Trenutki, ko vojni še ni uspelo zatreti človečnosti

Še primernejša besedna zveza kot stanje družbe je razkroj družbe. Razkroj človečnosti in normalizacija nasilja. Skupno vsem vojnam je, da po koncu spopadov vodilni politiki sovražnih strani več ali manj vsakič sedejo za mizo in se dogovorijo o normalizaciji odnosov ter o trajnih ali vsaj začasnih rešitvah spornih zadev. Veliko pametneje in manj tragično bi bilo, če bi to storili pred začetkom spopadov. V zadnjih dveh letih potekajo po svetu oboroženi konflikti v kar 36 državah, kar je največje število v zadnjih osmih desetletjih. Prej povedano, da se praktično vsak takšen ali podoben konflikt naposled konča za mizo, očitno nikogar ne izuči. Spodbujevalci vojaških spopadov znajo na pretkan način med sodelujočimi stranmi zanetiti sovraštvo, sicer svojih ciljev ne bi mogli doseči. V 20. stoletju smo bili priča dvema doslej najobsežnejšima vojnama, prvi in drugi svetovni vojni. Prva je imela prav banalen začetek in nenadoma so si stali v strelskih jarkih nasproti narodi, ki so se pred izbruhom vojne med seboj razmeroma dobro razumeli. V nadaljevanju bomo navedli nekaj primerov iz začetnih mesecev obeh največjih vojn, ko sodelujoči vojaki še niso dojeli ali sprejeli, da morajo tiste v nasprotnem jarku sovražiti in jih na vsak način skušati pobiti. Ko pa so se spopadi raztegnili na več let in ko je bilo na vseh straneh veliko mrtvih, veliko tragedij in brutalnosti, takšnih plemenitih dogajanj, kot jih prikazujemo, v glavnem ni bilo več. Še več, poveljujoči so jih najstrožje prepovedali. Človečnost ni izginila, bila je izrinjena.

Kupčije med sovražniki v strelskih jarkih.