Skupaj s sodelavci jo je pripravil za razstavo v Pomniku miru Cerje, kjer je teleološka nacionalna razstava, ki gre od Brižinskih spomenikov v kleti do modrega neba Evropske unije z zlatimi zvezdami na strehi. Nobena od zadnjih treh slovenskih vlad se ni strinjala, da tja sodi pogled Primorcev na svet okoli njih. V Medani je manjši del gradiva, ki ga odpre lik Karla Špacapana.
Kdo je Karlo Špacapan? Primorsko ste postavili v njegovo stoletje. Na zahodnem robu je zgovoren naslov. Bolj zahodno se skoraj ne da. Kdo pa je on?Karlo Špacapan je lik v izjemni pesmi kantavtorja Iztoka Mlakarja. Pripoved z zahodnega roba je mešanica pripovedi posameznikov v kolektivni izkušnji. Mlakar poje o Karlotu, ki ima eno samo veliko ljubezen. Trte in vino. Katera koli oblast, ki pride na to območje in ga zasede, zahteva davke. Kmet s Krasa s tem nima težav. Plača davke in se podredi. Takšen je odnos prebivalstva periferije do centra moči. Do oblasti vedno ohrani distanco. Kmet se ne upira samo zato, da bi se uprl. Plača davke Avstriji, Italiji in po vojni tudi Jugoslaviji. Ko oblast poseže v najbolj intimno, v skupnost, pa se upre.
Kaj pa je intima v tem svetu?Na Primorskem je jezik dokaz, da smo Slovenci. Ko od Karla Špacapana zahtevajo, da poleg pancete in pršuta da še vino, se upre in gre v zapor. Gre v zapor v monarhiji, v Italiji, v internacijo v taborišče med drugo svetovno vojno. V zapor gre tudi po vojni, ker tudi komisarju, ki je bil med vojno skupaj z njim v partizanih, med prvo petletko reče ne, vina ti ne dam, in gre v zapor. Vino pa prostovoljno daje upornikom: partizanom.
