Courtine, po izobrazbi fizik, se je zgodaj usmeril v nevroznanost in v Lozani ustanovil laboratorij, v katerem je raziskoval, kako paraliziranim povrniti sposobnost gibanja. Dolga leta je kljuboval prevladujočemu prepričanju, da je popolna paraliza nepovratna. Njegova ideja digitalnega mostu med možgani in hrbtenjačo je sprva naletela na skepso in izgubil je celo podpornike, ki so financirali njegove raziskave, a ideja se je izkazala za prelomno.
Na drugi strani stoji Jocelyne Bloch, ena najuglednejših švicarskih nevrokirurginj. Na univerzitetni kliniki v Lozani izvaja izredno zahtevne operacije, pri katerih pacientom vsadi elektrode v možgane in hrbtenjačo. S tem Courtinove teoretične rešitve dobijo resnično, klinično obliko. Sodelovati sta začela leta 2012 in odtlej tvorita neločljiv tandem v znanosti in kirurgiji. Prelomni uspeh sta dosegla pri nizozemskem pacientu Jan-Gertu Oskamu, ki je po letih v vozičku znova shodil. Zadnji in morda najodmevnejši dokaz njune tehnologije pa je Američanka Suzanne Edwards, ki je imela hrbtenjačo popolnoma prekinjeno. Po 14 letih paralize je z njuno pomočjo naredila prve samostojne korake.
