Avtor Franc Perko v svojem prispevku, objavljenem 5. decembra v Dnevnikovem Objektivu in na spletni strani www.dnevnik.si na dan pred svetim Miklavžem 2025, polemizira pobudo za samoiniciativno obnovo gozdov, ki kroži po družbenih omrežjih. V zvezi s to pobudo zavajajoče interpretira stališča Zavoda za gozdove Slovenije. Svoj prispevek zaokroži z nič manj kot napovedjo o katastrofi, v katero da drvijo slovenski gozdovi. Zavod za gozdove Slovenije naj bi (nekako kot zlobni parkelj) pot v katastrofo celo usmerjal. V želji, da bi bili bralci časopisa Dnevnik objektivno informirani, v nadaljevanju podajamo pojasnila, za katera upamo, da bodo pomirila morebiti vznemirjenega laičnega bralca.
Pri tem uvodoma poudarjamo, da je usmerjanje gospodarjenja z gozdovi, kar je naloga javne gozdarske službe, ki jo izvajamo na Zavodu za gozdove Slovenije, posebej v času resne okoljske problematike, izrazito zahtevno delo. Kljub temu besedišče o katastrofičnosti sodi v isti koš kot zgodbe o Miklavžu in parkljih, ne pa v resno strokovno razpravo.
Obnova po naravni poti je očem nevidna
Najprej nekaj pojasnil o obnovi gozdov. Gozdovi se povečini obnavljajo po naravni poti z nasemenitvijo ali pa jih obnavlja človek na različne načine (s sadnjo sadik, setvijo, spuščanjem sadilnih kroglic z brezpilotniki ipd.). Pri slednji je obnova s sadnjo najpogostejša, javnosti poznana in zgodovinsko razširjena metoda. Obnova po naravni poti je očem nevidna, a za zdrave gozdne ekosisteme bistvena, čeprav je obnova s sadnjo laično sinonim za obnovo gozdov nasploh.
Zelo preprosto, a vendarle zadosti dobro primerjavo primernosti načina obnove gozdov si lahko izposodimo iz družinske medicine. Bolnik, če bolezen le ni prehuda, se najbolje, najhitreje in navsezadnje najceneje pozdravi s samozdravljenjem. Če zdravnik oceni, da samozdravljenje (počitek, topli napitki ipd.) ne bo premagalo bolezni, mu predpiše bolj ali manj močna zdravila, ki pa imajo lahko predvidene ali nepredvidene stranske učinke. Zato se medicina v prvi vrsti poslužuje samozdravljenja, dokler je to še mogoče. V gozdovih (čeprav tu ne gre za bolezenski pojav, temveč naravni proces) je glede njihove obnove zelo podobno. Večina slovenskih gozdov je sposobna samoobnove, torej obnove po naravni poti z nasemenitvijo iz obstoječih gozdnih sestojev. Če gozdar oceni, da do obnove gozda po naravni poti ne bo prišlo pravočasno in da zaradi tega obstaja nevarnost degradacijskih procesov (erozija tal, negativni sukcesijski procesi ipd.), mora vmes poseči človek, kar je navadno obnova s sadnjo.
To pojasnilo je potrebno, ker prispevek Franca Perka vzbuja vtis, da če v gozdovih ne sadimo, se ti ne bodo obnovili. V resnici in na srečo je zaradi vitalnosti in ohranjenosti pretežno naravne sestave slovenskega gozda potreba po obnovi gozdov s sajenjem relativno majhna. In, kar Franc Perko pozabi napisati, obnova gozdov s sadnjo je povezana z različnimi okoljskimi tveganji, s precejšnjim tveganjem pri uspešnosti sadnje, kar je izrazito poudarjeno v času sedanjih temperaturnih in hidroloških ekstremov in navsezadnje s preprosto ekonomiko. Vse premalo se namreč zavedamo, da je strošek obnove s sadnjo na enoto površine višji, kot je vrednost odraslega gozda, torej gozda, ki je zrasel pred sto leti. To potrjuje, da je način obnove s sadnjo upravičen le tedaj, ko na tak način preprečujemo negativne procese, torej ni osnovni ukrep obnove gozdov. Stroškovna razmerja so namreč izrazito drugačna kot v času gozdarskega strokovnjaka Scheyerja iz leta 1869, ki ga citira v svojem sestavku avtor Franc Perko. Prav tako živimo popolnoma drugačne okoljske in družbene razmere kot v tistem času. (Gozdarsko) zgodovino moramo poznati, da bi se lahko iz nje učili, vendar ne na način nepremišljenega reproduciranja vedno znova enega in istega početja.
Ljudje postajamo zaradi okoljske problematike vse bolj zaskrbljeni. V želji, da bi za naravo (in gozd je naš največji in najbolj ohranjen naravni ekosistem) nekaj dobrega storili, včasih počnemo tudi stvari, ki naravi ne koristijo. Pogosto nas k početju, ki na koncu nima pozitivnih posledic za okolje, spodbudijo prav napovedi o katastrofičnosti in teorije zarot. Takšno početje je na primer zavzemanje za ohranitev invazivne živalske vrste (ki je ljubka na pogled in vzbuja pozitivne emocije) ali pa sadnja gozdnemu rastišču neprimernih sadik. V tej luči tega paradoksa je treba razumeti apel Zavoda za gozdove Slovenije, da naj se prostovoljci obrnejo na najbližjo krajevno enoto Zavoda za gozdove Slovenije, kjer bodo dobili vsa napotila, kako se temu streže. Nikakor pa ta apel ne pomeni, da so v davnih časih gozdarji sadnjo v gozdovih spodbujali, dandanes pa jo prepovedujejo, kot je tudi mogoče razumeti Perkovo pisanje.
Sanacijsko gospodarjenje z gozdovi postaja stalnica
V nadaljevanju še nekaj besed o stanju slovenskih gozdov in njihovi perspektivi. Slovenski gozdovi so v zadnjih desetih letih pod izrazitim udarom posledic podnebnih sprememb, kar ni nič drugače kot drugod po Evropi. Vsakoletne motnje različnega obsega in intenzitete (vetrolomi, snegolomi, žled, hudourniške poplave in erozijski procesi, sušna obdobja z ekstremno visokimi temperaturami, posledično prekomerna razmnožitev sekundarnih škodljivcev) zahtevajo takojšnje sanacijsko ukrepanje kot tudi na novo premišljeno načrtovanje razvoja gozdov. Gozd trpi posledice podnebnih sprememb in je pri tem obenem pomemben preventivni branik pred njimi.
Količino letnega poseka v slovenskih gozdovih že leta pretežno narekuje sanacija po različnih naravnih ujmah, ne pa Zavod za gozdove Slovenije, ki naj bi, kot navaja Franc Perko, neodgovorno omogočal vse večje sečnje v slovenskih gozdovih. Sanacijsko gospodarjenje z gozdovi postaja stalnica, to je v resnici novodobno redno gospodarjenje z gozdovi. Kar je bilo nekoč izjema, postaja danes pravilo. Zato tudi modeli razvojnih faz, modeli nekdanjega »rednega gospodarjenja«, ki so bili razviti iz modelov dobnih razredov gozdarske nemške šole, kjer so se gozdovi sekali na golo in nato sadili z ekonomsko najdonosnejšo drevesno vrsto, smreko, morda čakajo na prevrednotenje strokovne miselnosti. Zagotovo pa jih ni mogoče uporabljati na način preprostih matematičnih izračunov, kot nam jih v svojem zapisu ponuja Perko. Če bi teza, ki se ponavlja že vsaj pol stoletja, namreč teza o porušenem razmerju razvojnih faz kot ključnem problemu slovenskih gozdov, držala, bi ti že zdavnaj kolapsirali. Tezo o »preveč debeljakih«, torej o preveč gozdovih v odrasli razvojni fazi z visoko lesno zalogo, je z ekonomskega vidika mogoče imenovati sladek problem. Družbeno gledano je bistveno bolj kot ekonomski vidik pomembna nepogrešljiva ekološka vloga odraslih gozdov. Navsezadnje zavezujoči evropski predpisi terjajo od držav članic povečevanje deleža starih gozdov, ne ozirajoč se na »model razvojnih faz«.
Da je stanje slovenskih gozdov po mnogih kazalcih v resnici relativno ugodno, potrjujejo merljivi podatki o njihovi površini, lesni zalogi, prirastku, ohranjenosti njihove drevesne sestave in podobno. Ti podatki še posebej izstopajo v primerjavi z večino evropskih držav, katerih stanje je bistveno slabše kot pri nas. Navsezadnje o ohranjenosti slovenskih gozdov govori tudi podatek, da jih je skoraj polovica pod okriljem Nature 2000, kar je tudi znatno več kot drugod. Po vsem povedanem lahko z odgovornostjo zatrdimo, da slovenski gozdovi niso na poti v neizbežno katastrofo, kot nepoučenega bralca poskuša napeljati Perkov sestavek.
Obnova ima večplasten učinek
Nazadnje še k tezi, da so različne akcije prostovoljcev za obnovo gozdov namenjene predvsem PR-ju (promociji) posameznih organizacij in podjetij ter Zavoda za gozdove Slovenije samega. Ne moremo se znebiti vtisa, da se na tem mestu Franc Perko prereka celo s samim seboj, saj predhodno agitira za obnovo gozdov s sadnjo. Akcije obnove gozdov s sadnjo, s katerimi na Zavodu za gozdove Slovenije usmerjamo različne organizacije in podjetja, ki bi želela prispevati k obnovi slovenskih gozdov, imajo večplasten učinek. Zavedamo se, da tovrstne akcije ne zagotavljajo popolne obnove slovenskih gozdov in da gre za majhen delček v mozaiku procesa obnove, kot smo poskušali nazorno opisati v našem odgovoru. Zavedamo se tudi prisotne težnje, da bi nekatera podjetja z okoljsko ne najbolj sprejemljivimi praksami pri svojem poslovanju želela na tak način izboljševati svoj družbeni ugled. Pojav je poznan pod angleškim izrazom »greenwashing« ali poslovenjeno »zeleno zavajanje«. Pomembno je, kar pa redno opažamo na tovrstnih akcijah, da se udeleženci, ne glede na to, iz katerega okolja prihajajo, iskreno poistovetijo s skrbjo za slovenske gozdove in zaključijo svoj napor pri delu v gozdu z zavestjo, da so za gozdove storili nekaj dobrega. Zavod za gozdove Slovenije pa tovrstne dogodke izkoristi tudi za promocijo pomena slovenskih gozdov in pomena skrbnega gospodarjenja z njimi. Obenem vključujemo v te akcije elemente ozaveščanja, izobraževanja in gozdne pedagogike. Tudi gozdna pedagogika, v času gozdarskega strokovnjaka Scheyerja neznano in takrat še nepotrebno področje gozdarstva, postaja v današnjih družbenih razmerah čedalje pomembnejši del javne gozdarske službe. Časi se spreminjajo in zahtevajo vedno nove prijeme in rešitve.
Da je bila preteklost čudovita in sedanjost slaba, si pogosto ponavlja del vsake generacije s pogledom nazaj na marsikaterem področju človekovega delovanja. Tudi gozdarstvo pri tem ni izjema. Ni pa takšen pogled nujno resničen in objavljanje prispevkov s tovrstnim sporočilom ni posebej v prid ne panogi in še posebej ne gozdovom. Zato avtorju Francu Perku želimo svetel pogled v prihodnost – naj se optimizem zasadi naravno ali z našo pomočjo (tem pisanjem).
GREGOR DANEV, direktor Zavoda za gozdove Slovenije
