Orwellov roman 1984, Bartolov Alamut in Huxleyjev Krasni novi svet so presneto resni in srhljivi. Štoparski vodnik po Galaksiji Douglasa Adamsa in skoraj celoten opus Kurta Vonneguta ml. so na prvo žogo zafrkantski, ob nekaj premisleka pa je srhljivost med vrsticami črnega humorja srhljivejša od katerekoli druge srhljivosti.
Vonnegut je mojster deljenja zakasnelo dojetih klofut. Bereš bereš bereš, se krohotaš in se ob koncu vsakega drugega odstavka zaveš, da te je dobri stari Kurt mlajši spet pretental. Človeštvo prihodnosti zboleva za tuberkulozo in severnoameriške kaznilnice polastninijo Japonci, edini veljavni svetovni valuti sta japonski jen in felatio. Keh keh. Ali pa se vse ženske na svetu z izjemo nekaj džungelskih mladoletnic, ki so se po spletu naključij znašle na krovu zablodele turistične ladje, nalezejo neplodnosti, ki je izbruhnila na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Vse človeštvo odslej izvira z ene same ladje. Ne povem, kako natanko je človeški rod videti čez milijon let, je pa eden redkih v utopičnih zgodbah, ki doživi raj na Zemlji. Berite Galápagos in pomirjeni boste, a zelo drugače, kot ste pričakovali v najskrajnejših mejah svoje domišljije.
Tudi Štoparski vodnik po Galaksiji, »tetralogija v petih knjigah« Douglasa Adamsa, ni od muh. V Restavraciji ob koncu Vesolja beremo o vsemirski ladji, natovorjeni z zamrznjenimi prebežniki s planeta, ki mu je grozilo uničenje. Med tremi barkami NeoNoetove flote A, B, in C je ta srednja; na pot je bila poslana v izvidnico. Za ladjo A s sijajnimi voditelji, znanstveniki in velikimi umetniki se je izgubila vsaka sled, kot tudi za ladjo C, na kateri so čakali boljšega življenja ustrezno podhlajeni inženirji, rokodelci, gradbeniki, pač tisti, »ki dejansko opravljajo delo«. Ladja B osamljeno pluje po vesoljskih prostranstvih in išče za naselitev kak manj od matičnega pogubljen planet. Na njej je krioterapiji za nedoločen čas prepuščenih na milijone frizerk, zgaranih televizijskih producentov, kadrovikov, referentov za stike z javnostjo, poslovnih svetovalcev in kar je še enako (ne)pogrešljivih operativcev za predhodnico v obljubljeni deželi. Da je njihova ladja programirana za padec, in ne za pristanek na planetu, je zadnje, kar izvemo, preden odtava v meglico časoprostorja.
Berimo torej literaturo, ki je toliko bolj vizionarska, kolikor manj je to ob nastanku hotela biti. Adamsovo videnje frizerk, zamrznjenih v vesoljskih potovalnih kapsulah in dolgoročno namenjenih uničenju, se zdi komaj verjetno. A so slovenski imperatorji nedavno ob vnovičnem resnem koronskem pokašljevanju spet strpali v kriokomore prav frizerje, poleg njih pa še kozmetičarke in srednješolce. Ali je tudi njihova B-arka predvidena za prosti pad namesto mehkega pristanka, se še ne ve. Vsekakor gre po mnenju odločevalcev za osnovne prenašalce nove kuge. Vendar niti v uradnih statistikah niti na naslovnicah rumenega tiska, ki je po novem morda edini merodajen za prave novice, ni bilo od začetka letošnje pomladi niti enkrat zaznati mastnih naslovov v tej smeri.
»Namesto trajnega nakodranja nudil nakovidanje!« ali »Poleg manikure kovidura!« ali »Superprenašalec okužil petnajst sošolcev in profesorico matematike!« Ničesar od tega nismo mogli prebrati. Resnici na ljubo bi bil zadnji naslov verodostojen. Zdaj smo vsi že zdravi, dijaki in jaz, prav fletno nam pa ni bilo. To je skoraj vse, kar je doletelo našo šolo poleg osamljenih primerov okužbe med dijaki, ki jim je nemudoma sledila karantena za celoten oddelek. Od osemdesetih učiteljev smo zboleli trije, vseh slovenskih srednješolskih učiteljev s potrjeno okužbo je bilo do nedavnega enainštirideset. Zakaj in čemu prve aretirajo prav frizerje, kozmetičarke in srednješolce, torej ostaja nerazjasnjen misterij. Ne pripisuj zaroti, kar lahko pripišeš človeški neumnosti, je ena skoraj vonnegutovskih modrosti, ki sem se je naučila na septembrskem matematičnem seminarju. Torej v zadnjem trenutku.
Čas bo morda pokazal ali še verjetneje ne, ali so omenjene tri skupine slovenskega prebivalstva upravičeno uvrščene med potencialne kovidne morilce. Vsekakor je izjemno odmevno, ko jih spraviš za rešetke, in žanješ hvalospeve, ko jim odpreš vrata v svobodo. Določeni kazalci ob tem krepijo sum, da je med parlamentarci in člani vlade kak ilegalen frizer ali maniker ter da je urejenost dotičnih dam rezultat znotrajparlamentarnega sodelovanja. Vseh kozmetičnih profilov med njimi najbrž ni; vsiljuje se misel, da smo tik pred tokratno ustavitvijo javnega življenja užili teden odprte pedikure le zato, da so si dali dvorjani legalno pobrusiti še nožne krempeljce. Ali pa tudi tu velja tisto o zaroti in neumnosti.
Kolikor je znano, ni do zdaj nikomur od odločujočih prišlo na misel, da bi proučil fenomen slovenskega hitenja z zapiranjem srednjih šol. Ministrico in direktorja Zavoda za šolstvo sem privila zelo na glas, ko sta ljudstvo nagovarjala s TV-prižnice, a mi ni uspelo kaj prida ujeti. Voditelj informativne oddaje vpraša, ali so na voljo kake raziskave o kakovosti pouka na daljavo, in povprašuje po morebitnem upadu ravni doseženega znanja. Namesto odgovorov sledi mencavo leporečenje, ob katerem se gledalec ne more odločiti, ali bi raje zaspal ali si vbrizgal inzulin. Da je epidemiološka situacija pač taka in da bo pač treba počakati, da ne bo več taka. Se ve, da se mladi radi podružijo, zato naj bodo kar doma. In ve se, da so srednješolci in njihovi učitelji tate mate za pouk na daljavo; zdaj v drugem epidemiološkem valu ga obvladajo že skoraj miže. (Medklic: saj morajo mižati, če želijo ohraniti zdravo pamet.) Ja, seveda je bila konec prejšnjega šolskega leta opravljena raziskava med učenci in učitelji, počasi in preudarno pove globok glas njega, ki ve. Dobro delamo, res dobro. Ministrica je bila že po prvem koronskem valu bolj eksaktna. Nekako za štirico nam je šlo; če bo treba, bomo še boljši.
Naši učitelji zmorejo vse. Kaj šele ravnatelji. Tisti bolj pedagoško nastrojeni ves čas jadikujejo nad posledicami, ki prežijo na učečo se mladino. So pa tudi taki, ki jih že v mirnih časih razganja od ljubezni do birokracije. Koronski čas je zanje ekstatičen. Bolezenskih odsotnosti med učitelji skoraj ni; okuženi za covidom gotovo niso upoštevali zaščitnih ukrepov. (To, da je pouk v manjših učilnicah spominjal na baterijsko rejo piščancev, zanemarimo.) Tako visoke realizacije pouka, kot je v koronskem času, se zlepa ne da doseči, saj na daljavo ni ekskurzij, športnih dni, tekmovanj, prireditev, ki se običajno vrinjajo v učni proces. In, kar je najpomembneje, nikogar ni, ki bi nenehno sitnaril zaradi zamašenih dijaških vecejev ali mastodontsko brezupne evidence učiteljskega delovnega časa. Končno sloga in nirvana: v šolski stavbi je sicer sem ter tja kak profesor fizike, ki se ubada z video prenosom poskusov za dijake; poleg njega so tu le snažilka, hišnik, nekaj kuharjev, knjižničarka in osebje uprave. Uglajenost, marljivost in bleščeča čistoča. Šola je vendar podjetje. Končno je tako tudi videti.
Nam učiteljem nihče odkrito ne soli pameti, le med vrsticami nas ošvrkavajo. Dajmo dajmo, poslanstvo kliče. Pripravite gradiva, ki na daljavo funkcionirajo malone bolje kot v fizični učilnici. Na čudovitih novih platformah sestavite teste, ki nudijo eno samo zabavo, in še ocena jim spotoma pade izpod repa. Pripravite kvize za klikanje po enega od petih možnih odgovorov, s časovno omejitvijo za posamezno etapo in brez možnosti vračanja na prejšnja vprašanja. Goljufanje je nemogoče. Itak. Pod mizo sedi mama. Prek telefona vleče na ušesa inštruktor. Več ne povem, ker sem topogledno lojalna dijakom. Oni od vekomaj goljufajo, učitelji jih od vekomaj lovimo. A oni so večinoma korak pred nami. Goljufanje se zatre v kali, če le učitelju uspe osmisliti samostojno reševanje in bdeti nad njim. V živo, kajpak. Še na eni od informatičarskih fakultet so spomladi obupali nad uporabnostjo spletnih rezultatov ocenjevanja. Le v osnovni in srednji šoli vera ne peša, saj nam nenehno kapljajo na glavo, da se vse da, če se hoče. Stisniti zobno pasto nazaj v tubo, konjski prdec nazaj v…, pač nazaj, od koder je prišel. Pomembno je, da imamo realizacijo in ocene. Lepe, če hočemo take, manj lepe, če se želimo kititi s svojo strogostjo. Da smo le zadovoljni. Saj imamo raziskavo, ki kaže, da smo zadovoljni za štirico!
V majsko-junijski spletni raziskavi Zavoda za šolstvo sem sodelovala tudi sama; marljivo sem po svoji najboljši vesti klikala odgovor za odgovorom. Zbrane rezultate, vzorno postrojene v mnogobarvne grafikone, sem si pazljivo ogledala. Bolj ko sem jih gledala, bolj anketno je bila videti raziskava. Usmerjena je bila namreč v doživljanje šolarjev in šolnikov ter v strategije vodenja njihovih ravnateljev v času izobraževanja na daljavo. Zahtevnejši radovedneži si želimo poleg občutij, ki so seveda pomembna, a težko merljiva, vsaj nekaj miligramov objektivnosti. Je kdo meril pridobljeno znanje obravnavanih osmih tednov, ga primerjal s stanjem prejšnjih let? Ne še in prav je tako; prepričana sem, da je treba šolarje v tako stresnem času – še bolj kot sicer – zaščititi pred raziskavami, evalvacijami in preizkušnjami, ki niso del standardnega šolskega procesa. Če kokoši nenehno strmiš v ta zadnjo, ali bo iz nje padlo kako jajce in kakšne barve in velikosti bo, revo vznemiriš in vplivaš na rezultat poskusa. Za to ugotovitev ni treba biti kvantni fizik. Škodljivo pa je zavajati javnost in politiko z eno samo raziskavo, ki kaže predvsem to, da smo šolarji in šolniki kljub koronskemu pretresu ohranili osnovno rutino, ritem in prisebnost.
Spomladi prihodnje leto bomo, če nam bosta sreča in cepivo mila, izpeljali zunanja preverjanja znanja za vse osnovnošolce in dijake, ob tem pa najbrž še kako mednarodno raziskavo bralne, matematične in naravoslovne pismenosti. Drugega ne potrebujemo; nobena za lase privlečena raziskava ne bo omenjenim načinom merjenja segla niti do gležnjev – razen morda v porabi proračunskih sredstev. Seveda bodo morebitni slabi izidi omenjenih zbrušenih merjenj izzvali plaz vplivniških razlag, ki bodo nacionalne in mednacionalne preizkuse znanja razglašale za zastarele, nerelevantne in mlademu duhu škodljive. Omejitev »merjenja« izključno na občutja in doživljanja je izvedljiva, a kaj, ko je za večino poklicev tega sveta treba naštudirati še kaj poleg.
Ko je življenje ustavljeno, je pač ustavljeno (skoraj) za vse. To, kar preseneča, je lahkota, s katero se upravlja s prihodnostjo šolarjev, kakor že veter zapiha. Predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije Fani Al Mansour nenehno svari pred neizogibnim pomanjkanjem veščin, ki se jih da pridobiti samo ob fizičnem stiku z materialom in mentorjem. Slikoviti omembi bodočega vulkanizerja, ki se uči menjave pnevmatik le ob videoposnetkih, lahko postavimo ob bok nebroj grenko smešnih učnih procesov na daljavo. Zelo nesmešno pa bo, ko bomo čez deset let prišli v roke kirurgu, zobozdravniku ali babičarju (M/Ž), ki bodo ob vsaki epidemiji svoje poklicne kvalifikacije pridobivali na daljavo.
V mnogih drugih državah so šole zadnje, ki se zaprejo, in prve, ki naznanijo rahljanje ukrepov. Vpliv take odločitve na takojšnje javno zdravje na eni strani gugalnice in na raven prihodnjega znanja na drugi strani bo pokazal čas. Ne letos, ne drugo leto, šele čez precej let. Zato upajmo na čimprejšnje učinkovito in splošno sprejemljivo cepivo. Ne odločevalci, le cepivo lahko preseka gordijski vozel, zadrgnjen okrog vratov koronsko učečih se generacij. Pozornost premnogih odločevalcev ima namreč precej omejen domet.
Komaj doumljivo je, za kako prefrigane se imajo kratkovidni slovenski strici iz ospredja. Najbrž so slišali ameriško zgodbo, v kateri je bil se-ve-kateri enajsti september pravšnji dan za pokop slabih novic, zato se v enakem duhu lotevajo še protikoronskih paketov. Češ, zdajle nam ne gledajo pod prste, dajmo zbasat med zakonske vrstice še tisto vedno isto, kar vedno na novo razburi vedno iste tečneže. Hej, kaj si že rekel, butne eden od stricev drugega pod rebra, da bi tvoj sin rad s srednje vzgojiteljske na strojniški faks? Da bo ta prav dec, a ne? Oh, ni sin; hči je in bi rada študirala medicino. Ni blema, bomo izenačili splošno in poklicno maturo. Daj, piši, da se ne pozabi. Kdo pa rabi tisto fiziko pa integrale pa ono spakljivo angleščino? Ko že pišeš, daj, podaljšaj še akreditacijo za faks tistemu, em, no, tistemu, saj veš, tistemu, ja. Si napisal? Ha, to jih bomo žejne čez vodo peljali; saj ne bodo brali tako natančno.
Američani so izvrtali slabe novice, pokopane med temelje porušenih dvojčkov. Tudi vsi koronsko žejni smo se pred prečkanjem narasle vode ustavili in si vzeli čas za temeljito branje. Kot kaže, beremo in preberemo marsikaj tudi med vrsticami. Le kaj sledi v medvrstičju naslednjega svežnja – splošna vojaška obveznost za osebe vseh spolov, ukinitev študija strojništva za nemoške, nadomestitev ocen s čebelicami? Mokrih sanj stricev iz ospredja je dovolj, da do roba napolnijo vse koronsko izpraznjene bazene v državi. (Stricev, vztrajam. Tet pri nas ni v ospredju.) Za vsake izpolnjene sanje naj vsak osprednji stric dobi žig čebelice na levo ali desno roko, pač odvisno od svojega političnega nagnjenja, in za povrh en neuporaben ventilator iz državne zaloge. Za domov. Čez sedem let vse prav pride.
Marta Zabret je profesorica matematike in specialistka matematičnega izobraževanja. V duhu najmanjšega zla uporablja brezplačen (?) videokonferenčni sistem Zoom.
