Sredi tega meseca je Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar) izdal dokument Kakovost življenja v Sloveniji – Poročilo o razvoju 2025. Poročilo se bere spodbudno. V Sloveniji se po ugotovitvah Umarja dobro živi. Kakovost življenja je visoka, izboljšujejo se življenjski pogoji, izobraženost prebivalstva in leta zdravega življenja. Razlogov za pritoževanje praktično ni. Morali bi biti veseli, da živimo v krasnem svetu, v katerem se iz leta v leto izboljšujejo življenjske razmere, v katerem postajamo vedno bolj izobraženi, živimo dlje in bolj zdravo. V poročilu je sicer tudi nekaj podrobnosti, ki niso najbolj spodbudne, kot je ugotovitev, da so se pismenosti mladih poslabšale in da je njihova ustvarjalnost med najnižjimi v EU, ali pa podatki o slabšanju kakovosti javnih storitev, nizkem zaupanju v institucionalno okolje in politične institucije, a so zadeve rešljive in izvedljive, če sta le volja in politična moč. Bolj skrb vzbujajoča je demografska slika. Ta se v Sloveniji že desetletje intenzivneje spreminja.
Demografska slika
Starejše generacije prebivalcev postajajo vse večje, mlajše generacije pa vse manjše. Stopnja rodnosti je že nekaj desetletij pod naravno stopnjo obnavljanja prebivalstva, naravni prirast pa je od leta 2017 negativen, s tem da se je leta 2020 še poglobil. Od takrat sta v povprečju na leto na 1000 prebivalcev umrla 2,2 prebivalca več, kot se jih je rodilo.
V zadnjih sto letih so se zaradi intenzivnih družbenih in gospodarskih sprememb generacije živorojenih otrok več kot prepolovile. Tako je bilo leta 1923 rojenih 40.710 otrok, leta 2023 pa le še 16.989. V tem času se je povečala tudi povprečna starost žensk ob rojstvu otrok: leta 2023 je bila 31,1 leta, kar je 5,7 leta več kot pred 40 leti. Hkrati je začelo število žensk v rodni dobi (15–49 let) od leta 1997 razmeroma hitro upadati, saj jih je bilo v povprečju leta 2023 za 17,9 odstotka manj kot leta 1996. Kot ugotavlja poročilo Umarja, se zaradi upadanja števila rojstev in podaljševanja življenja spreminja starostna struktura prebivalcev. Spreminjanje razmerja med starejšimi (65 let in več) in delovno sposobnimi (20–64 let) bo v prihodnjih letih še intenzivnejše, saj se bo delež starejših do leta 2050 glede na leto 1982 povečal za skoraj trikrat, na 30,2 odstotka, delež delovno sposobnih pa se bo zmanjšal na 50,2 odstotka.
Demografske spremembe se že zdaj kažejo tudi v neskladjih na trgu dela in pomanjkanju delovne sile. Največji vpliv staranja na sisteme socialne zaščite pa se po napovedih Umarja pričakuje okoli leta 2045, ko bi mejnik 65 let začele dosegati zadnje večje generacije, rojene v 80. letih prejšnjega stoletja. Takrat se bodo tudi zelo povečale potrebe po zdravstvenih storitvah in storitvah dolgotrajne oskrbe.
