Moja kolegica, ki se že vse življenje ukvarja s kulturo in dela v institucijah, sicer izvorno Zagrebčanka, je imela prav, ko mi je sedem dni pred koncertom na vprašanje »kako si« odgovorila: »Prijatelj, da si ne bova lagala: slabo od dne, ko so potrdili ta ušivi žur v Zagrebu. In ko se bliža datum koncerta, mi stopnja gnusa nevarno grozi, da me pahne v globoko depresijo. Racionalno vem, da ta čisto demonstracijska vaja civilizacijskega zatona in ustaštva, ki ga živimo že petintrideset let, ni neka novost in človeka ne preseneti, a počutim se kot alien … Nekako samotna in poražena in neskončno žalostna. Ne zameri.«
Prav ima tudi eden najbolj branih hrvaških portalov index.hr, ki trdi: »Thompson vlada Hrvaški. Prodaja vodo po 5 evrov, pivo po 7 in vojno 30 let po vojni.«
Prav ima tudi Andrej Nikolaidis, ki se v svoji kolumni med drugim sprašuje: »Predstavljajte si, da bi v Sarajevu organizirali koncert, kakršen je bil v Zagrebu. Predstavljajte si, da bi se tukaj zbralo pol milijona muslimanov – kot se je v Zagrebu zbralo pol milijona Hrvatov. In da bi obujali imena starih islamskih kraljestev (kot je Thompson obujal imena krščanskih), da bi na oder prišel hodža (kot je na hipodromu na oder prišel katoliški duhovnik) in da bi brezpilotniki izpisali verze iz Korana. Tako kot so brezpilotniki izrisali križ in Marijo. In da bi na koncu v Sarajevu na poziv pevca pol milijona ljudi vzkliknilo 'tekbir', kot je v Zagrebu publika vzkliknila 'za dom spremni'.«
Kar je stari ustaški pozdrav iz druge svetovne vojne. Za katerega ugledni filozof trdi, da je sedemdeset odstotkov mladih prepričanih, da gre za pozdrav iz devetdesetih.
