Ustavno sodišče o državnih tožilcih in pravni državi

Z vidika opisanih družbenih razmer odločba ustavnega sodišča z natančnimi pravnimi argumenti ilustrira lastne navedbe o tem, da aktivnosti državnega tožilca izražajo javni interes. Tega ustavno sodišče prepozna v tem, da se zoper osebe, za katere obstaja utemeljen sum, da so izvršile kaznivo dejanje, začne kazenski postopek in da se jim – če se v sodnem postopku izkaže, da so kaznivo dejanje storile in da so zanj odgovorne – izreče ustrezna kazenska sankcija. Zato vloga državnih tožilcev ni le represivna, pač pa se po poudarku iz odločbe (75. točka) z njihovim delovanjem zagotavlja spoštovanje pravne države (2. člen Ustave RS) ter varovanje človekovih pravic in svoboščin. Pogosto nasprotniki takega izhodišča za delovanje pravne države pozabljajo na tri osnovne naloge, ki dajejo aktivnosti državnih tožilcev globlji smisel in zato spodbujajo tudi mlajše pravnike, da se vključujejo v njihove vrste. Te so:

varstvo oškodovancev, ki so ga še pospešile obsežne spremembe procesnega prava na področju zaščite žrtev (zdaj zaradi implementacije direktive 2012/29/EU);

varovanje družbe pred negativnimi pojavi, katerih vrh so prav gotovo kazniva dejanja zoper življenje in telo, korupcijski delikti v povezavi s politiko, gospodarski kriminal itd.;

delovanje državnih tožilcev za varstvo zakonitosti, ki je marsikdaj lahko tudi v korist obdolžencev ali pravnomočno obsojenih oseb, v korist katerih državni tožilci vlagajo izredna pravna sredstva.

Obrazložitev odločbe ustavnega sodišča zato ponovno spomni, da državni tožilec pri uporabi prava razmišlja in deluje kot sodnik. Tisto, po čemer se razlikuje od sodnika, je zgolj njegov poklic in položaj v kazenskem postopku, ki pri uveljavljanju njegove ustavne funkcije pregona (135. člen Ustave RS) poudarja njegov interes za obsodilno sodbo. Vendar pa tožilčev končni cilj in interes nikoli ne sme biti kaj drugega kot pravična in zakonita sodba.

Podrobnejša analiza zakonskih določb bi pokazala, da državni tožilci za odločitev o pregonu oziroma za njegovo opuščanje ali odvračanje (angl. diversion) uporabljajo vsebinsko enake zakonske določbe, kakor jih uporabljajo sodniki za obsodilno ali oprostilno sodbo. Kljub temu pa ustavno sodišče državnih tožilcev ni uvrstilo v sodno oblast, ampak »le« v pravosodje. Ustavno sodišče je poudarilo, da le spoštovanje načela delitve oblasti glede državnih tožilcev omogoča njihovo samostojnost in neodvisnost. Tudi če so del »pravosodja v širšem pomenu« ali »pravosodja v svoji celovitosti«, po odločbi ustavnega sodišča izvršilna in zakonodajna veja oblasti morata spoštovati načelo delitve oblasti. Izredno pomemben je poudarek, da nikakor »niso tak del izvršilne veje oblasti, ki bi lahko bil podvržen političnemu nadzoru in politični odgovornosti«, ampak »nasprotno: neodvisnost in samostojnost državnih tožilcev, ki izhajata iz ustavne funkcije kazenskega pregona, prepovedujeta politično vmešavanje v opravljanje državnotožilske funkcije v konkretnih primerih« (80. točka odločbe).

Da so državni tožilci del pravosodja, za ustavno sodišče ni sporno. Slovenska pravna ureditev glede tožilcev določa, da so »državna tožilstva kot del pravosodja samostojni državni organi«. Ustavno sodišče je v zvezi s samostojnostjo državnih tožilcev primerjalo različne pravne ureditve držav članic EU. Navedlo je številne dokumente EU in našo pravno ureditev ustrezno umestilo v pravni okvir, ki naj bi bil referenčen tudi za odločanje ustavnega sodišča. K temu je treba dodati še stališče iz Rimske listine, ki zahteva neodvisno in s sodnikom primerljivo vlogo državnega tožilca, tako da sta zagotovljena njegova neodvisnost in enak družbeni status (tudi plača), kot ga ima sodnik. Rimska listina namreč navaja (razdelek 3.1), da je »neodvisnost tožilcev bistvena za vladavino prava in mora biti zagotovljena na najvišji možni zakonski stopnji ter na način, kot je zagotovljena neodvisnost sodnikov«.

Treba je sicer priznati, da se zakonodajalci še naprej izogibajo povsem jasnim opredelitvam, v katero vejo oblasti spadajo državni tožilci. Kot izhod v sili uporabijo formulo, da so državni tožilci pač organi posebne vrste (sui generis). To sicer ne prispeva k jasni uvrstitvi v ustavne sisteme posameznih držav, vendar pa nima neposrednega vpliva na neodvisen in samostojen položaj tožilcev. Tako je tudi naše ustavno sodišče izreklo, da imajo državni tožilci znotraj izvršne veje oblasti poseben položaj. Ta položaj pa po izrecnem zapisu odločbe nikakor ne dopušča, da bi vlada ali katerokoli ministrstvo v konkretnih zadevah lahko usmerjalo državne tožilce, jim dajalo navodila ali politične usmeritve. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je državni tožilec v razmerju do drugih organov izvršilne veje oblasti samostojen v skladu s 135. členom Ustave RS, medtem ko je v razmerju do zakonodajne oblasti in sodne veje oblasti neodvisen (74. točka odločbe).

Toda zdaj je neodvisnost državnih tožilcev ogrožena še na drugačen način. Umikanje sposobnih kriminalistov z delovnih mest, na katera so napredovali, že po zunanjem videzu ne vzbuja vtisa, da so razrešitve sledile strokovnim in pravnim kriterijem. Le ti bi smeli veljati tudi za delo policije. S kritično distanco do zadev, ki jih raziskuje policija, državni tožilci ohranjajo demokratično naravo ločenosti funkcij odkrivanja in pregona. Edini so pristojni za odločitve, v katerih zadevah naj bodo storilci kazensko preganjani. Vendar pa selekcija zadev v pristojnosti državnih tožilcev ne bi mogla biti uspešna, če bi politika preko policije skušala prevzeti del pristojnosti državnih tožilcev. Če je utemeljena misel, da je samostojnost sodnikov povsem brez vrednosti, kadar je eno stopnjo pred sojenjem vse podvrženo selekciji po političnih merilih, se možnost tega negativnega pojava lahko seli še stopnjo navzdol, od državnih tožilcev k policiji. Nedopusten je zato molk znanosti in stroke o teh vprašanjih, ker gre za dolžnost ohranjanja pravne države, ki je pogoj za ohranitev demokratičnega sistema. Ustavno sodišče je svojo nalogo opravilo uspešno in objektivno.