Spraševal sem jih o tematikah, s katerimi se raziskovalno ukvarjam, še posebej o človekovih in manjšinskih pravicah, vključevanju, človekovi varnosti, trajnostnem razvoju in odrasti. Na podlagi njihovih odgovorov ugotavljam, da so orodja UI (še!?) nepopolna in pomanjkljiva ter v svojih odgovorih stereotipna, vrednostno in ideološko pristranska. Kakovost odgovorov je zelo odvisna od jasnosti in natančnosti vprašanj, pa tudi od jezika, v katerem sprašuješ. Pri oblikovanju odgovorov je ključni kriteriji analitičnih algoritmov UI pogostost (frekvenca) pojavljanja podatkov. UI (še!?) ne zmore preverjanja resničnosti in zanesljivosti podatkov in virov, poglobljene, objektivne in kritične presoje njihove tehtnosti in kakovosti ter relevantnosti za obravnavane tematike in širši kontekst. Pomanjkljivosti UI so očitne pri zaznavanju, predstavljanju in razumevanju kompleksne in dinamične realnosti, še bolj pa pri njenem razlaganju. Pojave in koncepte večinoma obravnava statično in spregleda, da gre za soodvisne, kompleksne in dinamične procese, ki se stalno spreminjajo v prostoru in času. Pogosto (če ne kar praviloma) UI spregleda povezanost, prepletenost in medsebojno odvisnost različnih (naravnih in družbenih) pojavov, konceptov in področij. Kljub vsem težavam je analiza UI lahko uporabna, če se uporabnik zaveda njenih omejitev in slabosti ter jo zna natančno spraševati in usmerjati. Sinteze pa (še!?) ne zmore in si zasluži nezadostno oceno.
Primerjava dveh inteligenc
Upoštevaje polemične javne razprave v svetu sem posebej pozorno primerjal ameriški chat GPT, ki je bil prvi komercialni ponudnik in navdušuje Zahod, in kitajski deepseek. Oba ponudnika sta privatna in profitna, vendar kitajskemu na Zahodu očitajo, da ga nadzorujejo kitajske oblasti. Primerjava potrjuje, da sta oba programa še nepopolna in pomanjkljiva, navdušujejo pa njuna hitrost in analitske sposobnosti pri zajemanju široke baze podatkov. V analizi velikih količin podatkov sta že boljša od strokovnjakov. Chat GPT in deepseek sta šibka pri presoji resničnosti, kakovosti in relevantnosti podatkov, pri opredeljevanju in razumevanju širšega konteksta ter pri predstavitvi, razumevanju in presoji medsebojne prepletenosti in soodvisnosti pojavov kot dinamičnih procesov, zato tematike, področja in koncepte (oziroma njihove definicije) ter odnose in razmerja med njimi obravnavata statično in pogosto enostransko. Očitki, žal, veljajo tudi za večino medijskih vsebin, poljudne, strokovne in znanstvene literature ter za druge vire, iz katerih se UI »uči«. Podrobnejši pregled pokaže, da chat GPT pretežno upošteva (dostopne) vire v angleščini (v nekaterih primerih zgolj te). Deepseek v večji meri zajema in upošteva vire v drugih jezikih. Programa sta ideološko in vrednostno pristranska. Chat GPT očitno promovira ameriško in zahodno ideologijo in pogled(e) na svet. Primerjava odgovorov na posamezna vprašanja v času, ko se je pojavil, in zdaj pri chat GPT pokaže večji vpliv ideologije in politik MAGA (Make America Great Again – Naredite Ameriko spet veliko). Pri deepseeku ideološkost in nekaj cenzure zaznavam pri odgovorih na vprašanja o kitajskih oblasteh, sistemu in ideologiji.
Pričakovano noben program UI različnih ponudnikov, ki sem jih preizkusil, ne zna celovito odgovoriti na kompleksna in med seboj povezana vprašanja, ključna za prihodnost in prihodnji razvoj. Veliki jezikovni modeli (LLM – large language models) in generativna UI z analitičnim pristopom na podlagi vzorcev, ki so se jih naučili iz (analize) dostopnih (baz) podatkov, lahko ustvarijo nekatere nove vsebine, vendar – kot omenjeno – (še!?) ne zmorejo sinteze.
Razvijalci in podjetja, ki UI ponujajo in prodajajo, jo predstavljajo kot ključno inovacijo, pomembno tehnologijo prihodnosti ter »družbeno (in ideološko) nevtralno« orodje, ki se ga moramo vsi naučiti uporabljati. Številni, vključno z nekaterimi očeti UI, ki so razvijali to področje, svarijo pred potencialnimi in celo usodnimi nevarnostmi njene (zlo)rabe, saj se niti približno ne zavedamo njenih sposobnosti, mej in možnih posledic ter nevarnosti. Zato predlagajo, da bi zamrznili njen razvoj in omejili njeno trženje za nekaj časa – dokler na vprašanja o problemih in nevarnostih ne bomo znali zadovoljivo odgovoriti.
Raziskovalci in znanstveniki na vseh področjih v humanistiki, družboslovju, vedah o življenju, naravoslovju in tehniki, izumitelji, inovatorji in razvijalci radi metode in rezultate svojega dela razglašamo za objektivne in družbeno nevtralne. Poudarjamo, da je od (načina) njihove (upo)rabe odvisno, kakšni bodo njihovi rezultati in posledice. Tako zmanjšujemo svojo (družbeno) odgovornost za morebitne negativne posledice in zlorabe svojega dela. Vendar naše vedenje in znanje, navdih in etična izhodišča, metode in rezultati dela, raziskovalni in znanstveni dosežki, inovacije in izumi nikoli niso družbeno, vrednostno in etično nevtralni. Pogosto se morebitnih učinkov in (pozitivnih in/ali negativnih) posledic svojega dela in rezultatov, v trenutkih ko nastanejo, ne zavedamo in jih ne znamo predvideti, kaj šele, da bi jih poznali. To ne zmanjšuje naše družbene in moralne odgovornosti. Najbolj smo odgovorni, ko svoje znanje, delo in njegove rezultate ter tudi sebe in svojo integriteto tržimo, ponujamo in prodajamo najboljšim ponudnikom. Zgodovina uči, da so moralno najbolj sporni znanost, raziskovanje in razvoj, namenjeni produkciji in izboljševanju orožij (zlasti napadalnih in orožij za množično uničevanje) ter orodij in izdelkov, ki ogrožajo zdravje in življenje ljudi, naravo, okolje in podnebje. Štejem jih za škodljive in družbeno zavržne. Opravičila, da jih potrebujemo za obrambo »domovine« in imajo lahko tudi pozitivne potenciale, ne zdržijo kritične presoje. Ne izboljšujejo varnosti in življenja ljudi. Zgodovinske izkušnje in aktualno dogajanje potrjujejo, da jih spodbujajo grabežljivi, nebrzdani in škodljivi interesi lastnikov kapitala, zlasti najbogatejših, oboroževalne industrije in vojaškega kompleksa, ki jih zanimajo zgolj čim večji profiti in na trgu bogatijo na račun ljudi in drugih sektorjev ter želijo v svoje žepe preliti tudi kar največ javnih sredstev.
Pogledi na zavezništva
Ne le raziskovalci, znanstveniki, izumitelji, inovatorji in razvijalci, ampak tudi politiki, mnenjski voditelji in vplivneži, gospodarstveniki in vsi posamezniki, ki še premoremo kaj morale in vesti, bi se svoje individualne in družbene odgovornosti morali zavedati. Za svoja ravnanja, predvidene in nepredvidene negativne posledice (upo)rabe in morebitno zlorabo rezultatov našega dela in ustvarjanja, inovacij, izumov, orodij in produktov, ki jih razvijamo, proizvajamo in/ali uporabljamo, smo (osebno) odgovorni vsi in se ne bi smeli izogniti svoji pravni, materialni (ne zgolj odškodninski), družbeni in moralni odgovornosti.
Politiki in generali nas prepričujejo, da (vojaška/obrambna) zavezništva povečujejo našo varnost in obrambne sposobnosti, pa tudi odpornost naših družb proti krizam in drugim izzivom našega časa. V globalnem prerivanju in tekmovanju »velikih« globalnih, regionalnih in/ali lokalnih sil se počutimo (vse bolj) ogrožene, saj nam poleg politikov tudi skoraj vsi mediji (zlasti tisti, katerih lastniki imajo od tega profit) in družbena omrežja, ki jim sledimo, zatrjujejo, da moramo več vlagati v obrambo in oboroževanje. Ne morejo se zediniti o genocidu v Gazi, o trajnostnem razvoju, vse večjih okoljskih in podnebnih problemih in krizah, o tem, kako se soočati z njimi in povečati odpornost družb proti njim, o migracijah in razlogih zanje ter njihovem bolj humanem upravljanju … O obrambi in oboroževanju ter o potrebnih večjih sredstvih zanju pa vsi trobijo v isti rog. Zato povečujemo izdatke in javna sredstva za obrambo in oboroževanje. Zakaj se potem ne počutimo bolj varne, ampak nas je vse bolj strah?
Objektivni opazovalec ugotavlja, da globalne sile – zlasti ZDA in Rusija – postajajo vse bolj agresivne in hegemonistične, osredotočene zgolj na lastne interese in koristi, ki jih sebično hočejo uresničiti na račun drugih. Nekatere, zlasti ZDA, postajajo vse bolj nepredvidljive in grobe v uresničevanju svojih ozkih »nacionalnih« interesov, ki jih sproti opredeljuje in stalno spreminja »veliki vodja in pogajalec«, in pri uveljavljanju svojega globalnega vpliva … Zato sta (vse bolj) nepredvidljiva in nestabilna tudi mednarodna skupnost in njen razvoj. Sproti se spreminjajo pogledi na zavezništva in zavezanost le-tem.
Je res, kar pravijo evropski politiki in nekateri obrambni strokovnjaki? So ZDA res naša zaveznica in garant naše obrambe in varnosti, steber in varuh demokracije v svetu? Če upoštevamo notranji razvoj v času drugega Trumpovega mandata, so ZDA sploh še demokracija? Zaskrbljeno opazujemo, kako se ZDA obnašajo v globalni trgovinski in gospodarski vojni, ki so jo sprožile, in se sprašujemo, kakšne bodo globalne in lokalne posledice sedanje ameriške trgovinske, carinske in gospodarske politike. So ZDA res prijateljica evropskih držav in EU? Se ZDA pogajajo (ali predvsem izsiljujejo)? Je (bila) EU uspešna v trgovinskih in carinskih pogajanjih z ZDA? Se na ZDA in njeno vodstvo lahko zanesemo, ko gre za varnost, obrambo in prihodnji razvoj Evrope? Je Rusija edina in ključna grožnja evropskim državam, EU, njihovi varnosti in razvoju?
Na nobeno od teh vprašanj – razen na podvprašanje v oklepaju – ne moremo enoznačno in nedvoumno odgovoriti pritrdilno. ZDA niso več, kar so bile. Zagotovo niso več trdnjava demokracije, zgled in ideal, v kar so mnogi verjeli, da so. Glede na izjave in ravnanja sedanje ameriške administracije ZDA niso več zanesljiv partner. Postajajo grožnja Evropi, posameznim državam in evropski integraciji. Ker je v odnosu do ZDA Evropa vse bolj podrejena ter varnostno in strateško odvisna od ZDA, ki hočejo ohraniti in okrepiti svojo globalno dominacijo, postaja »Amerika« potencialno Evropi celo bolj nevarna kot Rusija. Kako zanesljiv partner, podpornik in zaveznik so ZDA v času Trumpove administracije, v vojni z Rusijo boleče spoznava Ukrajina.
Globalno sodelovanje
Je v takšnem svetu in razmerju moči Nato, kakršnega si želi in ga ustvarja Trump s podporo vodstva zavezništva, res garant evropske varnosti in sodelovanja? So krepitev Nata, večja vlaganja v oboroževanje, nakup ameriškega orožja in fosilnih energentov ter Natov koncept obrambe res edine možnosti za prihodnjo varnost in razvoj Evrope, kot nam zatrjujejo evropski in nacionalni politiki? Ni prav takšna politika korak v zaostajanje in marginalizacijo Evrope? Se mora stara dama res oboroževati in militarizirati ter podrejati ZDA, ker ne (z)more in ne zna drugače?
Prepričan sem, da bi Evropa na ta vprašanja morala odgovoriti: Ne! Odločen ne pritiskom in izsiljevanju ZDA! Hkrati odločen da partnerskim odnosom in globalnemu enakopravnemu sodelovanju z vsemi državami sveta, ki sprejemajo takšno sodelovanje. Evropski politiki brez jasne vizije razvoja se podrejajo Trumpu. Evropo potiskajo na (globalno) obrobje. Ti politikanti ne sežejo do kolen evropskim državnikom z vizijo, ki so snovali evropske integracijske procese. Zato le panično in neinovativno reagirajo na dnevne izzive. Odgovorov na ključne dolgoročne izzive ne znajo ponuditi, zato bi jih Evropejci morali odložiti na smetišče zgodovine.
Evropa svetu lahko dokaže, da stara dama še ni za odpad. Z globalnimi partnerji, ki se zavedajo podnebne in okoljske krize ter se zavzemajo za trajnostni razvoj, Evropa lahko postane gonilna sila napredka in trajnostnega razvoja, ki se odreka večni in neomejeni rasti na omejenem planetu. Razpoložljive naravne in družbene vire moramo uporabljati odgovorno v skupno dobro. Evropsko varnost najbolj krepi enakopravno globalno sodelovanje, ki gradi medsebojno zaupanje in omogoča, da se skupaj resno spopademo z okoljsko in podnebno krizo ter se izognemo grozeči prehranski in družbeni krizi. Z globalnimi partnerji moramo razvijati zelene trajnostne tehnologije, pospešeno vlagati vanje in jih uvajati na vseh področjih. V skladu s staro modrostjo tradicionalnih ljudstev je treba v sozvočju z okoljem in naravo o trajnostnem razvoju, ki zagotavlja dostojno življenje in blagostanje vseh ljudi ter družbeno stabilnost in odpornost, razmišljati vsaj za obdobje sedmih prihodnjih generacij.
Krepitev enakopravnega globalnega sodelovanja koristi vsem, zmanjšuje grožnje, ogroženost in nevarnost konfliktov, zato ni treba krepiti obrambe in se oboroževati. To je pravi kontekst razmišljanja o vlaganjih v obrambo in oborožitev. Proizvodnja, skladiščenje in zlasti uporaba orožja so velike grožnje okolju, podnebju, družbeni stabilnosti in razvoju ter človekovi varnosti.
Takšen scenarij v današnjem svetu zveni utopično, vendar predstavlja optimistično in realno alternativo opcijam, ki nam jih ponujajo evropski politiki, generali ter sedanje politično in vojaško vodstvo Nata.
Prof. dr. Mitja Žagar (znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja in redni profesor na univerzah v Ljubljani in na Primorskem ter na Novi univerzi)
