1. Dve desetletji izigravanja pravilnika
Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične javne službe (iz leta 2003) v svojem 18. členu med drugim pravi o šolski knjižnici: »… knjižnično zbirko dopolnjuje z najmanj 1 knjigo na učenca … letno.«
Nevladna organizacija, sicer uvrščena v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije – Bralna značka – to uradno zavezo države spremlja že vrsto let. V anketah, ki zajamejo 200 šol (skratka zelo reprezentativen vzorec), spremlja nakupe knjig po obsegu in vsebini. Podatki, ki do danes niso vznemirili nobene uradno pristojne institucije, pravijo, da so šole v šolskem letu 2013/2014 nabavile 49 odstotkov knjige na učenca, do leta 2023/2024, ko so šole kupile 37 odstotkov knjige na učenca.
Povprečje za vsa ta leta tako izkazuje nakup 0,39 knjige na šolarko/ja in tako skupaj 154,29 knjige na šolo v vrednosti 2493,33 evra. Predpisani standard tako ni bil dosežen nikoli.
V več kot 20 letih od sprejetega pravilnika v nasprotju z njim ni bilo kupljenih približno 3 milijone knjig sodobne mladinske literature. Študije o nizki bralni kulturi šolarjev, konference, simpoziji, okrogle mize in analize na to temo zvenijo nekam cinično, saj zaskrbljeno govorimo o (ne)branju šolark in šolarjev in pri tem hladnokrvno zanemarjamo dejstvo, da jim v šolske knjižnice ne damo knjig. Če to številko prevedemo še v poslovni jezik založništva ob povprečni ceni 20 evrov za knjigo, so založniki v tem času izgubili 60 milijonov evrov prometa; pri minimalnem odstotku za avtorske pravice avtorji niso prejeli vsaj 3 milijone evrov honorarjev.
Ob zneskih, ki naj bi jih v prihodnje na pritisk najuspešnejšega trgovskega potnika ameriške orožarske industrije tudi Slovenija namenila za »topove«, so te številke smešne in zanemarjanje uradnega pravilnika s strani institucij, ki so ga oblikovale in sprejele, osupljivo nerazumljivo.
Ministrstvo za šolstvo ne reagira na zahteve avtorjev in založnikov, da bi pri sredstvih, namenjenih za delovanje šol, opredelilo namenska sredstva za nakupe knjig.
2. Hladnokrvno kršenje ustavnih pravic
Društvo slovenskih pisateljev si ob podpori javne agencije za knjigo že vrsto let prizadeva, da bi se knjižnično nadomestilo avtorjem – nadomestilo avtorjem za brezplačno izposojo njihovih knjig v splošnih knjižnicah – izplačevalo tudi za izposojo v šolskih knjižnicah. Država tu daje bralcem intelektualno lastnino ustvarjalcev brezplačno v uporabo. Da bi ta sicer nedvoumna ustavna pravica avtorjev (člen 33 – o zasebni lastnini, člen 60 – pravice iz ustvarjalnosti) dodatno imela še zakonsko podlago, bi bilo treba v 36. členu zakona o avtorski in sorodnih pravicah črtati besedo »šolskih« ter v 56. členu zakona o knjižničarstvu dodati besedo »šolskih«.
Prvi zakon je v pristojnosti ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, drugi v pristojnosti ministrstva za kulturo. Obe ministrstvi se s tema minimalnima spremembama strinjata, terjata pa, da se s tem strinja tudi ministrstvo za šolstvo, v katerega pristojnosti so šolske knjižnice. Realno govorimo o znesku v približni višini polovice letne plače direktorja NLB, ki bi si ga na leto za svoje delo razdelilo približno 700 slovenskih avtoric in avtorjev.
Ministrstvo za šolstvo je v elektronskem odgovoru (februarja 2025) sporočilo: »… odgovarjamo, da gre za perečo problematiko, pa vendar predlogu Društva slovenskih pisateljev ne moremo ugoditi …«
Z drugimi besedami, ministrstvo je ureditev očitnega kršenja ustavnih pravic imetnikov intelektualne lastnine spremenilo v »predlog«, ki se mu »ne more ugoditi«.
Hudobno bi bilo pripomniti, da je seveda želja avtorjev in založnikov, da se šolarji na podlagi ravnanja ministrstva za šolstvo ne bi učili o odnosu do intelektualne lastnine.
