boljše za nas, se levica po oceni nekaterih naših sogovornikov v opoziciji pogosto obnaša bolj državotvorno kot tedaj, ko je na oblasti. "Ne potrebujemo razbijaške opozicije. Potrebovali pa bi domišljeno opozicijo, ki bi znala reči ne, ko se gre čez robove. Vsakič je treba določiti, kje je rob," poudarja Slavko Gaber, ki tudi meni, da se od levice bolj kot od desnice pričakuje, da bo kot opozicija znala predlagati rešitve in ne samo blokirati predlogov aktualne vlade.

"Podprli bomo vse, kar bo za državo dobro," rad poudarja Zoran Janković. Ta izjava pa po mnenju Uhana za liderja opozicije ni dovolj. "To je zelo pomanjkljiva izjava. Kaj pa, če vlada ne bo naredila nič dobrega? Opozicija mora ponujati alternativno zgodbo." Že v dosedanjem kratkem delovanju vlade namreč - tako Uhan - slišimo zgolj neki nabor groženj in smo priče iskanju krivcev za sedanje stanje. Priročen krivec pa je trenutno javni sektor. "Pomemben del Jankovićeve zgodbe so bila prizadevanja, da s svojim nastopom vzpostavi vzdušje, ki gre preko mazohističnega razmišljanja o tem, kako je v državi vse slabo," ocenjuje Uhan.

Prav kazanje na možne alternative ravnanju Janševe vlade bi bil lahko veliki adut Zorana Jankovića, ki so ga volilci decembra podprli predvsem kot antipod Janši. Janković sicer napoveduje ustanovitev vlade v senci, ki bo opozarjala tako na dobre kot na slabe poteze vlade. A se je tudi tega projekta lotil sila nespretno. Namesto da bi senčno vlado sestavljali ugledni strokovnjaki, ki bi opozarjali, kaj bi bilo treba storiti drugače, kot to delajo Zvonko Černač, Karl Erjavec, Vinko Gorenak..., bodo senčni ministri kar poslanci Pozitivne Slovenije. Vlado v senci pa naj bi iz mestne hiše vodil župan Zoran Janković.

Na obzorju je združitev

"V tem trenutku ni osebe, ki bi povezala levico oziroma vzpostavila močno levo stranko. Janković tej nalogi ni bil kos, saj se je želel takoj povzpeti na vrh izvršne oblasti, kar pa ni vedno mogoče," poudarja Spomenka Hribar.

Oktobrski pobudniki Jankovićeve kandidature pravijo, da ambicije, da bi bil prvak PS lider na levici, niti niso imeli, temveč so želeli, da učinkovito vodi vlado. Ocenili so namreč, da bi s svojo pragmatično naravnanostjo lahko poiskal izhod iz gospodarske in finančne krize.

"Ko so me ob decembrskih volitvah vprašali, ali je lahko Janković lider levice, sem odločno rekel, da ne. Lahko je človek, ki učinkovito izvaja neko dogovorjeno politiko, ni pa človek, ki bi bil povezovalec levega političnega spektra," ocenjuje tudi Dušan Kumer. Je pa nekdanji poslanec SD prepričan, da mora tisti, ki hoče biti lider levice, predvsem povezati levico in šele nato iskati kompromise z desnico in ne obratno. V teh Kumrovih besedah pa bi lahko zaznali tudi kritiko ravnanja prvaka SD v prejšnjem mandatu vlade.

Vendar pa podpora Borutu Pahorju in SD v zadnjem času, ko se v javnosti skoraj ni pojavil, strmo narašča. Če je bil po merjenju priljubljenosti slovenskih politikov, ki ga opravlja Ninamedia, še januarja na 18. mestu, je minuli mesec že dihal za ovratnik predsedniku države Danilu Türku. SD pa je v primerjavi z decembrom lani pridobila več kot šest odstotnih točk, v primerjavi z oktobrom pa kar trinajst.

Gaber v omenjeni rasti podpore vidi tudi napoved, da se bomo državljani ob krčenju pravic in posegih vanje potihoma kesali, ker nismo bili sposobni razumeti ravnanj in ukrepov nekaterih ministrov Pahorjeve vlade, ki so bili, kot na primer pokojninska reforma, več kot potrebni in za naše razmere tudi dobri. "Vzeli smo jim več, kot so si zaslužili, da jim vzamemo," poudarja. In dodaja, da bo - tudi zaradi izpada LDS in Zares iz parlamenta - sedaj SD pobrala tudi del priznanj, ki si jih ne zasluži. Ima pa dva velika darovalca, s pomočjo katerih nadomešča izgubljene glasove: Viranta in Erjavca.

Kumer pa vidi dvig rejtinga Boruta Pahorja kot posledico rasti podpore SD: ljudje so volili DLGV, PS, DeSUS, ko pa so videli, da niso dobili tistega, kar so pričakovali, se vračajo. Ne glede na rast podpore pa nekdanji poslanec SD meni, da mora stranka stopiti na novo pot, postaviti socialno državo na nove temelje, in to ne glede na to, kdo bo na njenem vrhu. "Če bo Pahor ostal, bo treba v načinu dela v stranki marsikaj spremeniti," poudarja.

Možnosti, da bi Borut Pahor tudi po juniju vodil stranko, torej v SD ne izključujejo. Nekateri vidijo v tem celo priložnost, da vsem, ki so ga v prejšnjem mandatu rušili "in nas poskušali zbrisati s političnega zemljevida, dokažemo, da nas niso uničili - in kar ne ubije, ojača". Njihova želja je torej, da bi se "Jankovićev prenapihnjen balon praznil", volilci pa se vračali k SD pod Pahorjevim vodstvom.

Nekateri drugi vidijo Pahorja kot kandidata (stranke) za predsednika države. In mu napovedujejo tudi resne možnosti za zmago. Pričakujejo namreč, da bi se sedanji predsednik Danilo Türk in Pahor uvrstila v drugi krog volitev, v katerem bi lahko k Pahorjevi zmagi odločilno prispevali glasovi desnosredinskih volilcev.

Na novo pot pa naj bi stopali tudi levosredinski stranki, ki sta na decembrskih volitvah izpadli iz parlamenta. Prva stopnica je izbira novega vodstva, kar je Zares z izvolitvijo Pavla Gantarja na predsedniško mesto že storila, na današnjem kongresu pa bo novo vodstvo dobila tudi LDS. Katarino Kresal bo, če vendarle ne bo zadnji hip kandidiral kdo od z LDS bolj povezanih obrazov, zamenjal Iztok Podbregar. Možnost, da bo stranko prevzel nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske in nato šef Sove, vsekakor kaže, da zanimanja za vodenje zadolžene zunajparlamentarne liberalne demokracije ni.

Očitno pa je izpad iz parlamenta vsaj nekoliko ohladil pregrete odnose in prispeval k treznejšemu razmisleku strank z liberalnim predznakom. V obeh namreč dopuščajo možnost, da bi se (ponovno) združili oziroma povezali še s kakšno zunajparlamentarno stranko (predvsem TRS, pa tudi stranko mladih). Stekli pa naj bi tudi že prvi pogovori o možnosti povezovanja z zmagovalko volitev Pozitivno Slovenijo, ki bi tako svoj politični prostor našla v izpraznjenem liberalnem prostoru. Na obzorju se torej nakazujejo prvi možni obrisi nekakšne ponovitve blejskega kongresa iz leta 1994, ko so se z veliko LDS povezali na volitvah oslabljeni ali poraženi zeleni, demokrati in socialisti.