Dolgoletna sistemska zanemarjenost kulturnega sektorja, na čelu katerega se je v novejši preteklosti zvrstilo več nestrokovnih, operativno medlih in celo škodljivih oseb, ki na ministrskem stolčku niso znale oblikovati niti smiselnih strateških dokumentov, kaj šele neke resnejše »razvojne politike«, je botrovala nakopičenim težavam, segajočim vse od razpadajoče kulturne infrastrukture in zaprašene zakonodaje do podhranjenih javnih institucij in naraščajoče revščine med ustvarjalci. Občasno se je tako zazdelo, da majavo ogrodje slovenske kulture pokonci držijo samo še inercija, izdatne količine lepilnega traku in zagnanost kulturnih delavcev; najbolj temačne tone je ta podoba dobila med zdaj že rahlo oddaljeno epidemijo in mučnim obdobjem ministrovanja Vaska Simonitija, v katerem se je kulturo vse prevečkrat obravnavalo le kot ideološko orodje podreditve javnega mnenja ali nekakšno deklo strankarske politike, neokusno preoblečene v namišljeno narodno tradicijo. V tem pogledu je iztekajoči se mandat prinesel pomembno spremembo – po dolgem času smo v njem dobili vodstvo ministrstva, ki je izkazovalo jasno zavest o bistvenih zagatah kulturnega polja, a tudi odločenost za spoprijemanje z njimi in temu ustrezno strateško vizijo, skratka nekaj, kar bi nemara lahko označili kot »pravo« kulturno politiko.
Fotografija: Luka Cjuha
Spomin in optimizem
Človeški spomin ni nujno kratek, a je pogosto tudi izbirčen – prednost daje praviloma tistemu, kar je za posameznika pomembno ali zanimivo, medtem ko nebistvene dogodke in neprijetne vsebine raje pušča ob strani ali jih potisne v podzavest. Nekoliko drugačno delovanje spomina pa je zaznati pri tistih, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov bolj podrobno spremljajo področje slovenske kulture oziroma na njem delujejo – ti so namreč v minulih desetletjih svoje notranje arhivske zmogljivosti nemalokrat polnili z beleženjem trpkih spoznanj, zamujenih priložnosti in tudi nerazrešljivih travm, ki jih ni bilo treba izkopavati iz kakšnih pretiranih globin. Toda pri tem za omenjena razočaranja ni bila kriva kakovost tukajšnje umetniške produkcije, ki je na splošno visoka, v številnih pogledih pa celo na vrhunski ravni, temveč so izhajala iz razmer, v katerih je ta nastajala.