Nekaj časa so bili družbeni mediji preplavljeni s podobami ljudi, ki so z balkonov svojih stanovanj prirejali koncerte, starejšim prinašali hrano in potrebščine iz trgovine ter jih puščali pred vrati, nekateri so pekli kruh zase in za sosede, spet drugi spoznavali spregledane kotičke domače ulice. Poslušali smo, kako je biti zaprt pravzaprav dobro, za nas, za medsebojne odnose, kako lahko družine, ujete v divje ritme pobezljanega neoliberalizma, več časa preživijo skupaj. Še v opustele Benetke naj bi se vrnili delfini. Solidarnost!
Med tem smo mlade posadili pred zaslone, če so jih imeli, a so do danes brez ustrezne video didaktike. Policija jih je preganjala z igrišč, nad tiste, ki so se borili za pravico do kvalitetnega izobraževanja, se je oblast spravila z neverjetno vnemo in stvar prignala do sodišča. Na tiste, ki imajo doma nevzdržne razmere, so bolj ali manj pozabili. Solidarnost?
Kdor je lahko, je ostal doma, nekateri sami, nekateri osamljeni. Nekateri so zaprli svoja podjetja. A mnogi niso mogli ostati doma, ker so ne glede na izjemne razmere morali na delo, da ga ne izgubijo in da poskrbijo, da se zaprta družba in gospodarstvo vendarle popolnoma ne sesujeta. Solidarnost!
Mnogi starši so bili zato, tako kot njihovi otroci, v stiski… organizacijski, eksistencialni, čustveni. Eden od politikov je na take stiske opozoril, a mu je neki drug politik, menda v žaru politične debate, zabrusil, da mu bo na dom poslal socialno. Zaprli so nas v občine, uvedli policijsko uro, brezobzirno in nepremišljeno kaznovali, oholo žugali in valili krivdo, odrekali pravico do protesta, politične nasprotnike zmerjali z drhaljo in svinjami, jih pošiljali v Polje. Solidarnost?
Ob tem je kampanja cepljenja katastrofalno propadla. Ta civilizacijski dosežek, rezultat razvoja znanosti in tehnologije ter izraz družbene solidarnosti, je radikalno odvisen od zaupanja v institucije, politiko, odločevalce in proizvajalce. In v vzdušju, kakršnega je uspela v zadnjem letu in pol vzrediti slovenska politika (čeprav v kontekstu širšega fenomena zanikanja znanosti in vzpona teorij zarote, od katerih kakor da živi digitalna ekonomija pozornosti), se je pozivanje na znanstvenost in solidarnost izkazalo za neuspešno.
Morda tudi zato, ker oblast v imenu solidarnosti z aroganco in odloki pumpa paniko in strah, ubija dialog, ruši možnost skupnega delovanja in temeljne pogoje družbenosti. Tudi z demoniziranjem in celo željo po prepovedovanju politične opcije in zgodovine, ki izrazito temeljita na široki, nadnacionalni ideji skupnosti, skrbi in solidarnosti. Ob tem so pokazali, kako sesuvati družbeno in institucionalno zaupanje ter razgrajevati skupnost. Mimogrede pa so razkrili lastno nekompetentnost in nezmožnost premišljenega, sodobnega, vključujočega odziva. V času, ko bi potrebovali spoštljive in sočutne vizionarje, nam vladajo kakistokrati iz neke temačne preteklosti (ali pač prihodnosti?).
Ampak to je podalpski vidik širšega problema s solidarnostjo.
Vidimo namreč lahko, da se solidarnost pričakuje predvsem od ljudi in skupnosti, posameznic in posameznikov, delavk in delavcev, požrtvovalnih nevladnih organizacij. Če res dobro pogledamo, vidimo, da živimo v času sistemske nesolidarnosti. Zavijmo še malce vstran in poglejmo še malo širše. Potrošnik je kriv, ker kupuje izdelke, zavite v plastiko. Potrošnica je kriva, ker se vozi z avtomobilom in uporablja mobilni telefon. Zato ne sme protestirati proti onesnaževanju in izkoriščanju. Potrošniki smo krivi, da proizvajalci telefonov kupujejo redke kovine od ljudi oziroma podjetij, ki za svoje delovanje v sužnjelastništvo pehajo otroke in jih stražijo oboroženi vojaki.
Ali smo res? Kaj pa odgovornost, denimo, naftne industrije, ki sredi pandemske krize vlaga v nova naftna polja in naftovode ter hkrati v navidezno pozelenitev svojega početja? In trgovcev, ki vsak košček sira in vsako jabolko zavijejo v plastiko? In tekstilne industrije, ki kupce spodbuja, da kupujejo gore oblek, ki se potem prelevijo v gore neuporabnih cunj v laguni Korle v Gani?
Nismo krivi. Pa tudi smo. To ne zmanjšuje individualne odgovornosti. A prav tako ne zmanjšuje sistemske odgovornosti in krivde korporacij, ki tak sistem vzpostavljajo ter vzdržujejo, da jih podpira pri vzpostavljanju in vzdrževanju nevzdržnega sistema.
Zakaj torej k solidarnosti ne pozivamo tudi korporacij in industrij, ki zastrupljajo okolje, vodo, zrak in hrano, ki uničujejo in izčrpavajo vire in življenje ter povzročajo škodo, poškodbe in smrti?
Živimo v sistemu, ki se pretvarja, da je ekstrakcija človeških in okoljskih virov naravno stanje, in ne posledica sprejetih odločitev. To je sistem, ki je zaradi načina proizvodnje pripeljal do podnebnih sprememb in krize, do devastacije okolja ter nenazadnje tudi do preskoka virusa z živali na človeka. Parazitski neoliberalizem gane le obet kratkoročne rasti v naslednjem četrtletju (kvartalizem), ne pa ekonomske, politične alternative, ne človek in ne skrb za okolje. To je sistem, kjer je vloga države zvedena na zagotavljanje čistilnega servisa, ki »puca« za drznimi investitorji, ki »se hitro premikajo in lomijo stvari« in očitno znajo pridobiti ogromno bogastvo ter zato menijo, da imajo tudi pravico urejati skupno in skupnosti.
Tovrstne procese je levo usmerjena javnost na začetku pandemije odločno problematizirala. Zdaj pa se vse bolj zdi, da je diskurz neizbežne nuje zatrl debato o problematičnosti ekonomsko-političnega ustroja, ki je pripeljal do grozda kriz in ga ne zmore rešiti. Ta diskurz se, denimo, kaže tudi v izraziti osredotočenosti na cepljenje in hkratnem pozabljanju na iskanje zdravila (še vedno bo marsikdo cepljen hudo zbolel) ter vgradnjo prezračevalnih sistemov. Kaže se tudi v spregledovanju skrbi za splošno zdravje, sinergija česar bi imela veliko boljši vpliv na zdravje posameznikov, družbeno zaupanje in solidarnost, kakor ga ima promocija polarizirajočega družbenega antagonizma.
V tem kontekstu sta umanjkala temeljno vprašanje sistemske solidarnosti in debata o problematičnosti privatizacije dobičkov ter socializacije izgub, o surovi ekstrakciji virov, o vsesplošnem zažiranju v javno. To je opazno na polju znanosti, tudi v zdravstvu in farmaciji.
Razvijanje cepiv je bilo, denimo, v veliki meri financirano z javnimi sredstvi (podroben razrez je dostopen na: knowledgeportalia.org), velik del zaslužka pa bo ostal v privatnem sektorju. Pri tem je ogromno znanstvenih raziskav, tudi teh, ki so pripeljale do tehnologije cepiv mRNK, financirano z javnimi sredstvi; rezultati ostajajo za visokimi plačljivimi zidovi, izdelki in patenti pa v lasti korporacij. Visoke cene izdelkov pogosto opravičujejo z vlaganji v raziskave in razvoj.
A Undark.org poroča, da je biofarmacevtska družba AbbVie za raziskave in razvoj v letih 2013–2018 namenila 2,45 milijarde dolarjev, 4,71 milijarde za promocijo, 50 milijard dolarjev pa za izplačila vlagateljem. Četudi ta razrez ne velja za vse, je slika precej jasna: skrb za javno dobro, raziskave in razvoj je podrejena skrbi za vlagatelje. Poleg tega so cepiva patentno zaščitena, kar onemogoča širšo proizvodnjo in planetarno distribucijo, pa tudi odprte raziskave in razvoj ter skupnostno oblikovanje zdravstvenih politik in večjo transparentnost farmacevtske industrije.
In dokler korporacij ne prizemljimo z vidika družbene solidarnosti, je argument, da dobički poganjajo inovacije, neumnost, kar dokazuje razrez financiranja cepiva, pa tudi izjava predstavnika Pfizerja, da trenutno cenovno politiko omejuje »okolje pandemskih cen« (prav tako Undark.org).
Ekonomistka Mariana Mazzucato (Mission Economy, 2021) predlaga, naj »podjetna država« odvrže vsiljeno vlogo »čistilke« in prevzame aktivno vlogo pri usmerjanju ter financiranju raziskav in tudi drugih družbenih sistemov. Določa naj prioritete in kriterije razvoja, kar je aktualno zlasti na področju temeljnih raziskav, ki niso vedno dobičkonosne, zaradi stabilnosti in dolgoročnosti financiranja pa so lahko bolj tvegane in inovativne: temelji digitalnih tehnologij (skupaj z napakami), ki jih danes uspešno monetizirajo »tehnološka podjetja«, so bili, ne pozabimo, razviti z javnimi vlaganji.
In če v tej enačbi fokus, tako Mazzucatova, z delničarjev razširimo na deležnike, poslovanje lahko postane transparentnejše. Razvoj cepiv in zdravil, na primer, bi postal družbeno odgovornejša dejavnost, usmerjena v razvijanje skupnostnega skrbstva in odgovornosti. Škoda, da so v tem kontekstu znanost in angažirane alternative premalo odločne in da s podpiranjem ene rešitve na račun širšega spektra pristopov prispevajo k utrjevanju trenutnega korporativnega razvojnega modela.
Pandemija še vedno ponuja možnost za iskanje dolgoročnih, v skupnost in solidarnost usmerjenih prihodnosti. Ponuja priložnost za razvoj dobro organizirane in planetarno povezane civilne družbe, ki zmore producirati ideje in kadre, zahtevati družbeno in politično odgovorno pridobivanje in proizvodnjo, distribucijo ter nadzor ključnih dobrin, sistemov in infrastruktur. In zares odprto znanost in tehnologijo ter transparentne investicije.
Zaradi solidarnosti s prihodnostjo in generacijami, ki se bodo ukvarjale s posledicami sistemskega kvartalizma, je ob tej zdravstveni krizi nujen premislek in dialog o svetu, v kakršnem želimo živeti. V svetu, kjer bodo v imenu varnosti prva izbira zapiranje in omejevanje, nesvoboda in biometrični nadzor? Ali v svetu, ki spodbuja sistemsko solidarnost in zaupanje in v katerem lahko ljudje sanjajo, potujejo, delajo, sodelujejo, se objemajo in dotikajo, skratka… živijo.
Dr. Martin Pogačar, ZRC SAZU, Inštitut za kulturne in spominske študije.
