»Samo še dva ovinka«, o katerih teče beseda v nadaljevanju, ne vodita navzgor. Za njima sta le nova dva ovinka, pa nova in nova dva, dokler ne naletiš na repa prvih dveh ovinkov, s katerima so nas vrgli na finto. Vsem znana puhlica je prešla v grenke šale epidemične more, v katero potonemo vsako jutro, ko vstanemo iz sanj. Takole je bila slišati prvič: »Naslednja dva tedna bosta odločilna!« Po dveh tednih je napredovala: »Naslednja dva tedna bosta odločilna!!« In po nadaljnjih dveh tednih: »Naslednja dva tedna bosta odločilna!!!!« Rast števila klicajev je eksponentna. V tednih, ko se naraščanje števila sveže okuženih kovidarjev umiri, toliko bolj. Ko število raste, je krivo neubogljivo ljudstvo. Ko število stagnira ali upada, ljudstvo pri tem nima ničesar. Žuganje je treba stopnjevati. Kdor je užil strahote ali blagodati eksponentne rasti, se ji ne bo kar tako odpovedal. Niti v biznisu niti pri vladanju.
Za učitelje matematike pomeni eno redkih epidemičnih zadovoljstev občutek, da je kak državljan, ki mu sicer to ne bi bilo dano, usvojil kanec razumevanja eksponentne rasti. Srednješolce poskušamo pripeljati precej više, k razumevanju, da so eksponentna funkcija, geometrijsko zaporedje in obrestnoobrestna rast trije obrazi istega matematičnega koncepta. A takó globoko dojetje je kakemu političnemu cilju že nevarno in možno je, da bo kmalu izrezano iz učnih načrtov pod krinko njihove racionalizacije. Koliko odločevalcev je hote ali nehote obtičalo na najnižji stopnički in uporabljajo pridevnik »eksponenten« le v grozilnem manipuliranju z javnostjo, ni pomembno. V pravem času in trenutku je dovolj že eden, da sproži prst iz ekrana in revskne poljubno kaj o eksponentnosti, da se le razume, kot je treba: »Boste že videli, kaj bo; kar sebi pripišite.«
V letu dni smo vsi, ki se želimo fizično družiti ob vzgoji in izobraževanju, postali morebitni morilci svojih bližnjih. Nenehno poslušamo, da je od nas, šolarjev in šolnikov, nemogoče pričakovati odgovorno vedenje. Ni ga modela od A do Žnj, ki bi nas ukrotil, ko enkrat pomolimo nos v šolsko stavbo. Zato je bilo v mesecih popolnega zaprtja šol nesmiselno vgrajevati odzračevalne sisteme, češ že res, da je potrjeno aerosolno širjenje virusa, a kaj, ko bi se mularija in prfoksi slinili drug po drugem kljub megakuhinjskim napam nad seboj. Škoda časa, škoda denarja, pa čeprav ju ni treba prav veliko. Šolsko svojat je najlaže disciplinirati s tem, da jo razpršiš in ji vsak teden naložiš v izpolnjevanje tri tone razpredelnic, anket, evalvacij in spletnih izobraževanj. V krasnem novem svetu tako ali tako ne bo druženja, ne bo znanja, ne bo druženja ob znanju.
Stvarnost k sreči počne vse, da bi se tej krasni novi utopiji zoperstavila. Dijaki nižjih letnikov se kot zadnji (za dva tedna?) vračajo v šolske klopi. V »mojo« šolo, ki je bila dolge tedne hibernirajoča hiša duhov, so se najprej vrnili skorajšnji maturanti. Ker jih letos ne poučujem, so mi ti oddelki, zaprti vsak v svojo učilnico, dostopni sila omejeno, le prek oprezanja skozi mala okenca na vratih. Dijake vidim pobliže, samo ko se odpravijo do stranišča ali jedilnice. Iznad mask pobliskavajo le njihove oči. (Kakšna ironija! Pred leti sta se k nam vpisali iraški priseljenki, dvojčici. Pisani ruti, ki sta bili z razkošjem nevidnih las umetelno zviti nad njunima lepima obrazoma, sta kajpak predstavljali grožnjo naši kulturi. Pa sta bili le ruti; dekleti sta imeli obraza razkrita in sta bili od vratu navzdol neločljivi od sošolk. Puloverja, kavbojke kot pri vseh drugih. Ampak ruti!!! Prav zanimivo bi bilo danes povprašati takratne čistunske preroke, kaj menijo o aktualnem zakrivanju obraza kot očitnem napadu na našo kulturo. In da se ne pozabi: dijakov med staropravdarji ni bilo. Dijaška skupnost je za primer, če bi se sikanje po kuloarjih razvilo v kaj več, pripravljala akcijo »jutri pridemo v šolo vsi orutani«.)
Mladina ni priplavala po župi. Večina mladih se zaveda, da je za izobrazbo vnašanje virtualnih dosežkov v razpredelnice premalo in da za vzgojo ne zadoščajo navodila v spletni učilnici. Skorajšnje maturante bolj kot ocene skrbi kakovost pridobljenega znanja. Prišel bo čas, ko ga bo treba imeti, pa če bi bila letošnja matura iz humanitarnih razlogov shujšana na barvanje, podčrtavanje in obkrožanje. Ali če bi odpadla. Vsi bodoči študenti ne morejo postati profesionalni ustrahovalci ljudstva. Tako kot ne morejo vsi postati inženirji ali naravoslovci, četudi na pročelja vseh FF, FDV in PF napišemo »Omreženost, avtomatizacija in elektrifikacija, to naša naj bo nacija« ter vse fakultetne izkaze opremimo z inženirskimi titulami. Mladi vedo, da tako ne gre. Da ima poklicanost prednost pred enoumno prisilo. Da se vse fakultete nikoli ne bodo vdale pritisku proizvodnje »pravih« kadrov. Da bo vsaj na kateri treba znati kaj otipljivega. In da so umetnost, filozofija, šport in še marsikaj neinženirskega več kot otipljivi gradniki identitete in prihodnosti. Mladina čuti, da jim nalepko izgubljene generacije pribija na čelo izvoljena (poleg političnega še v svetopisemskem pomenu, kot je sklepati po njenem vedenju) generacija posušenih src in možganov.
Kajpak ni upati, da bi vedeli, se zavedali, se čutili odgovorne vsi mladi. Toliko boljši od nas žal niso. Med zdajšnjimi povratniki v šolo videvamo take, ki se, zamaščeni od koronskih prigrizkov in zaležanosti, dobesedno razlezejo čez stole v učilnici. So taki, ki so v tem času odvrgli že usvojeno olikanost. Ali taki, ki jim je skoraj odmrl besedni zaklad in se sporazumevajo malone v predjamski govorici, omejeni na »aaa«, »aa?« in »a!« ter kazanje s prstom. Seveda so tudi taki. Morda so pri tvitih bolj gostobesedni, kaj se ve. Ampak so v manjšini. In še oni se po mojih številnih izkušnjah lahko čez dobro desetletje pojavijo na sprehodu z otroškim vozičkom, žarečih oči opevajoč svoj poklic, do katerega so prišli po desetih ovinkih, ki jih ne bi predvidel niti najbolj jasnoviden politikantski šlogar.
Podobno kot na posameznikovi je na sistemski ravni. Še tako »zastarel, neustrezen, prenatrpan« šolski sistem ali učni načrt je ob ustrezni uporabi bistveno bolj učinkovit kot jamranje nad njim ali skok na vrat na nos v nedomišljene nove zarje. K sreči je šolstvo zaradi svoje vertikalne povezanosti bolj konzervativno, kot bi si želele izobraževalske muhe enodnevnice. Pričakovati je kvečjemu to, da se vsaka preozko usmerjena prenova izpoje, še preden prileze skozi eno šolsko generacijo od vrtca do magisterija. Vso učiteljsko kariero me neskončno navdušujeta vznikanje in udejanjanje šolskih prenov v duhu »tokrat pa bo«, ki se kaj hitro sprevržeta v »ups, na to smo pa pozabili«. Epidemija je mala malica proti šolskemu mastodontu. Pri epidemiji zdaj že vemo, kako gre. V sredo sestankuješ, v četrtek objaviš zaprmej najboljše in najbolj dodelane sklepe, v ponedeljek jih sam prekršiš z razlago, da jih edini prav razumeš, torek premeditiraš, zato da v sredo objaviš zaprmej najboljše in najbolj dodelane sklepe. Ob tem se neutrudno in nenehno in predvsem javno jeziš na »glupi narod«.
A narod ni neumen. Je pa res, da se neumnega naredi, ko vse drugo odpove. V šolstvu je podobno, le da so v umetnosti sprenevedanja šolarji daleč pred učitelji. Odkar sem doumela, da je blondizem nepremagljiv, se ga intenzivno učim in ga poskušam uporabljati v pravih trenutkih, ki morajo biti dovolj redki, da so učinkoviti. Dijaki vedo, s katerimi tremi triki – z nekaj različicami – učitelja vedno pritisnejo ob zid. »Neee, tega nam niste sporočili. Mogoče ajevcem, nam ziher ne,« je prvi. Drugi je: »Jaaa; povsem možno, da ste napovedali rok za ta torek. Mi smo si vsi zapisali za naslednjega. Smo bili prepričani, da je v eAsistentu napaka.« In tretji: »Nihče ne razume ničesar od tega, kar ste prejšnjič razlagali. Niti tisti ne, ki so bili pri pouku. Res! Pa smo se zelooo trudili.« Korona ali ne, to troje vedno prime.
Po toliko desetletjih druženja z najbolj prefriganim delom človeštva se me je nekaj malega že prijelo. V sedanji protislovni epidemični dramediji bi se težko znašla brez temeljnega dijaškega vodila, ki je: »Če dvomiš o smiselnosti ali uresničljivosti ukaza, počakaj. Ne bodi med prvimi. Naj se oni nasmolijo. Mogoče bo ukaz spremenjen.« V tem duhu sem si že prvi teden prvega koronskega vala naložila svoje prvo videokonferenčno orodje v življenju. Kar zahtevajo oni zgoraj, lahko uporabim kasneje, sem sklenila; dijaki so gotovo priporočili nekaj, kar deluje. Zoom uporabljam pretežno za kremenčkovo razlago, pa če se oni zgoraj postavijo na glavo. Spet na priporočilo dijakov. Aplikacij, animacij, elektronskih prosojnic se že na tešče nasitijo, pri moji matematiki bi oni »čim več počasi in peš«. Pišemo in govorimo in se poslušamo. Brez grafične tablice, ki omogoča dokaj lično pisanje, ne bi šlo. Izprosila sem jo, takoj ko je bilo mogoče.
Rokopisna spremljava matematike je nujna, zanjo sem se pripravljena zgristi in zravsati s komerkoli. Matematika se že v jaslih dvigne nad obkrožanje, barvanje in podčrtavanje, torej klikanje. Matematika je kombinacija miselnega ustvarjanja in rutine, ki ju ročno pisanje dokazano spodbuja in krepi. Nedavno sem imela v svoji Zoom učilnici (zoomčilnici?) gosta, bodočega profesorja matematike, ki si je želel ogledati moj poučevalski pristop. Po pouku sva še dve uri pretresala najine poglede na poučevanje. Zaznal je nadpovprečno količino interakcije z dijaki, kar je najbrž pohvala. Odkar pišem na grafično tablico, uporabljam dialoški pristop, ki sem ga iznašla prav za aktualne hude čase. Vsakih nekaj minut izžrebam dijaka asistenta, ki z menoj prehodi del učne ure, tako da pišem po njegovem nareku, ali pa kot zastopnik sošolcev izraža razumevanje razlage. Dijaki imajo tako kljub nehvaležnim okoliščinam možnost razvijati govorno matematščino, ki v učni proces vključi kak dodaten možganski center.
Naj strnem svoje zastarelo, vendar psihološko in nevrološko podkrepljeno prepričanje: matematika mora pred očmi učenca pretežno nastajati znak za znakom; pouk naj bo živa in unikatna gledališka predstava s sicer jasnim okvirom, v kateri pa je podroben potek odvisen od občinstva. Le s tem občutkom za uporabo osnovnih pojmov in pravil, ki jim sledi njegova lastna improvizacija, bo gledalec lahko postal tudi ustvarjalec. In to je cilj, ki se ga s še tako dodelanimi elektronskimi orodji ne da doseči množično. Ta orodja so lahko pripomoček, spodbuda, sredstvo eksperimentiranja ali privlačnega grafičnega prikaza. Čeprav sem bila med prvimi, ki sem v učilnici uporabljala aplikacije za sprotno risanje grafov funkcij, dinamično geometrijo in lastne animacije, se mi zdijo ure pouka na daljavo preveč dragocene za take prikaze in taki prikazi preveč dragoceni za hipnotične ure na daljavo. Prelagam jih na čas, ko se vrnemo v učilnice in dijaki ne bodo tako prenažrti izobraževalne tehnologije, kot so je zdaj.
Mladega kolega, ki je obiskal naš pouk, je med drugim zanimalo, ali od »nadučiteljev« dobivamo dovolj pomoči, ali bi si je želela več. Nikakor si je ne želim več, sem ga presenetila z odgovorom. Omogočili so mi opremo, ki jo potrebujem, in primerne razmere za delo. Organizirajo delavnice, na katerih bolj ali manj izkušeni/modri kolegi delijo z nami, kar znajo in uporabljajo. Uporabna je celo predstavitev komu povsem odvratnih orodij; ob njej svoje mnenje ali učvrstiš ali spremeniš. Vse našteto je dobrodošlo in toplo sprejeto. Učitelje razkurijo pametovanje in horukarske direktive operativno polpismenih odločevalcev.
Izkušen pedagog dobro ve, da epidemično ledino izobraževanja orje on, in ne šolski birokrati, ki že dolga leta ne poučujejo ali sploh nikoli niso poučevali populacije, o kateri odločajo. S tem je mogoče pojasniti precejšnjo zadržanost učiteljev (ne le matematike) do epidemičnega modnega krika, pisnih kontrolk na daljavo. Bolje kot večina nadučiteljev in kolegov z drugih področij vemo, katere miselne procese moramo diagnosticirati pri svojem predmetu in kako se to izvede. Vsekakor vemo dovolj za ugotovitev, da je na daljavo nemogoče vsem dijakom zagotoviti enake pogoje. Ne le pogoje pisanja, temveč tudi goljufanja. Pri pisanju na daljavo sta problematična že obsežnost in nehumanost nadzora pišočih, saj lahko bistveno vplivata na osredotočenost pri razmišljanju in pisanju. O goljufanju ne povem ničesar, ker o njem vem preveč; vsekakor stavim še v najbolj svetniških oddelkih na največ polovico realnih ocen. Nerealne ocene je, če so res tako nujne, mogoče pridobiti na kak bolj ljubezniv način, zato pisno ocenjevanje mnogih dijakov čaka na lepše čase ali na kak slaboumen nadučiteljski dekret.
* * *
Pravzaprav je res nekaj, kar bi si marsikateri učitelj želel od nadrejenih šolskih struktur. Da bi nas vendarle kdo povprašal, kako smo kaj. Seveda je šolarjev nekajkrat več kot nas in vsaj tolikokrat več je njihovih stisk. Nismo nadljudje, čeprav se to morda pričakuje. Mnogi med nami so bili od začetka epidemije dalje vsaj enkrat na robu zloma. Bremenijo nas milijone let stari možgani, vrženi v novo tehnologijo, ki je čez noč postala naša edina vez s šolarji. Prizadenejo nas stiske otrok, ki so naši, čeprav nismo njihovi roditelji. Na naših ramenih je odgovornost, za katero se ne ve, ali ji bomo ob eksperimentalnem načinu poučevanja kos. Pri marsikom od nas so domače razmere vse prej kot rožnate. Strnjena gruča otrok doma in hkrati razpršena gruča otrok na zaslonu izžemata telo in duha. Sleherni med nami ve, kako skeleč je občutek, da mu bo počilo srce, ko z nasmeškom in optimizmom zaključi učno uro, takoj zatem pa se v sebi sesuje in se v odmoru, za nekaj minut izklopljen, sestavi za novo srečanje.
Mogoče se bo našlo kaj za nas. Spletni tečaji za samopomoč so blažev žegen. Izmislite si kaj svežega ali uporabite kaj starega; stopite v našo kožo. Vprašajte nas, kako smo kaj, in nam prisluhnite. Naj naši odgovori ne poniknejo v statističnem spletnem labirintu. Kot stotine otrok in mladostnikov, ki prežemajo naš miselni in čustveni svet, bomo tudi mi ob težko pričakovanem izhodu iz epidemije na življenjski prelomnici. Skisana pravljica o samo še dveh ovinkih ne deluje niti na predšolarje, kaj šele na nas.
Marta Zabret je profesorica matematike in specialistka matematičnega izobraževanja.
