Šole je postaven starejši mladenič onkraj tridesetih s tiste vrste neposredno energijo, kakršne tudi pri državljanih južnoslovanskega porekla v Ljubljani ne zaznaš, ker kot da je že sistemsko ukročena. Iz pojavnosti je bilo mogoče prepoznati žurerja obče prakse, za katerim je kilometrina tekem, koncertov, zabav, klubov, kot tudi udeležb na raznih manifestacijah v bližnjem Zagrebu ali kje drugje. Sodil bi v besedilo skladbe Golubica, v katerem Bajaga ljubeče pokroviteljsko reče: »Pomiluj sve klince Balkana.« Tiste vrste tip, ki bi ga imel za soigralca v nogometni ekipi, ker veš, da bo držal svoj položaj. Bržkone tudi prvi, ki bi te vsaj poskušal zaščititi, če bi zaradi napačne majčke ali česa šestega morebiti začelo padati po tebi.
A prav tako tisti, ki je takoj, ko je stopil na že napolnjen in do tedaj niti ne preveč živahen vlak z grleno hrapavim navijaškim glasom na polno vzkliknil: »Za dom?!« In ko je dobil znani odgovor, ponovil še dvakrat. »Slabo, slabo,« je vmes posmehljivo komentiral malenkostno zadržane odzive preostanka vagona. V smislu, kaj se delate fine, včeraj v zidanici ste bili glasnejši.
