Tako se tolažiš vsaka štiri leta in nekako preživiš; od enega tekmovanje do drugega, vmes pa eno samo čakanje. In ravno to čakanje na pesem je najbolj podobno čakanju športnikov na olimpijske igre, posebno v tistih športih, ki so manj znani in cenjeni; tudi smučarski skoki denimo so v primerjavi z nogometom in košarko pa tudi tenisom in še nekaterimi drugimi športi, ki se igrajo na največjih celinah, precej marginalni; da o kakšnih še bolj eksotičnih zimskih športih sploh ne govorim.
»Slovenci hribe in vrhunske smučarje obožujejo skoraj tako kot pesnike, in to ni kar tako, če pomislimo, da je to dežela, v kateri postavljajo spomenike literarnim junakom, ne vojaškim,« je tam nekje v zgodnjih devetdesetih prejšnjega stoletja dejal eden naših pesniških velikanov Aleš Debeljak. Seveda se od takrat ni spremenilo veliko; morda le toliko, da pesnikov ne obožujemo več tako zelo, smučarji pa so svoj primat ohranili. Treba je razumeti, da so bile te njegove besede izrečene v nekem drugem času, ko je zanos še domoval v naši »alpski deželi«, kot jo je imenoval takrat pri nas precej nepriljubljeni nobelovec, črni Peter Handke. Zanos je vsaj med pesniki od takrat precej splahnel, edini, ki jim ga je še uspelo zadržati v svojih jadrih, pa so ravno športniki, ki rešujejo čast cele nacije; vsaj tistih nekaj tednov, ko so na sporedu takšni spektakli, s katerimi je mogoče zasenčiti celo dnevno politiko, skupaj z vsemi težavami, ki nas tarejo iz dneva v dan.