Psihologinja mag. Tadeja Batagelj, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor, pojasnjuje, da gre pri helikopterskem starševstvu za pretirano zaščitniški slog, kjer starši spremljajo vse vidike otrokovega življenja, posegajo v vsako težavo, še preden bi jo otrok poskusil rešiti sam, ter organizirajo vsak trenutek njegovega dne. »Helikopterski starši običajno izhajajo iz skrbi,« pravi, »a ta skrb se zaradi lastne tesnobe in zunanjih pritiskov hitro spremeni v nadzor, ki otroku ne dopušča, da bi razvijal samostojnost.«
Opozarja, da se ta vzorec pogosto začne zelo zgodaj – že v predšolskem obdobju – in se z leti le stopnjuje. Sprva gre za drobne posege, kot je urejanje otrokovega urnika in preprečevanje konfliktov z vrstniki, pozneje pa se spremeni v stalno reševanje problemov namesto otroka. »Če starš vedno vnaprej odstrani vse ovire, otrok ne razvije 'mišic' za samostojno delovanje. Postane pasiven opazovalec lastnega življenja,« poudarja.
Po njenih izkušnjah se pri takšnih otrocih pogosto pojavi občutek nemoči, ki ga spremljata nizka frustracijska toleranca in pomanjkanje vztrajnosti. »Ko pride do prve resne ovire, ki je starši ne morejo odstraniti, je otrok prepuščen sam sebi – in takrat pogosto ne ve, kako naprej,« dodaja. To ni le psihološki, temveč tudi socialni problem, saj se otrok težje vključuje v skupine, kjer se pričakuje samoiniciativnost.
Psihologinja pri tem izpostavlja, da se mehanizmi helikopterskega starševstva pogosto hranijo iz dveh virov: starševske tesnobe in družbenih pritiskov po uspehu. »Starši, ki so sami doživeli negotovost ali neuspeh, želijo to preprečiti pri svojih otrocih. Obenem pa živimo v okolju, kjer se uspeh meri z dosežki, ocenami in priznanji – in to pritiska na starše, da otroka neprestano vodijo in nadzorujejo,« pravi.
