Pisanje Georgija Gospodinova je nenavadno, zgodbe ne pripoveduje linearno, ampak nas vodi sem in tja, naprej in nazaj, skozi čas in prostor, v daljših in krajših pasusih, ki te niti postopoma sestavijo v celoto, a imajo tudi svoje samostojno življenje in jih je mogoče prebirati ločeno. Gospodinov piše o osebni, družbeni in politični preteklosti, skozi katero z vso rahločutnostjo, ironijo, humorjem in sočutjem govori o sedanjiku in o nas.
Eden izmed vaših recenzentov vas je poimenoval »lovec na preteklost« in res se zdi, da se v svojih knjigah nenehno vračate vanjo, naj gre za osebno, družbeno ali politično preteklost.Res je, v vseh mojih knjigah, že v moji zgodnji poeziji in v prvi zbirki kratkih zgodb, ki je nastala takoj po mojih mladostnih pesniških začetkih, je, tako kot v vseh mojih štirih romanih, tema preteklost; predvsem pa to velja za roman Časovno zaklonišče. Ta ideja je pravzaprav Gaustinova, Gaustin je moj alter ego, moj glavni lik, ki pa si domišlja, da je on izumil mene. V Časovnem zaklonišču si je tako zamislil, da zgradi kliniko za dementne ljudi in ljudi z alzheimerjevo boleznijo, v kateri bi jim omogočili vrnitev v lastno preteklost po njihovi izbiri, v 50., 60., 70. ali druga izbrana leta.
In kot vidimo v romanu, si pogosto izbirajo obdobja, ki objektivno niso bila niti približno lahka.Točno, to pa zato, ker ljudje mešajo osebni in politični čas. In to je v resnici past: osebni čas je ireverzibilen, nepovrnljiv, nikoli več ne bomo stari petindvajset let, tudi če nas bo soba na kliniki z vsemi predmeti iz preteklosti spominjala na tisti čas. Politični čas pa je reverzibilen, lahko se vrnemo, v totalitarni sistem, to se marsikje pravkar dogaja. Populisti so zelo spretni pri nastavljanju teh pasti, obljubljajo nam osebno srečo, kot smo jo doživljali v preteklosti, obljubljajo nam ponovno mladost, »make happy again«, če parafraziram slavni Trumpov slogan. Dejansko pa nas vodijo le v politično preteklost.
