V svojih raziskavah je do sedaj ovrgel številne predpostavke, ki jih imajo oblikovalci energetske politike. Od prepričanja, da so na prelomu stoletja jedrsko energijo podpirali predvsem ljudje, ki so bili dobro seznanjeni s posledicami globalnega segrevanja, do stališča, da milenijci v Združenih državah Amerike obnovljivim virom energije danes dajejo prednost pred jedrsko energijo.
Začniva nekoliko drugače, kot se običajno začenjajo pogovori o energetskem prehodu. Razpravo o temi, ki jo obravnavamo, običajno vodijo inženirji, okoljevarstveniki, pravniki in ekonomisti. Zakaj bi bil po vašem mnenju prispevek političnih ved nujen za uspešen energetski prehod?Odgovor na to vprašanje bi moral biti samoumeven. Tako energetski prehod kot tudi gradnja posameznih energetskih objektov morata biti razumljena kot kompleksen politični proces. Z drugimi besedami: razumljena morata biti kot proces, v katerem naslavljamo interese zelo različnih akterjev in v katerega so različni akterji tudi vključeni.
Še preden začnemo razmišljati o ekonomski upravičenosti ali tehnološki zasnovi posameznega projekta, je pomembno zagotoviti, da lahko projekt prestane politični proces. Da bi to zagotovili, pa je treba razumeti prioritete, stališča in strahove vseh. Brez vključevanja ljudi in dejstva, da jih v procesu razmisleka in načrtovanja jemljemo kot partnerje, lahko hitro pride do tožb, ki projekte pomembno zavirajo in podražijo. Če oblikovalec politike ne pozna razmer v neki družbi, tvega, da bo načrtoval infrastrukturo, ki bo zgrajena na popolnoma napačnih temeljih, kar ogroža prihodnost projekta.