S hitrostjo umika so presenetili tudi svoje zaveznike pod Hindukušem. Oseminšestdesetletna Samarjeva je po poklicu zdravnica, po etnični pripadnosti Hazarka, po svetovnonazorski usmeritvi pa nasprotnica diskriminacije in velika zagovornica človekovih pravic. Je tudi optimistka, prepričana, da vladavina talibanov ne more biti večna.
V Kabulu se je izšolala za zdravnico, potem ko je prosovjetska vlada aretirala njenega moža, pa je sredi osemdesetih let pobegnila v Pakistan, kjer je ustanovila svojo civilnodružbeno organizacijo Šuhada. Ta je ponudila zdravstveno pomoč številni afganistanski begunski populaciji v Pakistanu, hkrati pa je s programi opolnomočenja žensk in izobraževanja ponudila tudi nekaj več, tako da so lahko ljudje usodo vzeli v svoje roke. Z leti je odprla več podružnic organizacije z ambulantami in šolami tudi v Afganistanu.
Po ameriškem posredovanju v Afganistanu, ki je sledilo terorističnim napadom Al Kaide na ZDA, se je vrnila v domovino. Končanje prvega obdobja vladanja talibanov je ponujalo upanje na novo prihodnost. Sima Samar je bila izbrana kot prva podpredsednica začasne afganistanske vlade, ki je s Hamidom Karzajem na čelu usmerjala državo pri prvih novih korakih svobode, dobrine, ki je bila po desetletjih državnih prevratov, ruske okupacije, državljanske vojne in talibanske vladavine skorajda izgubljena. Pol leta je vodila ministrstvo za ženska vprašanja, preden je prevzela novoustanovljeno neodvisno afganistansko komisijo za človekove pravice, kjer je sedemnajst let bedela nad stanjem človekovih pravic v državi. Te so zdaj – milo rečeno – na psu. Zaradi številnih omejitev nove talibanske vlade na področju ženskih pravic se je razmer v državi v mednarodni skupnosti že oprijel opis, da gre za »spolni apartheid«.
Samarjeva, ki jo je leta 2019 generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres imenoval v skupino na visoki ravni o notranji razseljenosti (ta je za države pripravila posebno poročilo s priporočili odpravljanja notranje razseljenih oseb), zdaj živi v ZDA. Njena organizacija Šuhada v Afganistanu medtem deluje naprej.
Ob začetku tranzicijskega procesa ste bili krajši čas podpredsednica države in prva ministrica za ženska vprašanja. Kakšna so bila takrat pričakovanja žensk glede njihovih pravic pod novo oblastjo?
