Kulturno krajino je oblikoval človek, ko si je prisvajal prvobitno naravo; to je počel zato, da je preživel. Z napredkom pa je od narave zahteval vedno več, ne le toliko, kot je potrebno za zadovoljevanje osnovnih potreb. Njegove potrebe so rasle in prihajale vedno nove, ki jih je bilo treba zadovoljiti. Najprej se je človek preživljal z nabiralništvom. Ko je na nekem teritoriju hrane začelo primanjkovati, se je preselil na novo območje.
Človek mlajše kamene dobe (med 5. in 2. tisočletjem pr. n. št.) postane poljedelec in živinorejec. Potreboval je polje, krčil in požigal je gozdove, da je ustvaril travnike, njive, pašnike. Kmetijstvo je posodabljal, od kopaštva do ornega gospodarstva, nestalne njive je nadomestil kolobar, z uvedbo hlevske živinoreje je človek prešel na gnojenje njiv. Domorodnim žitom je med 16. in 19. stoletjem pridružil fižol, koruzo, krompir, ajdo iz Amerike in Azije. Kmetijska zemljišča je pridobival in izboljševal tudi z osuševanjem, zavarovanjem pred poplavami ter gradnjo požiralnikov.
Na ravnih in položnejših območjih so nastajale gručaste ali obcestne vasi, višje v hribih, kjer ni bilo prostora za strnjeno pozidavo, pa samotne kmetije. Na prelomu med 11. in 12. stoletjem se začnejo oblikovati mesta z meščani, predvsem trgovci in obrtniki.
Da bi dobil čim več uporabnega lesa, je zrelostno dobo gozda človek prilagodil svojim potrebam. Namesto da bi drevo doseglo fizično zrelost, starost, ko začne zaradi starosti propadati, mu jo je človek skrajšal na starost, ko od njega dobi največ uporabnega lesa. Tako gozdno drevje doživi le četrtino do tretjino dejanske starosti. Dokler ni premog kot energent nadomestil oglja, so po gozdovih dan in noč gorele številne kope. Na Jelovici, Pokljuki, Mežaklji in Pohorju je oglarjenje pomembno pripomoglo k preoblikovanju mešanih gozdov v prevladujoče smrekove. Velik vpliv na gozdove je imelo tudi 66 glažut (gozdnih steklarn), ki so delovale v slovenskih gozdovih v 18. in 19. stoletju. Ob koncu 19. stoletja gozd pokriva le še 36 odstotkov dežele.
S poseljenih in kultiviranih površin se je morala umikati divjad, zveri, ker so ogrožale domače živali, jelenjad in srnjad, ker je delala škodo na polju. Zveri so bile konkurent tudi plemstvu, ki mu je bil lov najljubša zabava, saj so lovile enak plen kot lovec: srnjad in jelenjad. To se je odražalo v lovski zakonodaji, ki je zveri dolgo obdobje imela za škodljivce, lov nanje je bil dovoljen vse leto, za uničevanje so uporabljali tudi strupene vabe.
Prvi pisani lovski zakon – lovski patent iz leta 1711 – ki ga je dobila Kranjska, je določal, da se smejo lisice, volkovi, medvedi in risi streljati ob vsakem letnem času. Podobna zakonska ureditev je veljala vse do sredine 20. stoletja, divjad je delila na koristno in škodljivo. Vse zveri (volk, ris, medved, divja mačka) in vse ujede ter sove so bile štete med škodljivo divjad.
Ris, ki je bil v 19. stoletju na teritoriju celotne Slovenije kar pogost, je proti koncu 19. stoletja izginil iz naših gozdov. Dnevi so bili šteti tudi medvedom, od številnih v 17. in tudi še 19. stoletju je bilo kljub poskusom varovanja na prehodu v 20. stoletje na območju Slovenije le še 30 do 40 medvedov. Kljub preganjanju volk ni nikoli popolnoma izginil s slovenskega ozemlja. Preživel je v najbolj odmaknjenih predelih, ob stalnem dotoku iz prostranih dinarskih gozdov Hrvaške in Bosne.
Uspešno pogozdovanje Krasa od konca 19. stoletja naprej in zaraščanje opuščenih kmetijskih zemljišč sta temeljito preoblikovali našo kulturno krajino. Gozd se vrača. Spremembe v socialni sestavi prebivalstva (leta 1910 je bilo kmečkega prebivalstva 67 odstotkov, leta 1931 59 odstotkov, leta 1971 20 odstotkov, danes okoli tri odstotke), nastale zaradi industrializacije po drugi svetovni vojni in odseljevanja prebivalstva v industrijska središča, so pomenile opuščanje kultur, ki so zahtevale največ dela, in prepuščanje manj primernih, bolj oddaljenih in težje dostopnih kmetijskih zemljišč procesu zaraščanja. Med letoma 1947 in 2019 je bilo zaraščanju prepuščenih več kot 300.000 hektarjev (324.607) kmetijskih zemljišč. Gozdnatost se je s 43 odstotkov leta 1947 povzpela na 58 odstotkov leta 2019.
K zmanjšanju obsega kmetijskih zemljišč je prispevala tudi urbanizacija; samo v desetletju 2009–2018 ji je bilo namenjenih več kot 20.000 hektarjev (20.283) kmetijskih zemljišč.
Po slabem stoletju od zatrtja so na Kočevskem leta 1973 uspešno naselili risa, pred kratkim je dobila ponovno ogrožena populacija osvežitev. Leta 1973 so nehali izplačevati nagrade za pokončanega volka. Leta 1976 je bila volku v zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč podeljena lovna doba, leta 1993 pa je bil z uredbo o zavarovanju ogroženih vrst uvrščen na seznam vse leto zavarovanih živalskih vrst. V zadnjem obdobju se je število volkov v Sloveniji okrepilo, v sezoni 2010–2011 je bilo po ocenah pri nas od 34 do 42 volkov, v sezoni 2018–2019 pa že od 86 do 110 v 14 tropih.
Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bilo na območju današnje Slovenije po ocenah 30 do 40 medvedov. Zanj so se zavzeli za varstvo narave vneti lovci in leta 1935 izposlovali odlok, ki je medveda uvrstil med redke vrste in ga zavaroval s celoletno prepovedjo lova v srezih Kočevje, Črnomelj, Novo mesto, Logatec in Ljubljana. Medvedja populacija si je opomogla, tako da je pred začetkom druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju živelo od 60 do 80 medvedov. V zadnjih desetletjih število medvedov hitro narašča: leta 2008 je bilo v Sloveniji 434 (394–475) medvedov, leta 2015 že 711 (657–767) in leta 2020 se je število približalo 1000 (990 oziroma 860–1120 medvedov).
Ko je po zemljiški odvezi jelenjad skoraj izginila, so jo veleposestniki na snežniško-javorniškem masivu, v Karavankah in na Pohorju ob koncu 19. stoletja naselili v obore, po odprtju v začetku 20. stoletja pa je postopno naselila celoten slovenski prostor. Število jelenjadi se povečuje preko dopustnih mej, tako da skupaj s srnjadjo že ovira naravno obnovo slovenskih gozdov.
Gozdovi pokrivajo 58,2 odstotka površine slovenskega ozemlja (povprečje Evropske unije je 34 odstotkov) in smo tretja najbolj gozdnata država v EU, za Švedsko in Finsko, pa z njima po geografskem položaju nismo primerljivi. Žal to obnovljivo naravno bogastvo zelo slabo izkoriščamo. Med leti 2011 in 2019 smo izvozili polovico posekanega lesa v nepredelani obliki, do gozda pa se obnašamo vse bolj mačehovsko.
V Sloveniji imamo približno 676.000 hektarjev kmetijskih zemljišč, od tega jih je v uporabi 605.000 hektarjev. Kmetijske površine so pomembne za pridelavo hrane, varovanje okolja in ohranjanje kulturne krajine ter poseljenosti podeželja. Slovenija se med evropskimi državami uvršča med tiste z najmanjšim deležem obdelovalnih kmetijskih zemljišč. Intenzivnejšo rabo poleg majhnosti kmetij omejujejo tudi naravne razmere, zato je raba precej ekstenzivna. Kar 58 odstotkov je travnikov in pašnikov (EU: 6 odstotkov), 36 odstotkov je njiv in vrtov (EU: 60 odstotkov), 6 odstotkov pa je trajnih nasadov (EU: 34 odstotkov). V Sloveniji obdelujemo nekaj več kot 8 arov njiv in vrtov na prebivalca, kar je več kot dvakrat manj, kot znaša povprečje EU (20 arov). S selekcijo, novimi sortami, sodobnejšo obdelavo, gnojenjem, uporabo fitofarmacevtskih sredstev se je razvijala pridelava hrane, ki je lahko prehranila vse več ljudi. Le s starimi metodami ne bi mogli preživeti povečanega števila prebivalstva na svetu, zavladala bi lakota, ki bi vodila v vojne. Opevana butična eko- oziroma biopridelava je lahko le dopolnilo, ne more pa prehraniti sedanjega prebivalstva.
V naši državi je nekaj več kot 6000 naselij, od tega 67 mestnih, ki so povezana s potmi in cestami. Deželo prepreda 39.000 kilometrov javnih cest, od tega 603 kilometri avtocest in hitrih cest, ter 1207,7 kilometra železniških prog. Skupna dolžina vodnih tokov, rek, stalnih in hudourniških pritokov znaša 26.600 kilometrov. Po skupni količini rečne vode na prebivalca se Slovenija uvršča med najbogatejše evropske države, saj skoraj štirikrat presega evropsko povprečje, po deležu namakanja kmetijskih zemljišč pa smo na repu EU.
Slovenija ima 1271 stoječih voda (naravna stalna jezera, presihajoča jezera, mrtvice, mokrišča, umetne akumulacije, manjše zadrževalnike in ribnike ter druge ojezeritve, nastale pri umetnih posegih v okolje) s površino 14.271 hektarjev. Imamo tudi 47 kilometrov morske obale.
V primerjavi z drugimi državami smo ena od tistih z največjo površino zaščitenih območij: 56 odstotkov slovenske površine obsegajo območja, ki so varovana s predpisi o ohranjanju narave (Natura 2000, zavarovana območja, naravne vrednote). Tako je v Sloveniji 355 območij Nature 2000, ki pokrivajo 37,5 odstotka kopnega ozemlja države, kar je največ v EU (povprečje EU je 18 odstotkov).
Ob vsem tem Zavod za varstvo narave ocenjuje, da sodimo v skupino držav, ki ustvarjajo največji ekološki dolg? Veliko smo storili za naravo in ne zaslužimo si take ocene!
Do kod naj gremo z renaturacijo? Do kod naj gremo z različnimi stopnjami zavarovanja narave? Priznajmo si, da vsako zavarovanje pomeni omejevanje možnosti! Kje so meje pri zaraščanju, pozidavi in gradnji infrastrukture na kmetijskih površinah? Samooskrba s hrana je in bo strateškega pomena.
Pri številu zveri, jelenjadi, česarkoli, kar se lahko prenamnoži, je treba imeti pravo mero in pravočasno ukrepati. Pri zvereh ne gre le za to, da živinorejcem povzročajo škodo in pri ljudeh vzbujajo strah, gre tudi za to, da te plemenite živali razvrednotiš, če jih lahko srečaš na vsakem koraku. Saj Slovenija vendar ni – in upam, da ne želi postati – safari park, kjer se sprehajajo divje živali. Slovenija je kulturna krajina, kjer ob ljudeh lahko živi in preživi le omejeno število medvedov, volkov, risov, jelenjadi, kormoranov…
Pri zvereh je potrebna le tolikšna številčnost populacij, da se ohrani sposobnost njihovega obstoja. To mejo smo že krepko presegli. In kar jo presega, ne sodi v kulturno krajino, kar Slovenija je.
