Športniki z največ nastopi na zimskih olimpijskih igrah

​Nemška hitrostna drsalka, rojena leta 1972 v Vzhodnem Berlinu, je v mladosti seveda nastopala za Vzhodno Nemčijo, v svojih 30 olimpijskih letih (od leta 1992 do 2006 in od leta 2014 do 2022) pa že za združeno Nemčijo. Legendarna nemška hitrostna drsalka je na olimpijskih igrah osvojila kar devet medalj, od tega pet zlatih. Prvo zlato medaljo je dobila leta 1994 v Lillehammerju na 5000 metrov, na isti razdalji še leta 1998 v Naganu. Najboljša je bila tudi leta 2002 v Salt Lake Cityju, ko je osvojila dve zlati medalji – tako na 3000 kot na 5000 metrov. Leta 2006 v Torinu je bila najboljša z reprezentanco Nemčije v ekipni tekmi. Claudia Pechstein je osvojila še dve srebrni in dve bronasti medalji. Nazadnje se je udeležila iger na Kitajskem leta 2022. Pechsteinova ima na desetine medalj s svetovnih in evropskih prvenstev pa še kakšen svetovni rekord je držala, se ji pa kot mnogim športnicam ni uspelo izogniti dopingu. Februarja 2009 so ji prepovedali tekmovati za dve leti zaradi krvnega dopinga. Pritožila se je in se do leta 2025 za pravico borila po sodiščih.

V trenutku, ko tole popisujemo, še ni povsem jasno, kateri skakalci bodo zastopali Japonsko na olimpijskih tekmovanjih v Predazzu, a se zdi, da je aktualna generacija premočna, da bi se ji lahko še devetič priključil Noriaki Kasai. Japonski mojster je na osmih olimpijskih igrah osvojil tri olimpijske medalje, dve srebrni in eno bronasto. Dve sta ekipni, v Sočiju pa je osvojil posamično srebro na veliki skakalnici. Kasai se je rodil leta 1972, prvič je nastopil na olimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu​ in zadnjič, kot vse kaže, leta 2018 v Pjongčangu. 26 olimpijskih let.

Simi, kot ga ljubko kličejo naši TV-komentatorji, je začel skakati na olimpijskih igrah že pri 16 letih, ko je nastopal v japonskem Naganu. Kljub mnogim udeležbam oziroma nastopom, od leta 1998 do leta 2022, je Ammann osvojil medalje zgolj na dvojih igrah. Leta 2002 v Salt Lake Cityju v Združenih državah na manjši in veliki skakalnici ter leta 2010 v kanadskem Vancouvru tudi na obeh skakalnicah. Letos priložnosti ne bo dobil, kljub temu da je trenutno tretji najboljši švicarski skakalec.

Ruski sankač, rojen v Permu (1971), je prvič nastopil na olimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu, zadnjič je bil zraven leta 2014 v Sočiju. Demčenko je na olimpijskih igrah osvojil tri srebrne medalje, zdaj pa je na stara leta tudi trener ruske sankaške reprezentance. Mimogrede, na olimpijskih igrah v Cortini bo Rusija spet nastopila zelo okrnjeno, skupaj z beloruskimi športniki pod imenom AIN (Athlètes Individuels Neutres). Kar se zdi počasi že nesmiselno, še zlasti ker vemo, katere nasilniške države lahko kljub vsemu tekmujejo brez ovir.

Včasih so bili finski skakalci med najboljšimi, če ne kar najboljši na svetu. Zdi se, da je bil zadnji iz generacije velikih Janne Ahonen (1977), ki je serijsko nastopal tudi na olimpijskih igrah. Prvič leta 1994 v norveškem Lillehammerju, zadnjič leta 2018 pri 40 letih v Koreji. Na dveh olimpijskih igrah je osvojil srebrno medaljo na ekipni tekmi, tako v Salt Lake Cityju 2002 (skupaj z Mattijem Hautamäkijem, Veli-Mattijem Lindströmom in Ristom Jussilainenom) kot v Torinu 2006 (s Tamijem Kiurujem, Jannejem Happonenom in Mattijem Hautamäkijem).

Beloruski tekač na smučeh (1973) na olimpijskih igrah, čeprav je nastopil kar sedemkrat, ni dosegal velikih uspehov. Najboljši je bil na svojih šestih igrah v Sočiju, pri veteranskih 40 letih, ko je osvojil solidno peto mesto v teku na 50 kilometrov. Na naslednjih igrah se je preskusil še v skiatlonu, a ni šlo, odstopil je zaradi zdravstvenih težav. Mimogrede, Sergej ima hčer Darjo, ki trenira s poljsko biatlonsko ekipo. Jasno, prišla je v spor z beloruskim predsednikom Lukašenkom, ki tudi šport jemlje zelo osebno.

Norveški smučarski biatlonec (1974) je ne samo eden tistih, ki so nastopili na kar šestih zimskih olimpijskih igrah, ampak tudi nosilec mnogih medalj s teh tekem. Prvič je na olimpijskih igrah nastopil leta 1994 v Lillehammerju, zadnjič smo ga spremljali 20 let pozneje v Sočiju. Bjørndalen je osvojil kar 13 medalj, osem zlatih, štiri srebrne in dve bronasti. Najboljši je bil v Salt Lake Cityju, ko je na svojih tretjih igrah osvojil kar štiri biatlonske zlate medalje: 10 km sprint, 20 km, štafeta in 12,5 km zasledovanje. To ni pozimi uspelo še nikomur.

Bavarski sankač (Berchtesgaden, 1966) je na svojih prvih olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988 nastopal še za Zahodno Nemčijo (potem pa petkrat za združeno Nemčijo). Že prvič je osvojil srebrno medaljo. Potem so sledile tri zlate, leta 1992 v Albertvillu, leta1994 v Lillehammerju in leta 1998 v Naganu. Pot z medaljami v sankanju je končal v Salt Lake Cityju, kjer je leta 2002 osvojil še srebrno medaljo. Princ Luge, kot mu pravijo, je prvi sankač, ki je osvojil medalje na petih zaporednih olimpijskih igrah. Na šestih, v Torinu, je bil sedmi.

Na šestih olimpijskih igrah je nastopala tudi ena najboljših smučarskih tekačic vseh časov. Marja-Liisa Hämäläinen (1955) je prvič tekmovala že leta 1976 v Innsbrucku, drugič štiri leta pozneje v Lake Placidu, a se je zares proslavila leta 1984 na zimskih olimpijskih igrah v jugoslovanskem Sarajevu. Osvojila je vse tri posamične zlate medalje in še ekipni bron ter se seveda zapisala v zgodovino. Skupaj ima v omari sedem medalj, zadnjo, bron iz leta 1994 iz Lillehammerja, ko je zadnjič nastopala na tem največjem športnem tekmovanju.

Italijanski sankač (Merano, 1974) iz Južne Tirolske se je v zgodovino olimpijskih iger vpisal s šestimi nastopi v dvajsetih letih (1994–2014). A verjetno mu veliko več pomeni, da je na teh tekmovanjih osvojil kar šest medalj. Dve zlati, srebrno in tri bronaste. Vse pri moških posamezno. Zlato leta 2002 v Salt Lake Cityju in štiri leta pozneje v Torinu. Srebro je dobil v Naganu leta 1998, bronast je bil leta 1994 v Lillehammerju, leta 2010 v Vancouvru in 2014 v Sočiju. Na vsakih olimpijskih igrah, kjer je nastopal, je dobil po eno medaljo. Dober odstotek, ni kaj.