Ekipi novega ministrstva za solidarno prihodnost (MSP), odgovornega za stanovanjsko politiko, vsekakor ne moremo očitati pomanjkanja znanja, lahko pa smo skeptični glede njene vizije stanovanjske politike in politične spretnosti. Nova zakonodaja se namreč ne loteva celostnega preoblikovanja desetletja nedelujoče stanovanjske politike in sprejema obstoječe stanje kot solidno osnovo, ki potrebuje le nekaj popravkov in dopolnitev. Kar seveda ni res. Težave namreč niso le posledica neustreznega financiranja, kot bi lahko sklepali glede na vsebino nove zakonodaje.
Ni analize dejanskih potreb
Za nevzdržne razmere na področju stanovanjske preskrbe bi v izhodišču lahko okrivili nebrzdani neoliberalni kapitalizem, ki je kriv za razkrajanje demokracije in erozijo socialne države. Širša razprava o nevzdržnosti družbenoekonomskega sistema, ki je nujna tudi z vidika prihodnosti družbe in njenega odzivanja na klimatske in domnevne varnostne grožnje, bi morala biti osnova za oblikovanje nove družbene pogodbe. Ta bi morala vsebovati tudi priznanje pravice do stanovanja kot ene od osnovnih človekovih pravic. Stanovanjska kriza namreč temelji prav na nerazumevanju smisla te paradigme. Vlada se tega vprašanja žal ni lotila, čeprav bi ji argument, da veliko pomanjkanje ustreznih dostopnih stanovanj pomeni odrekanje osnovnih človekovih pravic precejšnjemu delu prebivalstva, omogočil radikalnejši pristop k reševanju problema.
Med izhodišči za oblikovanje nove stanovanjske politike pogrešamo natančno analizo dejanskih potreb. Predstavljene so ocene potreb po stanovanjih, oblikovane glede na število prijavljenih na razpisih za javna najemna stanovanja, ki jih posredujejo občine. A dejstvo je, da se mnogi, ker razpisnih pogojev ne izpolnjujejo, na razpise ne prijavijo in torej takšne ocene ne odražajo dejanskega stanja.
