In ko sva že pri moji najljubši učiteljici, naj ti zaupam, da to ni učiteljica slovenščine iz naše osnovne šole na Poljanah. Tam je bila takrat moja učiteljica za slovenščino Flachova, ki je v meni videla nekaj, česar ni videl nihče drug od učiteljske garniture. Žal je bil njen sedmi čut premalo, da bi me lahko potegnila iz brezna, v katero sem vedno bolj padal. Tako doma kot v šoli. Predvsem učiteljica za matematiko Vardjanova, ki je bila žal tudi moja razredničarka, ni v meni našla niti kančka poezije. Šele nedavno tega sem od nekoga slišal, da je Flachova jokala, ko je veliko let za tem brala moje pesmi. Zelo verjetno zato, ker ni znala pomagati nemirnemu fantu z očitnimi motnjami pozornosti. Vardjanova je dejala zgolj to, da se me ni dalo ukrotiti. To je bilo vse, kar je zmogla. In je imela v bistvu prav. Še danes nisem povsem ukročen, kar prav tako ni dobro za dvojino, kot tudi za množino ne.

Danes mi je žal, da sem jo takrat razočaral in da nisva mogla vzpostaviti dvojine med učencem in učiteljico, tiste naveze, ki je ne more razdreti še tako velik dvom. Sploh se mi zdi naveza kar pravšnja beseda za pristno dvojino. Naveza dveh, ki postaja sčasoma vse močnejša, kljub vsem turbulencam, ki jim je podložna dvojina.

* * *

Včasih rabiš tako malo. Pred dnevi sem prebral stran, eno samo stran meni ljubega romana Vitomila Zupana Potovanje na konec pomladi, ki mi ga je še kot študentu priporočila nepogrešljiva Alojzija Zupan Sosič, za kar sem ji seveda še kako hvaležen. Na faksu je bila ona moja Flachova, zlata profesorica, ki ni bila dovolj za dokončanje študija. Zato pravim, da je imela Vardjanova prav, ko je dejala, da se me ni dalo ukrotiti.