Tako smelih potez slovenska zunanja politika s svojo diplomacijo ni sprejela vse od prvih osamosvojitvenih korakov. S svojimi stališči in odločitvami, ki same po sebi nimajo kakšnega posebnega učinka na politiko na Bližnjem vzhodu, neposredno ruši tradicionalni izraelski narativ o njegovi pripadnosti demokratičnemu delu sveta, boju proti mednarodnemu terorizmu ter pravici do samoobrambe za vsako ceno. S to potezo se Slovenija podaja v, če že ne sovražno, pa vsekakor neprijazno okolje. V primerjavi s standardno slovensko politiko priključevanja večinskim politikam EU in Nata tokrat Slovenija solira. V najboljšem pomenu te besede. Ni zgolj privesek, temveč predhodnica neizbežne politične spremembe v Evropi, ki se krepi.
Zunanja ministrica Fajonova je od nekaj moških kolegov doživela grajo in posmeh svoji ženski diplomaciji. Pa vendar je pokazala več odločnosti in poguma kot mnoga izpostavljena imena slovenske diplomacije. Znotraj same Mladike, med redno zaposlenimi diplomati, ima glasno opozicijo z leve in desne. Njeni podrejeni na družbenih omrežjih in v strankarskih glasilih javno kritizirajo politične odločitve ter usmeritve te vlade in jih žigosajo kot nevarne za državo. Morda bi se vseeno lahko zgledovala po starejših ministrskih kolegih, ki takšne javne pluralnosti diplomatskih pogledov niso dovoljevali. Profesionalne diplomacije ne dovolijo javne kakofonije, kljub večji informativni svobodi. Na zunanjem ministrstvu, na žalost, ne obstaja politična higiena, ki zapoveduje, da kdor ni pripravljen sprejeti političnih usmeritev ministrstva, si pač mora iskati službo kje drugje. Ali pa molčati.
